VSRS Sodba in sklep III Ips 32/2007

Revizija se v delu glede stroškov postopka zavrže.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tako primarni kakor tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti 4. člena Pogodbe o vezavi namenskega depozita z dne 14.11.1997 (primarni) oziroma ugotovitev, da navedena pogodba sploh ni bila sklenjena (podredni). V obeh primerih je tožeča stranka od sodišča zahtevala tudi izrek prepovedi prvi toženki, da bi denar izplačala drugi toženki ter ugotovitev, da druga toženka nima pravice do prejema depozita.

2Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, tako da je ugotovilo delno ničnost 4. člena pogodbe ter ugotovilo, da druga toženka nima pravice do prejema depozita na podlagi 4. člena pogodbe. S takšno spremembo je v bistvenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zato tudi naložilo toženkama, da ji povrneta stroške postopka.

Relevantno dejansko stanje 3. Tožeča stranka je dne 14.11.1997 s prvo toženko sklenila „Pogodbo o vezavi namenskega depozita“ za znesek 96.000,00 DEM v tolarski protivrednosti (v nadaljevanju pogodba v korist tretjega). V 4. členu pogodbe sta stranki določili upravičenca za dvig sredstev na računu (beneficiarja), in sicer drugo toženko, ki je lahko dvignila sredstva na podlagi svoje pisne izjave, da uveljavlja materialne pravice iz naslova 4. točke Dogovora o uskladitvi medsebojnih razmerij, sklenjenega dne 04.07.1997, med beneficiarjem in Skladom RS za razvoj.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Revizijo je vložila druga toženka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

5Druga toženka navaja, da sodišče druge stopnje njenih trditev ni pravilno povzelo niti razumelo, zaradi česar naj bi neustrezno razlagalo sporno določilo pogodbe v korist tretjega. Podlaga zanj naj bi izhajala iz dogovora med Skladom RS za razvoj in drugo toženko, ki sta se dogovorili, da ima uslužbenec druge toženke ter poslovodja tožeče stranke, N. S., pravico do odpravnine. Mišljeno naj bi bilo, da bi odpravnino izplačala tožeča stranka v korist druge toženke. Z revizijo druga toženka izpodbija tudi odločitev o stroških sodišča druge stopnje.

6Revizija je bila vročena tožeči stranki in prvi toženki, ki nanjo nista odgovorili ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za delno zavrženje revizije 7. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. Skladno s petim odstavkom 128. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP) se odločitev o stroških v sodbi šteje za sklep. Zato je dovoljenost revizije v tem delu treba presojati v skladu s 384. členom ZPP, po katerem je dovoljena le revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. To pa ne velja za sklep o stroških postopka. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP je zato revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo zoper sklep zavrglo.

Razlogi za zavrnitev revizije v preostalem delu 8. Sodišče druge stopnje je ugotovilo delno ničnost 4. člena pogodbe v korist tretjega, ker ni našlo podlage (kavze) za prenos premoženja na drugo toženko (52. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR). Kot izhaja iz same pogodbe v korist tretjega, naj bi bila njena podlaga v dogovoru o uskladitvi medsebojnih razmerij, sklenjenem med drugo toženko (beneficiarjem) in Skladom RS za razvoj (v njegovi 4. točki). Iz 4. točke omenjenega dogovora naj bi namreč izhajalo, da drugi toženki pripada pravica do odpravnine zaradi razrešitve poslovodje tožeče stranke, N. S., ki je bil hkrati uslužbenec druge toženke. Da je bila podlaga za sklenitev pogodbe v korist tretjega zavarovanje izplačila odpravnine razrešenemu poslovodji, je ves čas postopka trdila tudi druga toženka in to uveljavlja tudi v reviziji.

9Če se 4. točka dogovora, ki dobesedno govori o „materialnih pravicah, ki jih poslovodji priznava Zakon o gospodarskih družbah“, nanaša na pravico do odpravnine, se o njej niso dogovarjale prave stranke. Morebitno odpravnino razrešenemu poslovodji (N. S.) bi bila v primeru njene utemeljenosti dolžna plačati tožeča stranka. Glede tega se namesto tožeče stranke ni mogel zavezati Sklad RS za razvoj. Druga toženka ob tem poudarja, da je bil Sklad za razvoj edini družbenik tožeče stranke. Kljub temu pa zaveza Sklada za razvoj nikakor ne more pomeniti hkratne avtomatične zaveze tožeče stranke, saj obljuba, da bo tretji nekaj storil, tretjega ne veže (prvi odstavek 153. člena ZOR). Točke 4 dogovora zato ni mogoče šteti za podlago določitvi beneficiarja v pogodbi v korist tretjega, ki naj bi pripeljala do dejanskega prenosa sredstev od tožeče stranke na drugo toženko.

10Sodišče druge stopnje je dovolj prepričljivo zavrnilo tudi možnost, da bi imele stranke v mislih kakšno drugačno podlago za sklenitev pogodbe v korist tretjega. Druga toženka sicer očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb, a pri tem ne pojasni, katere navedbe ima v mislih in kako bi lahko pripeljale do drugačne odločitve. Po mnenju Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje upoštevalo vse za odločitev relevantne navedbe pravdnih strank in pravilno ugotovilo delno ničnost 4. člena pogodbe v korist tretjega v tem smislu, da druga toženka ni upravičena zahtevati izplačila deponiranih sredstev od prve toženke.

11Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev pravnega sredstva vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov v zvezi s pravnim sredstvom.