VSRS Sodba III Ips 62/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 594.207,66 DEM s 15 % letnimi pogodbenimi obrestmi za čas od 7.4.1992 do 7.8.1993 ter 22.5% letnimi zamudnimi obrestmi za čas od 8.8.1993 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Določilo je tudi, kako je treba obresti obračunati in plačati. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po 2. odst. 365. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (tudi) na pravilno uporabo materialnega prava. Če pri tem zmotno meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, zaradi česar v njegovo odločbo ne poseže, je to revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato tožena stranka tudi v primeru, če bi pritožbeno sodišče za svojo odločitev materialno pravo res zmotno uporabilo, tega ne bi mogla uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka ampak kot zmotno uporabo materialnega prava.

Zmotne uprabe materialnega prava v izpodbijani sodbi tožena stranka ne more utemeljevati s stališčem, sprejetim na usklajevalnem sestanku gospodarskih sodišč dne 10. do 12. junija 1987 za območje tedanje Jugoslavije. Situacija se je od takrat do sklenitve posojilne pogodbe med pravdnima strankama tako spremenila (osamosvojitev Slovenije, druga zakonodaja), da akta, na katerega se sklicuje stališče, v obravnavanem sporu ni mogoče uporabiti. Ne glede na to pa se je stališče nanašalo na obrestovanje terjatev, ki so jih imeli tuji upniki proti dolžnikom - domačim pravnim osebam, v obravnavanem primeru pa gre za posojilno razmerje med dvema domačima pravnima osebama.

Ker sta se stranki spora dogovorili za obrestno mero pogodbenih obresti, njene višine ni mogoče določiti po 3. odst. 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ker najvišje obrestne mere pogodbenih obresti ne določa zakon (2. odst. 399. člena ZOR), je bila določitev njene višine v celoti prepuščena sporazumu strank. Tega bi bilo mogoče izpodbijati, ali ga opredeliti kot ničnega, samo na podlagi ustreznih določb splošnega dela ZOR. Stranki sta se lahko dogovorili tudi o višini obrestne mere zamudnih obresti. Tudi za dogovorjeno obrestno mero zamudnih obresti velja isto kot za obrestno mero pogodbenih obresti.

Glede obresti je tožena stranka rekla, da so oderuške. Pri tem ni niti z eno trditvijo nakazala (7. člen ZPP) na obstoj subjektivnega in objektivnega elementa, ki po 1. odst. 141. člena ZOR opredeljujeta oderuštvo.

Sodišče prve stopnje se je potrudilo in samo, ne da bi tožena stranka zatrjevala obstoj objektivnega elementa oderuštva, zbralo podatke, na podlagi katerih sta tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje napravili pravilen pravni zaključek, da objektivni element oderuštva ni podan. Obresti po obrestni meri, ki jo določa zakon in ki bi jo bilo treba uporabiti, če ne bi bila dogovorjena valutna klavzula, že zato, ker jo določa zakon, ni mogoče opredeliti kot nemoralnih. Zato tudi bistveno nižjih obresti po obrestni meri, ki sta jo dogovorili stranki spora, ni mogoče opredeliti kot takšnih. Čim pa je tako, tudi sporazum o obrestni meri tako pogodbenih kot zamudnih obresti, po kateri se je obrestovalo posojilo, ni (delno) ničen. Ker tako vsaj eden od elementov, ki opredeljuje oderuštvo, ni podan, oderuštva ni, s tem pa tudi ni pravne podlage za znižanje dogovorjenih obrestnih mer.

Glede na zgoraj povedano v reviziji uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).