32. člen ZVEtL-1

Temeljno pravilo je, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne odloča o pravicah na zemljiškoknjižno že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila 32. člena ZVEtL-1 pravilno ohranilo zemljiškoknjižno stanje teh posameznih delov. Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1. Če torej med zemljiškoknjižnim lastnikom vpisanega posameznega dela in dejanskim lastnikom ni spora o lastninski pravici na tem delu, lahko pravilno pravno stanje uskladita tudi zunaj postopka po ZVEtL-1, v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Takšno postopanje navsezadnje zasleduje tudi samo načelo ekonomičnosti.

Določilo 32. člena ZVEtL-1 pravno varuje zemljiškoknjižno že vpisane lastnike in imetnike drugih pravic na že vpisanih posameznih delih stavbe v okviru nedokončane etažne lastnine.

Dokazna pravila in domneve, ki se nanašajo na dokazovanje pravic na posameznih delih stavbe (19. do 22. člen) in na položaj skupnih delov stavbe (23. člen), sodišče uporabi le za presojo tistih spornih dejstev in pravic oziroma pravnih razmerij, o katerih še ni pravnomočno odločilo drugo sodišče oziroma pristojni organ. Če je o njih že pravnomočno odločil matični organ v matičnem postopku, je o predhodnih vprašanjih sodišče v tem postopku vezano na njihove pravnomočne odločbe. Pogoj pa je, da je sporno vprašanje, ki se izpostavi v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, obseženo z objektivnimi, časovnimi in subjektivnimi mejami pravnomočnosti odločbe, izdane v drugem postopku.

Glede objekta št. 281 ter delov št. 23, 24 in 25 je treba še upoštevati, da je bila z odločbo o izvzetju iz nacionalizacije v korist navedenih dveh stanovanj odrejena tudi trajna pravica skupne uporabe na drugih delih stavbe (pralnici, podstrešju, stopnišču in terasi). ZLDS, ki je veljal v času izdaje odločbe o izvzemu iz nacionalizacije, je v prvem odstavku 5. člena res, kot opozarja pritožba, določal, da imajo lastniki posameznih delov na skupnih delih stavbe trajno pravico uporabe. Termina "trajna pravica skupne uporabe" ni posebej opredeljeval. Glede na to, da sta v izreku odločbe o izvzemu iz nacionalizacije v konkretni zadevi hkrati dva različna izraza: "trajna pravica uporabe" in "trajna pravica skupne uporabe" je, ob upoštevanju že navedenega, življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje iz 67. točki obrazložitve. To je, da je "trajna pravica skupne uporabe" implicirala današnjo solastnino, "trajna pravica uporabe" pa današnjo izključno lastninsko pravico. Ta sklep podpirajo tudi določbe kasneje sprejetega ZPDS, ki je vsebinsko sledil ureditvi ZLDS, jezikovno pa v 4. členu opredelil, da imajo na skupnih delih stavbe v etažni lastnini etažni lastniki skupno trajno p

V obstoječa pravno urejena stanja - ko je etažna lastnina delno že urejena, ni pa še dokončana - sme sodišče, ki vzpostavlja etažno lastnino, poseči le, če je neskladje med evidentiranim stanjem in stanjem v naravi tako stopnjevano, da posamezni del stavbe sploh ne obstaja več.

V izpodbijanem sklepu, s katerim je ugotovilo, da je elaborat primerna strokovna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin, bi sodišče moralo odgovoriti, zakaj je katastrska delitev pritožničinega stanovanja na dva dela primerna in potrebna za rešitev zadeve. Njene sem usmerjene pripombe namreč niso očitno neutemeljene oz. pravno nepomembne. Posebno zato, ker se v tem postopku vzpostavlja nedokončana etažna lastnina.

V primeru nedokončane etažne lastnine sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine odloča (le) o pravicah na še nevpisanih posameznih delih stavbe. Pravice na zemljiškoknjižno že vpisanih in dejansko obstoječih posameznih delih stavbe so izvzete iz meritornega odločanja.

Sodišče v primeru, ko je izkazano, da so bile hipoteka, zemljiški dolg in stvarno breme ustanovljene le na določenem delu stavbe, z odločbo ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico samo na tem delu stavbe. Ureditev je odraz posebne značilnosti navidezne solastnine, kjer izvedene pravice, ki so vpisane pri solastniškem deležu na zemljiški parceli, v resničnih stvarnopravnih razmerjih omejujejo lastninsko pravico na tistih nevpisanih etažnih delih, katerih imetnik je solastnik, pri čigar idealnem deležu lastninske pravice na zemljiški parceli je bila izvedena pravica vpisana. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da to načelo ne bi veljalo tudi v primeru, ko ima posamezni solastnik več nevpisanih etažnih delov, ki so vpisani z različnimi osnovnimi pravnimi položaji, če je mogoče ugotoviti, kateri od njih je predmet omejitve lastninske pravice.

