VDSS Sodba Pdp 15/2026

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženki, znižajo za 244,36 EUR, tako da ji je namesto 1.245,68 EUR dolžna povrniti 1.001,32 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije stroške pritožbe, toženki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 225,00 EUR.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, naj toženka za obdobje od 1. 4. 2022 do 31. 1. 2023 sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi z bruto plačo 1.611,42 EUR in ji za to obdobje plača mesečno bruto razliko v plači 105,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 10. 5. 2022 do 25. 9. 2022 pa razliko v nadomestilu plače glede na bruto plačo 1.611,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za sklenitev aneksa za obdobje od 1. 2. 2023 do 14. 12. 2023 z mesečno bruto plačo 1.772,56 EUR ter plačilo razlike v plači 266,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 26. 9. 2023 do 14. 12. 2023. Tožnici je naložilo povračilo stroškov postopka toženke v višini 1.245,68 EUR.

2Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi zakonitega zastopnika toženke ter prič A. A. in B. B., saj so še vedno zaposleni pri toženki in so v konfliktu s tožnico, njihova ravnanja pa je kot diskriminatorna ugotovil tudi Zagovornik načela enakosti z odločbo z dne 20. 3. 2025, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklicuje se na obsežen dokazni postopek in ugotovitve Zagovornika o kršitvi prepovedi neposredne diskriminacije po 6. členu ZDR-1 v povezavi s 4. členom ZVarD. Meni, da vprašanje diskriminacije ni predhodno vprašanje, do katerega bi se delovno sodišče lahko opredelilo drugače od Zagovornika, čeprav njegova odločba zaradi tožbe toženke v upravnem sporu še ni pravnomočna; sodišče prve stopnje bi jo moralo upoštevati kot dokaz in se do nje opredeliti. Trdi, da so bile izjave B. B. in drugih prič sestavljene za potrebe postopka pred Zagovornikom, toženka v nobenem postopku ni predložila predhodnega pisnega dokazila o nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov tožnice. Pove, da jih je dosegala, toženka ji predhodno ni očitala njihovega nedoseganja; ti očitki so prirejeni za potrebe obeh postopkov in vnaprej usklajeni s pričama na vodilnih mestih pri toženki. Neživljenjsko se ji zdi, da bi ob nedoseganju rezultatov toženka njeno poskusno delo ocenila kot uspešno, sklenila z njo dve pogodbi o zaposlitvi za določen in eno za nedoločen čas (oziroma ji te ne bi odpovedala). Navaja, da toženka ni dokazala, da bi ji bila ponujena za 8,00 EUR višja plača zaradi uskladitve plačilnih razredov, iz obvestila z dne 6. 4. 2022 namreč izhaja, da se zneski vseh plačilnih razredov povišajo za 7 %, torej vanje ni bilo poseženo. Sklicuje se na plačilni razred v pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 2021 in povišanje plače v pogodbi z dne 1. 7. 2021 zaradi dodatno naloženih nalog, ki so ostale iste tudi v pogodbi za nedoločen čas. Meni, da bi ji morala biti plača aprila 2022 povišana za 7 %; s ponudbo le 8,00 EUR višje plače je bila ponižana. Da le tožnica in še en zaposleni nista dobila povišice, je treba presojati s stališča diskriminacije; direktor je odločil o tem diskrecijsko brez jasnih meril. Pove, da so bili delavci seznanjeni le z dopisom z dne 6. 4. 2022, iz katerega izhaja povišanje plače vsem (zaradi objektivnega razloga podražitve cen), ne pa s sklepom direktorjev, ki naj bi jim dopuščal diskrecijo glede povišanja plač. Da so pričakovane delovne rezultate dosegali prav vsi delavci, izhaja iz navedenega dopisa o povišanju plač in potnih stroškov; sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, da ji je slednje toženka priznala. Graja dokazno oceno, ki temelji na izpovedih prič, pri čemer je dokazno breme delavca v smislu personalnih dokazov težje zaradi eksistenčne odvisnosti zaposlenih od delodajalca, posledično bi moralo sodišče prve stopnje večjo pozornost nameniti tožničinim navedbam in dokazom, zlasti odločitvi Zagovornika in življenjski logiki. Glede povišanja plače za 10 % januarja 2023 navaja, da je bila v bolniškem staležu od 10. 5. do 25. 9. 2022, od 26. 9. 2022 do 25. 9. 2023 pa na materinskem oziroma starševskem dopustu. Navaja, da so drugi delavci (tudi tisti na porodniškem dopustu) obvestilo, da se plače povišajo s 1. 1. 2023, prejeli že januarja 2023, tožnica pa šele 31. 8. 2023; s tem je bila diskriminirana; pravočasen dvig plače januarja 2023 bi vplival na obseg njenih drugih pravic (nadomestilo med brezposelnostjo, odpravnina, višina prispevkov); zaradi odpovedi z dne 27. 10. 2023 je dejansko postala brezposelna. Meni, da je treba diskriminatorno ravnanje toženke presojati z vidika njenih celokupnih ravnanj. Izpodbija tudi odločitev o stroških, saj je tožbo delno umaknila za med postopkom plačani znesek za poslovno uspešnost za leto 2022 in razliko v potnih stroških, ter je v zvezi s tem in v zvezi z odgovorom na nasprotno tožbo (ki jo je toženka umaknila 19. 6. 2025, ker je tožnica svojo obveznost že 2. 2. 2024 izpolnila) zahtevala povračilo stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno (glede dela stroškov postopka) zmotno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da razlog za nižje povišanje plače tožnici v aprilu 2022 (le za 8,00 EUR) ni bil posledica osebnih razlogov v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki jih je zatrjevala tožnica (nosečnost oziroma odsotnost z dela zaradi nege otrok), temveč uskladitve z novimi plačnimi razredi, predhodnega višjega povišanja njene plače v letu 2021 in dejstva, da pri delu ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Diskriminacije ni ugotovilo niti glede drugega aneksa h pogodbi o zaposlitvi, ki so ga ostali zaposleni prejeli januarja 2023, tožnica pa zaradi odsotnosti zaradi materinskega oziroma starševskega dopusta šele avgusta oziroma septembra 2023, ko se je ta zaključeval.

7Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je posredno ali neposredno odgovorilo na vse tožničine navedbe v zvezi z zatrjevano diskriminacijo v zvezi z (ne)povišanjem plače. Skladno z ustaljeno sodno prakso se mu ni bilo treba v obrazložitvi sodbe izrecno¹ opredeliti do odločbe in sklepa Zagovornika enakih možnosti (listina A 10),² saj ne gre za listino, ki bi imela neposredno dokazno vrednost glede dogajanja pri toženki v zvezi z (ne)povišanjema plač, prav tako ne gre za odločitev o predhodnem vprašanju, za kar se neutemeljeno zavzema tožnica. Zagovornik je kot upravni organ v okviru svojih pristojnosti v upravnem postopku presojal s strani tožnice zatrjevano diskriminacijo po 6. členu v povezavi s 4. členom Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD),³ ta njegova odločitev pa je predmet sodnega varstva pred upravnim sodiščem (prim. 11. 4. 2025 vloženo tožbo toženke, B 10). V individualnem delovnem sporu pristojno delovno sodišče presoja, ali je toženka kot delodajalka v razmerju do tožnice v času trajanja delovnega razmerja glede prejemkov kršila svojo obveznost zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine, naštete v prvem odstavku 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1). To je z izvedbo predlaganih dokazov in detajlno ter ustrezno argumentirano dokazno oceno sodišče prve stopnje tudi storilo. Ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo (tudi) na izpovedi prič in strank. Tožničino pritožbeno stališče, da je razloge za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela možno dokazovati le z listinskimi dokazi, je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, ki po zakonu ni vezana na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost.⁴

8Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi prič B. B. in A. A. ter zakonitega zastopnika toženke. Res je sicer, da so zaslišani še vedno zaposleni pri toženki in da gre za vodstveni oziroma vodilni kader, vendar zgolj na podlagi navedenega ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Ker je za odločitev bistveno, ali je bilo razlog za nepovišanje oziroma neznatno povišanje plače tožnici res njeno nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, je logično, da so priče osebe, zaposlene pri toženi stranki, ki so imele vpogled v to, kako tožnica opravlja delo. Prav tako so priče in stranke pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z zatrjevanimi tožničinimi slabšimi rezultati dela v bistvenem enake, sodišče prve stopnje pa ni zaznalo, da bi bile posledica medsebojnega dogovarjanja, želje po uspehu toženke v postopku oziroma dokazno nepodprte navedbe tožnice o medsebojnem konfliktu. Zavrniti je treba tudi povsem splošno trditev tožnice, da sama za potrditev svojih navedb ni mogla predlagati zaslišanja (drugih) prič zaradi eksistenčne odvisnosti zaposlenih od delodajalca. Na prepričljivost dokazne ocene ne vpliva tožničino stališče, da bi zaradi njene dokazne stiske moralo sodišče prve stopnje pripisati večjo težo odločbi Zagovornika in življenjski logiki. Kot že rečeno, na odločbo Zagovornika ali ugotovitve v njej sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano niti ne gre za dokaz, da toženka tožnice ni opozarjala na nedoseganje pričakovanih rezultatov dela. V tem postopku je dokazala ustno opozarjanje tožničinih nadrejenih na to, česar ne omaje njeno sklicevanje na nelogičnost oprave poskusnega dela, predhodnega povišanja plače ter podpisa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka predhodno tožnici povišala plačo zaradi stimulativnega učinka in nekaterih dodanih nalog ter z njo kasneje sklenila pogodbo za nedoločen čas, saj je njena nadrejena zaradi velike količine dela nujno potrebovala razbremenitev in je upala, da bo tožnica s časom dosegla pričakovane delovne rezultate, zato je tudi poskusno delo pozitivno ocenila. Dejstva, da toženka tožnici zaradi očitanih slabših delovnih rezultatov ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, glede na vse ugotovljeno ni mogoče tolmačiti kot dokaza, da je tožnica dosegala pričakovane delovne rezultate pri toženki. V pritožbi tožnica tako neutemeljeno vztraja, da je te dosegala, prav tako pa dokazni postopek ni pokazal, da bi zaposleni pri toženki (predvsem A. A.) tožnici njihovo nedoseganje očitali zaradi odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža oziroma nege.

9Sodišče prve stopnje je v povezavi z izpovedmi prič in strank ustrezno dokazno ocenilo tudi listine v spisu. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da je bila seznanjena le z dopisom z dne 6. 4. 2022 (B 4), saj ta ni bil podlaga za povišanje plač pri toženki, to je bil sklep direktorjev o reviziji plačnega sistema in spremenjenem načinu povračila stroškov prevoza na/z dela z dne 1. 4. 2022 (B 5), ki je določal med drugim tudi, da "revizija odpravlja določena nesorazmerja med delovnimi mesti in plačilnimi razredi in da odstotek povišanja plače ne bo za vse enak ter da imata direktorja družbe diskrecijsko pravico zadržati ali spremeniti znesek, odstotek ali način obračuna oziroma odločiti, da se plača ne poviša tistim zaposlenim, ki po oceni vodje ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov". Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila z navedenim tožnica seznanjena ustno na sestanku z zakonitim zastopnikom toženke in nadrejeno A. A., čemur v pritožbi ne oporeka. Ker je delodajalec prost, da v okviru veljavne zakonodaje sam oblikuje plačni sistem, mu posebnih pisnih kriterijev za povišanje plač ni treba oblikovati.⁵ Ob upoštevanju prepovedi diskriminacije delodajalec lahko avtonomno sprejema odločitve o tem, koliko bo kateremu delavcu povišal plačo, kar je toženka na podlagi navedenega sklepa tudi storila. Ker prepovedi diskriminacije ni kršila, sodišče ne more presojati smotrnosti ali pravilnosti odločitve toženke o (ne)povišanju plač posameznim delavcem aprila 2022. Pravno nepomembno je, da so bili tožnici enako kot drugim delavcem priznani višji potni stroški, saj ti niso odvisni od doseganja delovnih rezultatov.

10Tožnica dopisu z dne 6. 4. 2022 zmotno pripisuje naravo ocene njene delovne uspešnosti, ker se v uvodu sklicuje na dobro poslovanje družbe, ki je "rezultat dobrega dela, vloženega napora in motivacije prav vsakega posameznika v mozaiku in vseh skupaj kot enotne, povezane ekipe". Tak splošni zapis ob dokazanem ustnem opozarjanju nadrejenih, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da tožnica predvidenih rezultatov dela ne dosega. Pravno nepomembno je, da poleg tožnice le še enemu delavcu ni bila aprila 2022 ponujena za 7 % višja plača, prav tako na pravilnost ugotovitve, da tožnica ni bila diskriminirana, ne vpliva dejstvo, da ji je tedaj toženka ponudila zgolj povišanje plače za 8,00 EUR zaradi uskladitve plačnih razredov. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo diskriminacije ali da bi ji bilo to ponujeno zaradi poniževanja, tožnica pa s pritožbenim vztajanjem o nasprotnem teh ugotovitev ni omajala.

11Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka ni diskriminirala s tem, da ji je aneks za povišanje plače za 10 % ponudila v podpis šele tik pred iztekom starševskega dopusta, in ne že januarja 2023, ko je plače povišala (prisotnim) zaposlenim. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ji toženka aneksa ni poslala, ker je bila tožnica tedaj na materinskem dopustu in je tedaj prejemala nadomestilo plače iz proračuna, tožnica sama pa navaja, da so druge delavke na porodniškem dopustu anekse prejele. Splošno navajanje pritožbe, da bi podpis aneksa o povišanju plače januarja 2023 vplival na obseg njenih drugih pravic, ob ugotovitvi, da ni bila diskriminirana, na pravilnost odločitve ne vpliva. Glede na to, da se noben od dveh očitkov o diskriminaciji ni izkazal za utemeljenega, ni utemeljeno zavzemanje, da bi bilo treba diskriminatornost ravnanj toženke presojati z vidika njenih celokupnih ravnanj. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12Delno utemeljeno tožnica nasprotuje odločitvi o stroških, saj je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka v sporu v celoti uspela. Tožnica je s tožbo zahtevala poleg razlik v plači še plačilo poslovne uspešnosti za leto 2022 in potnih stroškov, ta del tožbe pa je umaknila zaradi delne izpolnitve toženke, ki ji je po vložitvi tožbe iz navedenih naslovov plačala 962,01 EUR in 93,24 EUR, skupaj 1.055,25 EUR. Glede na opredelitev vrednosti spornega predmeta v tožbi (5.000,00 EUR) je tožnica do delnega umika uspela v deležu približno 21 %, zato ji je toženka za to fazo postopka dolžna povrniti tak delež potrebnih stroškov, tožnica pa toženki glede na njen uspeh v tej fazi postopka 79-odstotni delež njenih stroškov (158. in 154. člen ZPP).

13Skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT) se tožnici za fazo postopka do delnega umika priznajo stroški sestave tožbe 300 točk in ene pripravljalne vloge 300 točk ter 2-odstotni materialni stroški, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 367,20 EUR. Glede na uspeh (21 %), ji je toženka dolžna povrniti 77,11 EUR. Za to fazo postopka je sodišče prve stopnje toženki priznalo strošek sestave odgovora na tožbo 300 točk oziroma 180,00 EUR skupaj z 2‑odstotnimi materialnimi stroški in 22-odstotnim DDV, skupaj 223,99 EUR. Tožnica je toženki dolžna povrniti glede na njen uspeh (79 %) 176,95 EUR. Po medsebojnem pobotanju je za to fazo postopka tožnica dolžna toženki povrniti 99,84 EUR.

14V fazi postopka po delnem umiku je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka v celoti uspela, zato ji je pravilno priznalo celotne stroške vlog, udeležbe na narokih in urnine v skupni višini 1375 točk oziroma 825,00 EUR, čemur je treba prišteti materialne stroške v višini 14,25 EUR in 22-odstotni DDV v višini 184,63 EUR, skupaj pa znašajo 1.023,88 EUR.

15Tožnica je toženki za obe fazi postopka dolžna povrniti 1.123,72 EUR stroškov, toženka pa ji je dolžna povrniti strošek odgovora na nasprotno tožbo, ki jo je po lastnih besedah vložila pomotoma. Toženkino stališče iz odgovora na pritožbo, da tožnica zaradi nasprotne tožbe ni utrpela nobenih stroškov, ne drži. Tožnica je umik nasprotne tožbe prejela po vložitvi odgovora na nasprotno tožbo, posledično utemeljeno uveljavlja povračilo tega stroška na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Toženka ji mora zato povrniti priglašeni strošek za sestavo odgovora na tožbo (glede na vrednost spornega predmeta 150,00 EUR) v višini 200 točk oziroma 120,00 EUR, skupaj z 2-odstotnimi materialnimi stroški, skupaj 122,40 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. Po medsebojnem pobotanju stroškov, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi, je tožnica dolžna toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje povrniti stroške v višini 1.001,32 EUR, in ne 1.245,68 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP II. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti za 244,36 EUR nižje stroške prvostopenjskega postopka.

16Ker glede preostalega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnica je s pritožbo uspela le delno glede stranske terjatve (stroškov), zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk oziroma 225,00 EUR.

¹ Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vseh pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 o strukturi obrazložitve).
² Listino je uvrstilo med dokazne listine pod oznako A 10, kar bi tožnica lahko preverila z vpogledom v spis.
³ In ne po 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), kot to zmotno uveljavlja tožnica.
⁴ Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 233/2015.
⁵ Enako velja za ocenjevanje poskusnega dela oziroma vrednotenje kvalitete opravljenega dela.