VSL Sodba I Cpg 452/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 986,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

1Z uvodoma navedeno delno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je četrto toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 26.546,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti 1.547,30 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožil četrto toženec. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je vložila tožbo zoper tožence kot solidarne dolžnike, ker naj bi ji s povezanimi ravnanji povzročili škodo v višini 26.546,61 EUR. Ker četrto toženec na tožbo ni pravočasno odgovoril, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je sodišče prve stopnje zoper njega izdalo zamudno sodbo.

6Četrto toženec v pritožbi skuša prepričati, da sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker so toženci enotni sosporniki in bi se morali tudi nanj raztezati učinki odgovorov na tožbo ostalih tožencev.

7Glede na določbo 196. člena ZPP se sosporniki na pasivni strani štejejo za enotno pravdno stranko, če je po zakonu ali naravi pravnega razmerja mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tožence. V konkretnem primeru tožnica uveljavlja solidarno odgovornost zaradi skupnega delovanja tožencev, kakor je opredeljena s prvim odstavkom 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). S tem razlogom utemeljuje zahtevo, da se vsakemu od tožencev naloži v plačilo odškodnino za celotno škodo. Solidarnost dolžnikov pomeni, da upnik lahko zahteva izpolnitev od kateregakoli od njih, ni pa nujno, da je njihova obveznost enaka. Izmed solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (drugi odstavek 395. člena OZ). Trditev o solidarni odgovornosti torej ni v nobeni povezavi z vprašanjem, ali so toženci navadni ali enotni sosporniki, torej taki, da je za vse spor mogoče rešiti samo na enak način - kot to zmotno meni pritožnik (prim. VSL I Cp 1590/2013, VS RS II Ips 384/2005). Tudi ni pravilno stališče pritožnika, da so toženci enotni sosporniki, ker se tožencem kot protipravno ravnanje očita usklajen dogovor. Slednje namreč nima za posledico, da bi morala biti odločitev o sporu nujno enaka za tožence - še vedno lahko vsak od povzročiteljev škode odgovarja z drugačno stopnjo krivde, njegovo ravnanje je ali ni v vzročni zvezi z nastalo posledico, storilci lahko v različnem obsegu prispevajo k nastanku škode,... Pritožnik pa tudi ne more uspeti z navedbo, da če bi šlo za navadno sosporništvo, bi moral tožnik plačati štiri takse. Sodna taksa se namreč plača od vrednosti spornega predmeta oziroma od vrednosti, določene po Zakonu o sodnih taksah (prvi odstavek 19. člen ZST-1), ne pa glede na število tožencev.

8Glede na pojasnjeno se toženci ne morejo šteti za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP), zato se tudi učinki pravdnih dejanj posameznega toženca (v konkretnem primeru odgovori na tožbo ostalih tožencev) na četrto toženca ne raztezajo. Ker je vsak navaden sospornik v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP).

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 186. člena OZ na plačilo obsodilo le četrto toženca. Sodišče prve stopnje namreč četrto toženca ni obsodilo na plačilo na podlagi 186. člena OZ, temveč na podlagi izpolnjenih predpostavk iz 131. člena OZ. Pomen 186. člena OZ pa je zgolj v tem, da če bodo v nadaljnjem postopku ostali (ali samo nekateri) toženci spoznani za odgovorne za nastanek škode, bo moralo sodišče prve stopnje v poznejši sodbi zoper te tožence upoštevati obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni četrto toženec (prim. VS RS II Ips 554/2000). Ali povedano drugače: očitek, da so toženci škodo povzročili skupaj, ni nobena ovira, da ne bi bila zgolj zoper enega solidarnega dolžnika izdana pravnomočna sodba (bistvo solidarne obveznosti je zgolj v tem, da gre za eno obveznost in da preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali pa s plačilom delnih izpolnitev več solidarnih dolžnikov). S tem pa se tudi ne prejudicira odločitve za ostale tožence, kot to zmotno meni pritožnik - kljub izdani sodbi lahko sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi tudi drugače, kot ga je ugotovilo v razmerju do četrto toženca. Izpodbijana zamudna sodba namreč temelji na tezi, da četrto toženec priznava dejanske tožbene navedbe tožnice, ta učinek pa se glede na določbo 195. člena ZPP na ostale tožence ne razteza.

10Navedbe pritožnika, češ da ravnanje četrto toženca ni bilo protipravno, ker se je na ta način le želel razbremeniti plačila, in da zanj interna pravila tožnika ne veljajo, z očitano protipravnostjo njegovega ravnanja de facto nimajo nobene zveze. Če ne drugega, je četrto toženec prekršil določbo 10. člena OZ, po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. In sicer s tem, ko se je z drugo tožencem dogovoril, da bo račun v višini 26.546,61 EUR namesto na četrto toženca izstavljen na prvo toženca, ki ni bil naročnik storitev/blaga, in se je zanj že takrat vedelo, da ga nikoli ne bo plačal in zaradi česar je tožnici potem tudi nastala škoda v navedenem znesku.

11Končno je neutemeljeno tudi stališče pritožnika, da naj bi bila z ravnanjem drugo toženca, ki računa ni izdal v skladu z internimi pravili tožnice, pretrgana vzročna zveza med ravnanjem četrto toženca in nastalo škodo. Kot pravilno poudarja tožnica v odgovoru na pritožbo, bi bila vzročna zveza med protipravnim ravnanjem četrto toženca in nastalo škodo pretrgana le v primeru, če bi kasnejše ravnanje drugo toženca, neodvisno od ravnanja četrto toženca, povzročilo enako škodo (gl. tudi VSL III Cp 1023/2015). To pa za konkretni primer nikakor ne velja, saj brez sodelovanja četrto toženca drugo toženec te škode sam niti ne bi mogel povzročiti.

12Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Četrto toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Kot potrebne stroške pa je četrto toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 788,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znese 986,74 EUR. To obveznost je dolžan izpolniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).