Tek denacionalizacijskega postopka na konkretni postopek za vzpostavitev nedokončane etažne lastnine ne vpliva, ampak so relevantna le dejstva in pravice, vpisane v zemljiško knjigo. Ko sodišče zagotovi ustrezno evidentiranje stavbe in njenih posameznih in skupnih delov v nepremičninskih evidencah, da organu, ki odloča v denacionalizacijskem postopku, možnost, da pravilno zaključi postopek denacionalizacije in da po njegovem dokončanju odredi ustrezne zemljiškoknjižne vpise, kar sicer brez predhodno vzpostavljene etažne lastnine ni mogoče.

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis la

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom, to je izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi zgoraj navedenega in ob nasprotovanju predlagatelja postopka (skupnosti etažnih lastnikov) pritožnikovemu zahtevku pravilno kot (bolj) verjetno ocenilo, da je del št. 30 splošni skupni del stavbe. V skladu z določbo prvega odstavka 29. člena ZVEtL-1 sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Udeleženca pa lahko zasliši zunaj naroka, če se mu zdi to potrebno za razjasnitev posameznih vprašanj ali pridobitev izjave o posameznem predlogu udeleženca (tretji odstavek 29. člena ZVEtL-1). V postopku vzpostavitve etažne lastnine se torej praviloma odloča na podlagi stanja spisa in se narok opravi izjemoma, zato tega, zakaj naroka ni opravilo, sodišče ni dolžno posebej pojasnjevati v obrazložitvi sklepa.

Posamezni deli stavbe, ki so v zemljiški knjigi že vpisani, se v postopku dokončanja etažne lastnine obravnavajo samostojno in se z vzpostavitvijo etažne lastnine na njih v celoti ohranijo pravice, ki so na njih že vpisane. Sodišče tako v teh primerih ne ugotavlja lastninskega stanja in ne posega vanj ter ne ugotavlja obstoja ali neobstoja stvarnih ali drugih pravic, ki omejujejo lastninsko pravico na vpisanem posameznem delu. Morebitni stvarnopravni zahtevki tretjih, ki uveljavljajo pravice na teh delih, se zato uveljavljajo v drugih postopkih.

V postopku za vzpostavitev (nedokončane) etažne lastnine mora sodišče ugotoviti samo vsebino tistih stvarnopravnih razmerij (stvarnih pravic), ki se vpisujejo v zemljiško knjigo pri vpisu oblikovanja etažne lastnine, pa v zemljiški knjigi še niso vpisana. Pri položaju vpisane nedokončane etažne lastnine, je treba upoštevati, da so v zemljiški knjigi že vpisana stvarnopravna razmerja glede tistih posameznih delov v etažni lastnini, ki so že vpisani v zemljiški knjigi. Ta stvarnopravna razmerja med drugim vključujejo tudi vknjiženo lastninsko pravico. O tej pravici pa sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne sme odločati zato, ker za njihovo pridobitev, omejitev oziroma prenehanje, veljajo splošna pravila SPZ in ZZK-1.

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omogočili spremembo zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče je pravilno ugotovilo lastništvo zemljiškoknjižnega lastnika, saj nihče drug kljub pozivu ni prijavil in dokazoval lastninske pravice na spornih delih stavbe. ZVEtL-1 ne daje podlage za ugotovitev, da je lastnik posameznega dela stavbe neznan kot tudi ne za izbris vknjižbe lastninske pravice oziroma njeno razglasitev za neučinkovito.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da navedeni posamezni del obstaja, niti da je bila lastninska pravica glede tega posameznega dela (kot tudi ostalih) že vpisana v zemljiški knjigi. Šlo je torej za ti. nedokončano etažno lastnino.

ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje ZZK-1. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja. Če pa zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom - izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1).

Pri izvršbi na nepremičnine je sodišče vezano na zemljiškoknjižno stanje. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine pri izvršbi na nepremičnine (v tej, dovolilni fazi postopka) načeloma ni ovira, saj bo v primeru vzpostavitve le-te sodišče upoštevalo novo zemljiškoknjižno stanje. Nadaljnja usoda izvršilnega postopka bo odvisna od izida postopka za vzpostavitev etažne lastnine. Če bo v tem postopku ugotovljeno, da sporni posamezni del res obstaja, dolžnik pa je njegov solastnik ali pa se bo iz njegovega idealnega deleža izoblikoval nov posamezni del, se bodo z vzpostavitvijo etažne lastnine na njem v celoti ohranile pravice, ki so na njih že vpisane (tudi hipoteka, pridobljena v tem postopku) ter bi lahko sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine dejansko le ugotovilo pravilno identifikacijsko oznako takega posameznega dela stavbe, kar bo sodišče prve stopnje upoštevalo v nadaljnjem postopku.

Pri posameznih delih stavbe, ki so v zemljiški knjigi že vpisani, sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne ugotavlja lastninskega stanja in ne posega vanj ter ne ugotavlja obstoja ali neobstoja stvarnih ali drugih pravic, ki omejujejo lastninsko pravico na teh delih.

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbah, skladno s konceptom etažne lastnine. O morebitnih spornih lastninskih položajih sodišče odloči na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa ZVEtL-1, medtem ko lahko udeleženci in druge osebe svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za morebitno ponovno odločanje o spornem vprašanju. V postopku vzpostavitve etažne lastnine se ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če se ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja.