153. člen ZOR

Določilo 8. člena posredniške pogodbe je nesorazmerno strogo do druge stranke. Gre za vnaprej tipizirano določbo, ki jo je v pogodbo vnesla tožeča stranka, nanjo pa toženec ni mogel vplivati. Gre torej za splošni pogoj pogodbe, njegovo uporabo pa sodišče lahko zavrne skladno z 2. odstavkom 143. člena ZOR med drugim tudi, če je to nepravično oziroma pretirano strogo. Določilo 8. člena ureja pogodbeno dogovorjeno odškodnino za primer kršitve pogodbe, ta pa je po določilu 1. odstavka 266. člena ZOR lahko dogovorjena le v takšni višini, ki bi jo nasprotna stranka morala pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot nujno posledico kršitve pogodbe in torej določeni znesek odškodnine ne sme biti v očitnem nesorazmerju s škodo (3. odstavek 265. člena ZOR). Zato je v pogodbi dogovorjena odškodnina v višini za 100 % povečane provizije, do katere bi bila stranka upravičena, če bi pogodbo v celoti izpolnila, nedvomno pretirano visoka in je uporabo takšnega določila sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Osmega člena pogodbe ni mogoče razlagati kot pogodbene kazni, saj je bila toženčeva obveznost kot naročnika iz 6. člena pogodbe plačilo posredniške provizije, torej denarna obveznost, za krš

Očitek zavarovancu tožene stranke, da betonskih stopnic ni ustrezno čistil, je sicer delno utemeljen, vendar ne v taki meri, da bi bilo mogoče temu pripisati vzrok za tožnikov padec, ob ugotovitvi, da sta trava in plevel rasla tam, kjer tožnik življenjsko gledano ni mogel stopiti. Res je, da so bile stopnice dotrajane in nekoliko poškodovane (a ne na mestu, kjer je tožnik stopil in, kot trdi, izgubil ravnotežje ter nato padel), vendar tudi ta dotrajanost na sam padec tožnika ni imela vpliva, saj so bile le-te še vedno varne za hojo. Stopnice so bile, kljub temu, da niso bile popolnoma očiščene trave in plevela in da so bile dotrajane, še vedno dovolj urejene, da bi povprečno skrben človek, ob povprečno skrbni hoji po njih, ne mogel pasti.

Morebitno odpravnino razrešenemu poslovodji bi bila v primeru njene utemeljenosti dolžna plačati tožeča stranka. Glede tega se namesto tožeče stranke ni mogel zavezati Sklad RS za razvoj. Zaveza Sklada za razvoj nikakor ne more pomeniti hkratne avtomatične zaveze tožeče stranke, saj obljuba, da bo tretji nekaj storil, tretjega ne veže.

Tudi uporaba določbe 216. člena ZPP pripelje ob (predpisanih) izpolnjenih predpostavkah do pravne presoje, ki pa ima v tem primeru svojo podlago v materialnopravnih normah odškodninskega prava (1. odstavek 153., 155. in 158. člen ZOR). Gre le za presojo, kolikšna je višina škode, ki jo je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Pravna presoja o višini škode je stvar dokazovanja. Ker se natančna višina zneska odškodnine v tem primeru ne da ugotoviti, tožeča stranka pa je do odškodnine nedvomno upravičena, sodišče lahko odškodnino določi ob uporabi 216. člena ZPP po prostem preudarku, vendar ob upoštevanju dejstev, ki so bila predmet obravnavanja. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da škoda predstavlja ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku. Za dokazovanje višine zahtevane odškodnine zadostuje nižja stopnja verjetnosti, kar utemeljuje odstop od dokaznega standarda iz prvega odstavka 7. člena ZPP ter uporabo prostega preudarka po določbi 216. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da ima tožeča str

