VSRS Sodba III Ips 19/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na izločitev kmetijskih zemljišč iz likvidacijske mase tožene stranke, temelječ na 5. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in v odgovoru predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Pravni status kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini so uredili trije zakoni: zakon o zadrugah (Ur. list RS štev. 13/92 in 7/93 - ZZad), zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS štev. 55/92, 7/93 in 31/93 - ZLPP) in zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 10/93 - ZSKZ).

Po 1. odst. 74. člena ZZad je vse premoženje (takrat) obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje. Izjema od tega pravila velja samo za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so postala z uveljavitvijo ZZad (28.3.1992) last Republike Slovenije in so se s tem dnem prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. odst. 74. člena ZZad).

ZLPP je v 5. členu uredil pravni status samo tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki so bila premoženje podjetij, ki se lastninsko preoblikujejo po omenjenem zakonu. Kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini v takšnih podjetjih so postala z dnem uveljavitve ZLPP (5.12.1992) last Republike Slovenije oziroma občin (1. odst. 5. člena ZLPP). Lastninsko pa se preoblikujejo po ZLPP samo podjetja z družbenim kapitalom, to je kapitalom, ki ni nominiran (3. člen ZLPP). Podjetja, katerih kapital je v celoti nominiran, niso predmet lastninjenja (ker so že olastninjena).

Zadnji od omenjenih treh zakonov - ZSKZ - pa je uredil pravni status tistih kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini, ki ni bil urejen že z ZZad in ZLPP (1. odst. 14. člena ZSKZG). Ta zakon ni posegel v ponovno urejanje pravnega statusa tistih kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je bil urejen že z ZZad.

Iz dejanskih ugotovitev, ki so bila podlaga za sojenje na prvi in drugi stopnji, od katerih so nekatera razvidna tudi iz sodnega registra (glej zlasti 3. odst. 8. člena zakona o sodnem registru - Ur. list RS štev. 13/94), izhaja, da je kapital tožene stranke v celoti nominiran. Tožena stranka torej ni (bila) predmet lastninjenja. Zato določbe ZLPP, vključno z njegovim 5. členom, zanjo ne veljajo. Drugačno stališče, ki ga izraža tožeča stranka v reviziji, je pravno zmotno.

Iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev tudi sledi, da sta bili ustanoviteljici tožene stranke, ki je bila vpisana v sodni register 7.10.1992, dve kmetijski zadrugi, ki sta nastali v postopku preoblikovanja neke tretje kmetijske zadruge (ustanovljene že 22.1.1995). Ti dve kmetijski zadrugi sta v toženo stranko vložili kot vsaka svoj ustanovitveni delež sedaj sporna zemljišča. Ker je ZZad začel veljati že 28.3.1992, je bil torej pravni status kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so predstavljala ustanovitveni kapital tožene stranke, ob njeni ustanovitvi že urejen. V postopku namreč ni bilo sporno, da ustanoviteljici - kmetijski zadrugi, oziroma njuna pravna prednica, spornih kmetijskih zemljišč nista pridobili neodplačno (tožeča stranka ni nikoli zatrjevala nasprotno). Čim je tako, za sporna kmetijska zemljišča ne velja izjema iz 2. odst. 74. člena ZZad. Ta so zato po 1. odst. 74. člena ZZad z njegovo uveljavitvijo postala zadružna lastnina. Če ne bi prišlo do njihove vložitve v tožečo stranko, ne bi niti po ZLPP niti po ZSKZ prešla v last Republike Slovenije oziroma občin (tožeča stranka se sicer na določbe ZSKZ ne sklicuje). Samo zato, ker sta ustanoviteljici sporna kmetijska zemljišča vložili v toženo stranko kot ustanovitvena deleža (stvarni vložek) pa ta zemljišča z uveljavitvijo ZLPP niso postala last Republike Slovenije oziroma občin (pri tem se ta zakon sploh ne nanaša na toženo stranko, ker ni predmet lastninjenja). Lastninski status (ne: lastninska pravica) stvarnih vložkov je z vložitvijo v toženo stranko ostal nespremenjen.

Za odločitev v sporu pravno ni pomembno, kdaj je bil začet postopek likvidacije tožene stranke, niti kaj se bo zgodilo s spornim premoženjem ob hipotetični možnosti, da bi lahko tudi ustanoviteljici tožene stranke prenehali obstojati. Navodilo, na katerega opozarja tožena stranka v reviziji pa določa samo, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine, ne ureja pa lastninskega statusa kmetijskih zemljišč in gozdov.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Pri tem je odločilo tudi o stroških revizijskega postopka tako, da mora vsaka stranka nositi svoje. Tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa glede na določbo 1. odst. 155. člena ZPP.