VSRS Sodba VIII Ips 56/2001

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo dokončni sklep disciplinske komisije tožene stranke v delu, ki se nanaša na tožniku očitano hujšo kršitev delovne obveznosti neupravičenega izostanka z dela za čas od 20.9.1995 do 25.9.1995. Ob ugotovitvi, da je bila tožniku sicer dokazana kršitev delovne obveznosti iz 46. točke 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, storjene s tem, da je bil tožnik v času od 26.9.1995 do 5.10.1995 neupravičeno odsoten z dela, ni pa bil izkazan obstoj kvalifikatornih okoliščin iz 2. odstavka 14. člena navedenega pravilnika, je tako poseglo v odločitev disciplinskih organov tožene stranke, da je ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z denarno kaznijo v višini 15 %

akontacije mesečnega osebnega dohodka tožnika za čas šestih mesecev. Sodišče je presodilo, da določbe Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke ne dajejo podlage za izrek najstrožjega ukrepa. Hkrati je zavezalo toženo podjetje, da tožniku omogoči delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna pravice, izvirajoče iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, relativno bistveno kršitev določb ZPP po 1. odstavku 339. člena in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje, da je spremenilo izrek disciplinskega ukrepa v nasprotju s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, kar pomeni kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ugotavljanje obstoja kvalifikatornih okoliščin je, po mnenju revizije, nepotrebno glede na sankcioniranje neupravičenega izostanka delavca z dela pet zaporednih delovnih dni, kot je določen v 5. in 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Sicer pa je v ugovornem postopku tožnik sam obžaloval, da je prišlo do motenj v poslovalnici. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi izdalo sodbo dne 6.4.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) dne 14.7.1999, je bilo na podlagi njegovega 498. člena uporabiti v revizijskem postopku določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP-77).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitne kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77. Ugotovilo je, da navedena kršitev v postopku ni bila storjena.

Očitana procesna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP-77 ni podana. Po 1.

odstavku 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) obsega sodno varstvo presojo dokončne odločbe delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti. Zato je neposredni predmet presoje v obravnavanem sporu zakonitost konkretne in dokončne odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 24.11.1995, potrjene z odločbo delavskega sveta z dne 18.12.1995, torej njuno skladnost s formalnim in materialnim zakonom.

Sodišče je pooblaščeno za presojo zakonitosti akta delodajalca, izdanega v predsodnem postopku, ne pa za samostojno odločanje (razen v primeru iz 2. točke 1. odstavka in 3. odstavka 24. člena ZDSS) o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Presoja materialne zakonitosti odločbe tožene stranke obsega uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pristojnosti organa, ki je odločbo izdal, pravilnost in zakonitost predhodnega postopka in sestavne dele izpodbijane odločbe. Presoja formalnih zakonitosti pa vsebuje tudi oceno dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, ki je tekel pri toženi stranki, saj brez te presoje ni mogoča uporaba materialnega prava. Zato mora biti v obrazložitvi odločbe obravnavana dejanska in pravna podlaga za njeno izdajo, upoštevana morajo biti tudi tista dejstva, ki jih pristojni organ ni štel za pravno pomembna, kot tudi tisti dokazi, ki se niso upoštevali. Dejstva, na katera pristojni organ ni oprl svoje odločitve, se tako ne morejo upoštevati, saj jih ni šteti za ugotovljena.

V izpodbijanih odločbah disciplinskih organov tožene stranke tožnikovo obžalovanje posledic njegovega ravnanja, na katere se sklicuje revizija, niso navedena. Ker so pravno upoštevna le tista dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz razlogov izpodbijanih odločitev, sklicevanje na vsebino zapisnika iz ugovornega postopka ne predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZDSS in 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14)90, 5/91 in 71/93 - ZDR) ter 46. in 64. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, pač pa razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Tudi očitana relativna bistvena kršitev iz 1. odstavka 354. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP-77 ne obstoja. Po že omenjeni določbi 1. odstavka 23. člena ZDSS sodišče na postavljeni tožbeni zahtevek ni vezano.

Ker tožena stranka uveljavljenega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni obrazložila, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uradne dolžnosti iz 386. člena ZPP-77. Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP-77). Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin oziroma hujših posledic, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču, zaradi omenjene prepovedi, ni dovoljeno več posegati.

Po določbi 89. člena ZDR se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz 2. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Po določilu 89. člena ZDR se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti. V obravnavani zadevi je tako sodišče druge stopnje kot že sodišče prve stopnje na podlagi presojenih dokazov ugotovilo, da za izrek najstrožjega ukrepa tožniku niso obstajali kvalifikacijski elementi 89. člena ZDR oziroma 2. odstavka 14. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke, zato je pravilna njuna pravna presoja o nezakonitosti izrečenega najstrožjega disciplinskega ukrepa. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ga mora ob dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč, da v obravnavanem primeru ni podana hujša oblika tožniku očitane disciplinske kršitve, upoštevati tudi revizijsko sodišče kot podlago presoje, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Ker tožena stranka z avtonomno normo ni določila in oblikovala disciplinske kršitve iz 46. točke 9. člena omenjenega pravilnika kot posebno hude, za katere storitev bi bil obvezen izrek najstrožjega disicplinskega ukrepa, niti v predhodnem postopku ni bil ugotovljen obstoj hujših posledic, je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna. S sankcioniranjem tožnika, za katero se v reviziji zavzema tožena stranka zaradi nastanka bistvenih motenj delovnega procesa, ki jih tožena stranka sama ni ugotovila, bi bilo kršeno eno izmed temeljnih načel disciplinskega postopka, to je načelo legalitete.

To načelo bi bilo kršeno tudi v primeru, če bi sodišče sledilo zatrjevanju revizije, da je tožnikov neupravičen izostanek z dela upoštevati kot zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. oziroma 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR. Tožena stranka o tem ni odločala, odločila je o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dokončno odločbo, ki je predmet presoje v tem sporu.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Določbe ZPP-77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).