Da pa tožena stranka ugovora delne krivde tekom pravde ni podala, pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožeče stranke, ker je tožena stranka tekom pravde navajala, da je podana izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek. Tak ugovor o izključni krivdi (drugi odstavek 177. člena ZOR) pa zajema tudi ugovor o delni krivdi (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Iz listine, na katero se je tožeča stranka v naraciji tožbenega zahtevka sklicevala, izhaja, da je zavarovalno pogodbo sklenila z drugo pravno osebo, ne s tožencem, očitno pa v njegovo breme. Vendar pa tožeča stranka v tem sporu ni zatrjevala, da je toženec navedeno obveznost tudi prevzel oziroma se v razmerju do nje zavezal, da bi na takšni podlagi lahko zahtevala neplačane obroke iz spornega zavarovalnega razmerja. Pogodba v breme tretjega namreč še vedno zavezuje samo pogodbenika in ne tretjega (primerjaj 153. člen ZOR).

Edina pomembna nosilna argumentacija izpodbijane odločitve je, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi vsebovala obveznost tožene stranke, da odstrani brunarico in da se tožena stranka nasproti tožniku ni pogodbeno zavezala za njeno odstranitev - zato pa tudi ne more biti tožniku odškodninsko odgovorna za neizpolnitev pogodbene obveznosti po določbah 262. člena ZOR.

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo. Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko m

Po določbi 1. odst. 153. čl. ZOR je sopogodbenik, ki je drugemu jamčil, da bo tretja oseba nekaj storila (ali opustila) pa do tega ni prišlo, odškodninsko odgovoren za morebitno škodo, ki jo v posledici drugi utrpi. Zapisano ni obljuba, da bo konkretni kupec povrnil z vlaganji nastale stroške tožeči stranki, pač pa, da bo navedeno (kot pogoj prodaje) navedla v razpisu oziroma ponudbi za prodajo. Ker tega prvotoženka ni izpolnila, pravno pomeni, da pogodbene obveznosti ni izpolnila pošteno v vsem, kot se je glasila (prim. 1. odst. 262. čl. ZOR). V takšnem primeru je vsekakor podana pravica do povračila škode drugi pogodbeni stranki, vendar pa jo je ta dolžna uveljaviti tako, kot je določeno v pravilih ZOR o povrnitvi izvenpogodbene škode (gl. 269. čl. ZOR).

Tožnici imata kot solastnici pravico skupno upravljati stvar (stanovanje), za posle, ki presegajo redno upravljanje, pa mora biti doseženo njuno soglasje (15. člen ZTLR). "Zavezovalna pogodba" z dne 14.5.1996, ki jo je s tožencem sklenila le ena od solastnic, s katero naj bi bila tožencu priznana "dosmrtna pravica živeti v stanovanju", brez dvoma predstavlja pravni posel, ki presega posle rednega upravljanja. Zato bi moral biti pravni posel, ki bi tožencu omogočal uporabo stanovanja, sklenjen z obema solastnicama.

Stroške potovanja mora plačati naročnik, če tretji ki je obljubil plačilo, ne izpolni obveznosti. V takem primeru se obveznost ne presoja po določilih pogodbe v korist tretjega, temveč določilih pogodbe o organiziranju potovanja.

Ponudbe možnosti sklenitve pogodbe s tretjim ne gre šteti kot obljube dejanja tretjega, ampak gre za seznanjenje z vabilom tretjega k ponudbi pod objavljenimi pogoji. Pogodbena stranka, ki jo je nasprotna stranka zvijačno zapeljala v zmoto glede nagiba, zaradi katerega je sklenila pogodbo, lahko izpodbija pogodbo kot neveljavno.

Če sta se stranki dogovorili, da bo tretji vplačal določen znesek, pa tega ni storil, to ni postala obveznost tožeče stranke. Gre za situacijo iz 153. člena ZOR in bi tožeča stranka bila lahko le odškodninsko odgovorna, tožena stranka pa ni te v pobot uveljavljane terjatve nikoli temeljila na odškodninski dejanski podlagi.