VSL Sklep I Cp 547/2025

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je (potem, ko je ugotovilo, da družba A., d. o. o. ni več upravnik stavbe na naslovu Ulica 8 in 10, B. in da je novi upravnik te stavbe družba C., d. o. o. (točka A/I. izreka) ter da kot pravna naslednica po pokojni 33. nasprotni udeleženki v postopku nastopa njena dedinja D. D. (točka A/II. izreka)), ugotovilo, da na stavbi z ID znakom X-1361, stoječi na parc. št. 2219/62, k.o. X¹, z naslovom Ulica 4 in 6, B., obstoji etažna lastnina (točka B/I. izreka) in da je kot pripadajoče zemljišče v obsegu zemljišča pod stavbo že določena in kot skupni del vpisana parcela št. 2219/62 (točka B/II. izreka); ugotovilo, da je v zemljiški knjigi parc. št. 2219/284 vpisana kot splošni skupni del (točka B/III. izreka); ugotovilo, da ima stavba tudi naslednje splošne skupne dele z ID znakom X-1361-145, X-1361-148, X-1361-149, X-1361-151, X-1361-152, X-1361-153, X-1361-154 in X-1361-155 (točka B/IV. izreka); določilo idealne deleže solastnine na vseh splošnih skupnih delih stavbe (točka B/V. izreka); ugotovilo, da deli stavbe z ID znakom X-1361-32, X-1361-105, X-1361-144 in X-1361-150 služijo vsem vsakokratnim etažnim lastnikom posameznih delov stavb X-1361, X-1236 in X-1121 ter jih določilo kot splošne skupne dele, ki so v skupni lastnini vseh etažnih lastnikov navedenih stavb (točka B/VI. izreka); ugotovilo obstoj lastninske pravice pri že vpisanih posameznih delih stavbe (točka B/VII. izreka); ugotovilo, da ima stavba poleg že vpisanih tudi posamezna dela z ID znakom X-1361-146 in X-1361-147 ter ugotovilo lastništvo teh delov (točka B/VIII. izreka); zavrnilo predlog za vknjižbo lastninske pravice na posameznih delih stavbe z ID znakom X-1361-14, X-1361-23, X-1361-30, X-1361-118, X-1361-125, X-1361-127, X-1361-129, X-1361-131 (točka B/IX. izreka). Odločilo je še, da se ohranijo vse izvedene pravice oz. vsa bremena (točka B/X. izreka) ter odredilo, da se po uradni dolžnosti izvedejo vpisi v zemljiški knjigi (točka B/XI. izreka).

2Zoper točki B/VI. in B/IX. izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL-1) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) pritožujejo predlagateljica in 8., 9., 10., 15., 16., 19. ter 20. udeleženec. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi ter ugodi njihovem predlogu.

Predlagatelj navaja, da dokumentacija, na katero se pri opredelitvi lastninske pripadnosti delov stavbe 32, 105 in 144 sklicuje sodišče, ne utemeljuje zaključka, da gre za skupne dele več stavb. Opozarja na zmotno uporabo 23. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), ki jasno določa, da mora skupni del tudi dejansko služiti več večstanovanjskim stavbam, katerih skupna last je. Zaradi zmotne uporabe prava je sodišče opustilo ugotavljanje, ali obravnavani deli služijo le stavbi 1361, v kateri se nahajajo, ali pa tudi preostalima objektoma v nizu. Kletna prostora že več kot dvajset let ne predstavljata kurilnice oziroma kotlovnice, temveč sta v teh prostorih urejeni toplotna postaja in prostor za smeti, ki služita le objektu 1361. Prav tako že desetletja (od uveljavitve SZ) v delu stavbe 105 ne prebiva več hišnik. Navaja, da sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na posameznih delih 31 in 126, glede katerih je predlagal, da se lastninska pravica ugotovi v korist E. E. (in ne F. F. ter G. G.) ter H. F. (in ne I. I. in J. I.). Iz izpodbijanega sklepa je izostala tudi odločitev o posameznih delih 140 in 141, za katera je predlagal, da se določita kot posebna skupna dela obravnavane stavbe, nasprotna udeleženka pa se na poziv sodišča, ali je dejanska etažna lastnica posameznih delov, ni odzvala.

8., 9., 10., 15., 16., 19. ter 20. udeleženec navajajo, da odločitve, ki se nanaša na posamezne dele, ki v naravi predstavljajo garaže, ni mogoče preizkusiti. Zavrnitev predloga za vknjižbo lastninske pravice v točki B/IX. izreka na podlagi 32. člena ZVEtL-1 je napačna. Opozarjajo na točko B/VII. izreka, v kateri je sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice pri zemljiškoknjižno vpisanih delih, ki dejansko obstajajo in pri teh delih tudi določilo lastninsko pravico v korist pridobiteljev. Nadalje opozarjajo tudi na odločitev glede posameznih delov 146 in 147, kjer je sodišče zaradi nenasprotovanja udeležencev dejstva o lastništvu štelo za priznana in ugotovilo lastninsko pravico obeh pridobiteljev, pri čemer menijo, da bi bilo mogoče po pravilih analogije ugoditi tudi predlogu za vknjižbo lastninske pravice na garažah v korist pritožnikov. Sodišče je v dopisu z dne 21. 1. 2020 zavzelo stališče, da bo odločilo tudi o lastninski pripadnosti delov iz točke B/IX. izreka, ter udeležence pozvalo, naj prijavijo udeležbo in predložijo ustrezno dokumentacijo, ki bo izkazovala pridobitev lastninske pravice, kar so udeleženci tudi storili. Tudi nasprotna udeleženka, ki je zemljiškoknjižna lastnica spornih garaž, ni nasprotovala predlogu udeležencev za vknjižbo v njihovo korist, zaradi česar izpodbijana odločitev predstavlja nedopusten sklep presenečenja. Pritožniki so namreč ravnali v skladu z materialnopravnim napotkom sodišča, šele s prejemom izpodbijanega sklepa pa so se seznanili s spremenjenim stališčem sodišča, ki je narekovalo zavrnitev predloga.

3Nasprotna udeleženka in 1. udeleženka sta odgovorili na pritožbi predlagateljice ter 8., 9., 10., 15., 16., 19. in 20. udeleženca ter predlagali njuno zavrnitev. Drugih odgovorov na pritožbi ni bilo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka, češ da sodišče v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno odločilo o predlagateljevem predlogu za ugotovitev delov 140 in 141 kot posebnih skupnih delov obravnavane stavbe. Iz točke B/V izreka je razvidno, da je sodišče prve stopnje dela 140 in 141 štelo kot posamezna dela (in jima posledično tudi določilo solastniški delež na splošnih skupnih delih). Ker se opredelitev dela kot posameznega dela stavbe po vsebini izključuje z ugotovitvijo, da je tak del tudi posebni skupni del stavbe, bi bila izrecna zavrnitev takega predloga odveč.

6Prav tako predlagatelj neutemeljeno očita, da sklepa v delu, ki se nanaša na posamezna dela 31 in 126, ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obeh primerih kot lastnike delov zgolj vpisalo pravne naslednike prejšnjih (dejanskih) lastnic posameznih delov.²

7Sodišče prve stopnje je pri presoji v predmetni zadevi pravilno ugotovilo pravno naravo delov 32, 105 in 144 obravnavane stavbe, pri čemer je opredelitev delov za splošne skupne prostore več stavb tudi materialnopravno skladna. Skupne dele stavbe opredeljuje 5. člen SZ-1, pri čemer je skupni del stavbe pojmovno nadpomenka za tri (medsebojno formalno enakovredne) pojavne oblike oziroma položaje: splošne skupne dele, posebne skupne dele in skupne dele več stavb. Za posebne skupne dele se določijo tisti prostori, za katere je verjetno, da so bili v času veljavnosti Zakona o pravicah na delih stavb (v nadaljevanju ZPDS)³ posebni skupni deli stavbe, za skupne dele več stavb pa tisti, ki so bili takrat namenjeni redni rabi več stavb hkrati (kotlovnice, skupne toplotne postaje, skupna hišniška stanovanja).⁴ Kakšno je bilo dejansko stanje (rabe) delov stavbe zunaj pravno upoštevnega obdobja, na odločitev ne vpliva, sem usmerjene pritožbene navedbe pa so posledično neutemeljene. Iz 14. točke obrazložitve sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče zgornjim pravnim izhodiščem v bistvenem⁵ sledilo, pri tem pa svojo odločitev pravilno oprlo na vsebino zgodovinske dokumentacije, iz katere izhaja izkustveno prepričljiv zaključek, da je vse tri navedene dele stavbe v pravno relevantnem obdobju uporabljalo več večstanovanjskih stavb hkrati.⁶ Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na natančno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tudi v celoti sklicuje, očitke o pomanjkanju ugotavljanja rabe (skupnih) delov pa posledično zavrača.

