VSRS Sklep VIII Ips 136/2002

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepov direktorja tožene stranke z dne 27.9.1994 in Komisije za pritožbe z dne 8.11.1994, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) z dnem 12.9.1994 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnik v času od 12.9.1994 do 29.9.1994 ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj je imel po 10. a členu Pravilnika o delu v tujini tožene stranke na razpolago čas za vrnitev v domovino 30 dni od datuma odpoklica. Ker je bil tožnik z dnem 9.9.1994 razrešen funkcije direktorja (poslovodje) podjetja M., na delo k toženi stranki pa se je vrnil dne 29.9.1994, ni prekoračil v avtonomnem aktu tožene stranke določenega roka za nastop dela. V posledici razveljavitve izpodbijanih sklepov tožene stranke je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku (2., 3. in 4. točka izreka). Njegov višji tožbeni zahtevek in pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljen. Toženi stranki je s sklepom naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 76.513,00 SIT (2. točka).

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje o pritožbi tožnika ni odločilo, pritožbi tožene stranke pa je s sodbo z dne 22.6.2000, opr. št.

Pdp 1566/99-2 ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodno odločbo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Pritožbeno sodišče ni sprejelo ugotovitve in pravnega stališča sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na voljo rok 30 dni za vrnitev iz tujine.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji tožeče stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 251/2000 z dne 6.6.2001 ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Ker sta dne 3.8.2000 - torej po izdaji (razveljavljene) drugostopne sodbe - pravdni stranki umaknili pritožbi zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 364/98-45 z dne 1.7.1999, je Višje delovno in socialno sodišče z izpodbijanim sklepom ugotovilo njen umik.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP po 1. odstavku 339. člena v zvezi z zmotno uporabo določbe 334. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo in to potem, ko je bila tožniku prej kot toženi stranki vročena - zanj neugodna - drugostopna sodba z dne 22.6.2000. Toženka je zato odklonila podpis poravnave, čeprav sta obe stranki umik svojih pritožb že odposlali sodišču. Ker poravnave med strankami sploh ni bilo, je drugačna ugotovitev v razlogih sodišča druge stopnje zmotna, sama odločitev pa v nasprotju z določbo 2. odstavka 334. člena ZPP. Po tej določbi lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. V obravnavani zadevi pa je Višje delovno in socialno sodišče sodbo že izdalo in sicer dne 22.6.2000. To pomeni, da sta bila umika brez pravne veljave in kot taka brezpredmetna, zato ju sodišče ne bi smelo upoštevati. Predlaga, da se reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP (1977), ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (1977), vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Po določbi 2. odstavka 349. člena ZPP (1977) lahko stranka že vloženo pritožbo umakne vse dotlej, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Umik pritožbe je enostranska, na sodišče naslovljena izjava pritožnika, da preklicuje svojo zahtevo za pravno varstvo, ki ga je uveljavljal s pritožbo. Če je pritožbeni rok že pretekel, ima takšna izjava za posledico takojšnjo pravnomočnost izpodbijane sodne odločbe. To je tudi razlog, da preklic umika ni več možen, kajti pravnomočnost ni v dispoziciji strank. Če pa rok še ni pretekel, ima stranka možnost vložiti novo pritožbo, kajti umik pritožbe ne obsega tudi njene odpovedi.

Po določbi 3. odstavka 349. člena ZPP (1977) se umik pritožbe ne more preklicati. To pomeni, da učinkuje to procesno dejanje konstitutivno, brez posredovanja oziroma sodelovanja sodišča ali nasprotne stranke. Izjava o umiku pritožbe ima takojšen učinek prenehanja pravde, praviloma tisti trenutek, ko je izročena sodišču. Zato je sklep sodišča v zvezi z umikom pritožbe le deklaratorne narave. Ker ima umik pritožbe kot nepreklicljivo procesno dejanje neposredni pravni učinek, si z njegovo vložitvijo lahko stranka tudi poslabša svoj pravni položaj.

Po 2. odstavku 349. člena ZPP (1977) je umik vložene pritožbe možen do izdaje odločbe sodišča druge stopnje. Tožeča in tožena stranka sta v obravnavani zadevi umaknili pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo dne 3.8.2000, torej potem, ko je sodišče druge stopnje na seji senata dne 22.6.2000 že odločilo o pritožbi tožene stranke (ne pa tudi tožnikovi). Zato ni imelo v omenjeni postopkovni določbi pravne podlage za deklaratorno ugotovitev končanega postopka. S procesno odločitvijo (in ne meritorno) pa je končalo postopek potem, ko je bila njegova sodba s sklepom revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 251/2000 razveljavljena. Z razveljavitvijo sodbe druge stopnje je bila zadeva vrnjena v procesno situacijo (pravno stanje), v katerem je bila pred izdajo razveljavljene sodne odločbe. Zaradi razveljavitve sodbe opr. št. Pdp 1566/99-2 so bila namreč razveljavljena tudi procesna dejanja tega sodišča, zato je šteti, da odločba v smislu 2. odstavka 349. člena ZPP (1977) sploh še ni bila izdana.

Sodišče druge stopnje je zato ob ponovnem odločanju o vloženih pritožbah moralo upoštevati umik pritožb obeh strank kot njuno dokončno procesno dejanje. V 2. odstavku 349. člena ZPP (1977) je dana pravna možnost stranki, da z vložitvijo umika "odloči", da se postopek konča s procesno in ne meritorno odločitvijo. Učinki umika so za toženo stranko nastopili, ko je njena vloga prispela na sodišče, pa čeprav bi bila glede na zatrjevanja dejanske okoliščine dana v zmoti. V tem primeru je namreč umik mogoče izpodbijati z razlogi zmote, prisile ali zvijače, ne pa z revizijo.

Ker sodišče druge stopnje ni kršilo zakona, je njegova odločitev pravilna. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP (1977)).