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi 32. člena ZVEtL-1, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vknjižbo dejanskih lastnikov in ohranilo zemljiškoknjižno stanje pri posameznih delih, ki v naravi predstavljajo garaže. Glede teh posameznih delov, razvidnih iz točke B/IX. izreka, je bilo v postopku ugotovljeno, da dejansko obstajajo in so že evidentirani v elektronski zemljiški knjigi. ZVEtL-1 v prvem odstavku 32. člena določa, da sodišče ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja. Temeljno pravilo tako je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo.⁷ Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov, to pa tudi jasno obrazložilo v 19. točki izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za uporabo analogije z odločitvijo glede posameznih delov 146 in 147, ki v zemljiško knjigo nista bila vpisana. Ravno v nasprotju z načelom pravne varnosti bi bilo, da bi se jasne in nedvoumne določbe ZVETl-1, z uporabo analogije, v posameznih primerih interpretiralo drugače, kot se glasijo.⁸

9Dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče pravilo iz 32. člena ZVEtL-1 razvrednotilo s tem, ko je zaradi medsebojnega soglasja nekaterih zemljiškoknjižnih lastnikov garaž njihove vpise pri obstoječih in zemljiškoknjižno vpisanih posameznih delih preneslo na pravilne ID znake, na odločitev ne more vplivati.⁹ Z navedenim postopanjem je sodišče prve stopnje, kljub dobronamernim vzgibom, spregledalo temeljni namen obravnavanega člena, in sicer, da so pravice na zemljiškoknjižno že vpisanih in dejansko obstoječih posameznih delih iz meritornega odločanja sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine izvzete.¹⁰ Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1.¹¹ Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.

10Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da predstavlja sklep sodišča prve stopnje sklep presenečenja. Sklep presenečenja (in s tem kršitev pravice do izjave) bi bil podan, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev o sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.¹² V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Pritožniki so imeli možnost navedbe dejstev in predlaganja dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena, s tem pa tudi možnost vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. Izpodbijana odločitev pa je bila sprejeta, ker vknjižena lastnica MOL ni podala soglasja za vknjižbo lastninske pravice pritožnikov, pri čemer so bili pritožniki večkrat opozorjeni na nujnost takšnega soglasja.¹³

11Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

12Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

¹ Ker se vse nepremičnine, ki so predmet tega postopka, nahajajo v k.o. X, bo sodišče v nadaljevanju opustilo izrecno navedbo katastrske občine.
² Dejanska lastnica posameznega dela 31, E. E., je umrla 2021, pri čemer je iz zemljiške knjige razvidno, da sta v točki B/VII. sklepa navedeni lastnici, F. F. in G. G., na tem posameznem delu vknjiženi na podlagi sklepa o dedovanju z dne 31. 3. 2022 (gl. prilogo C30). Prav tako je pokojna tudi H. F., ki je bila dejanska lastnica posameznega dela 126, pri čemer sta dedinji po pokojni, K. K. in L. L., stanovanje pokojne z atrijem ter pripadajočo garažo prodali I. I. in J. I. (gl. prilogo C38 in D46).
³ Zakon se je uporabljal od 31.7.1976 do 18.10.1991.
⁴ Prim. M. T. Fajs (ur.), Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2023, str. 147-149.
⁵ Navedba sodišča prve stopnje, da 23. člen SZ-1 opredeljuje dele, ki služijo več stavbam kot posebne skupne dele, je materialnopravno zgrešena in se verjetno nanaša ureditev, ki je veljala vse do spremembe SZ-1E in je v tem členu res določala, da se skupen del, ki služi več večstanovanjskim stavbam, določi kot poseben skupni del in se vpiše v poseben zemljiškoknjižni podvložek. Navedena napaka na vsebinsko presojo sodišča ni imela vpliva, saj je sodišče ob sklicevanju na navedeno določbo zgolj nizalo razloge, zakaj ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva, kar drži, saj ne velja več.
⁶ Gl. Dopis U. v zvezi s skupnimi prostori v nizih A, B, C in D soseske V. z dne 15. 12. 1977 (priloga B2) in Kupoprodajna pogodba med Z.  in Ž. z dne 13. 7. 1973 (priloga B4).
⁷ Prim. M. T. Fajs (ur.), prav tam, str. 198, pa tudi VSL Sklep I Cp 395/2024.
⁸ Gl. VSL Sklep II Cp 566/2023.
⁹ Gre za odločitev v točki B/VII. izreka, ki pritožbeno ni izpodbijana.
¹⁰ Na tem mestu pritožbeno sodišče še poudarja, da 18. člen ZVEtL-1, po katerem sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa ta zakon, razen če med udeleženci ni spora, ne utemeljuje odstopa od 32. člena ZVETl-1. Dokazna pravila in domneve, ki jih lahko sodišče v nespornih primerih obide, so določeni v določbah 19. do 23. člena ZVETl-1.
¹¹ Prim. Breznik A., Vprašanja in dileme v nepravdnih postopkih za vzpostavitev etažne lastnine in ugotovitev pripadajočega zemljišča v sodni praksi, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2022, str. 27 - 42.
¹² Prim. sklep Ustavnega sodišča Up 197/00.
¹³ Gl. pojasnilo z dne 18. 3. 2022 (list. št. 237) in zapisnik sestanka s predlagatelji z dne 5. 7. 2018 (list. št. 73).