VSL Sklep IV Cp 495/2026

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Udeleženca postopka sta starša mld. A. roj. ... 2018. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru drugega nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je dečka začasno odvzelo očetu in ga namestilo k materi. Očetu je začasno prepovedalo tudi stike z otrokom, omejilo očetovo starševsko skrb v zvezi s šolskimi in zdravstvenimi zadevami, upravljanjem z denarnimi sredstvi iz naslova preživnine, materi pa omejilo starševsko skrb glede upravljanja denarnih sredstev iz naslova preživnine (za skrbnika je v tem delu imenovalo Center za socialno delo, v nadaljevanju CSD) in na način, da v času bivanja v varni hiši sodeluje s strokovnim osebjem, si poišče bivališče, redno obiskuje izbranega psihiatra, redno jemlje medikamentozno terapijo in se vključi v Logout z namenom pridobitve kompetence za omejevanje elektronike mladoletnemu otroku ter da se vključi oziroma nadaljuje Obravnavo skupnosti pri CSD.

2Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Pojasnjuje, da je bil sklep o izdaji začasne odredbe zanj popolno presenečenje, saj predlagatelj ni z njim opravil nobenega razgovora, se z njim ni pogovarjal oziroma zahteval kakršnegakoli pojasnila. Z očitki tako ni bil seznanjen. Po njegovi oceni predlog za začasno odredbo bazira izključno na enostranskih izjavah matere, ki jim je predlagatelj nasedel oziroma verjel. Šele na naroku je tako lahko prvič pojasnil zadevo in odgovoril na neverjetne očitke. A žal pri tem ni bil uspešen. Meni, da je bilo sodišče odločeno zavrniti ugovor ne glede na to, kaj bo povedal, in da sklep ne vsebuje zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da ne govori resnice oziroma laže, očita mu, da naj bi se vse vrtelo okrog materine duševne bolezni, kar ne drži. Opisuje materino diagnozo paranoidno shizofrenijo kot hudo duševno bolezen, več let je bil priča posledicam te bolezni, izbruhom, ki so zahtevali tudi hospitalizacijo. Tega ni omenjal, ker bi želel, da se vse vrti okrog tega, pač pa zato, ker je bilo to ves čas prisotno in je vplivalo na družinsko dinamiko. Nasprotna udeleženka je bila ves čas skupnosti pasivna, nezainteresirana. Sam je skrbel za otroka, ga naučil vsega, kar zna, da se zna obleči, se umije in stušira, privzgojil mu je ljubezen do narave, sprehodov, in podobnega. Meni, da je bila prav nasprotna udeleženka vesela, če je bil otrok na videoigricah, da je imela mir, in jo je na to kar naprej opozarjal. Otrok ni vajen živeti brez očeta, zato je odtrganje od njega za otroka škodljivo, stresno in mu prav gotovo ni v korist. Še celo nasprotna udeleženka je izpovedala, da je otrok na očeta zelo navezan. Sprašuje se, zakaj je sodišče sploh izvedlo narok, če je že v celoti sledilo enostranskim navedbam matere, ki jih je podala na CSD, in verjelo, da lahko kadarkoli odide z otrokom v tujino. Ne glede na njegovo pojasnilo, da tega nima namena storiti, je neverjetno, kako je takšno v afektu navrženo izjavo jemalo resno, saj ni storil ničesar takega, kar bi kazalo, da namerava oditi. Tukaj je v službi za nedoločen čas, to je edini vir dohodka, tu ima dom, v tujini nima nobenega bivališča, nobene službe, nobenih možnosti. Meni, da mora sodišče, če pridobi mnenje CSD, z njim seznaniti udeležence postopka in jim dati možnost, da nanj odgovorijo, če je treba, pa tudi opraviti narok in izvesti dodatne dokaze. Tega ni storilo in otrokove ogroženosti ni kritično presojalo, ampak je le sledilo predlagatelju. Ni niti obrazložilo, zakaj je popolna ločitev otroka od očeta temu v korist. Odločalo je arbitrarno in ni upoštevalo načela sorazmernosti, odvzem otroka in prepoved stikov je namreč skrajni ukrep.

3Nasprotna udeleženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče za varstvo koristi otroka izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, pri čemer škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (157. člen DZ). Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, med drugim tudi odredbo, s katero odloči o začasnem zaupanju otroka v varstvo in vzgojo, uredi oziroma omeji stike med staršem in otrokom ter določi preživnino (prvi odstavek 162. člena DZ). Začasne odredbe za varstvo koristi otrok se pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1).

6Zakon, ki ureja zavarovanje, to je Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) dopušča izdajo sklepa o začasni odredbi, brez da bi sodišče predlog vročilo v odgovor. Za to možnost se je odločilo tudi sodišče prve stopnje. Odgovor in kontradiktornost je nasprotnemu udeležencu tako omogočilo v ugovornem postopku (torej z vložitvijo ugovora in ne šele na naroku, kot trdi). To sodišče sme storiti, zato pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo na njegove pritožbene navedbe, da mu ni bila dana možnost odgovoriti na očitke in možnost izjave, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o začasni odredbi na podlagi enostranskih navedb, in podobne.

7Sodišče prve stopnje je napravilo vestno in skrbno presojo izvedenih dokazov ter nasprotnemu udeležencu utemeljeno ni verjelo. Ni sporno, da nasprotna udeleženka boleha za paranoidno shizofrenijo, zaradi katere je bila večkrat hospitalizirana. Nasprotni udeleženec se z ugotovitvami, da je mater pri zdravljenju (uživanju terapije) omejeval (kar je nedvomno škodljivo za mater, s tem pa tudi za otroka), ne sooči, pač pa podaja le svojo (laično) oceno, da materi bolezen onemogoča, da bi se z otrokom ukvarjala na način, kot naj bi se sam, in poudarja, da njene bolezni ne izpostavlja s slabimi nameni. S tem ocene predlagatelja - CSD, katerega mnenje po določbi 108. člena ZNP-1 šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje - da je mati ob podpori (psihiatra, medikamentozne terapije, strokovnih oseb CSD, …) sposobna poskrbeti za dečkovo dobrobit in ustrezen razvoj, ki ji je sodišče prve stopnje pritrdilo ob presoji preostalih dokazov (obsežnih listin, zaslišanju predstavnika predlagatelja in obeh nasprotnih udeležencev), ni uspel izpodbiti. Materino bolezen tako tudi v pritožbi še vedno izpostavlja kot argument, ki naj bi govoril v prid temu, da mati za otroka ni sposobna skrbeti, čeprav to ne ustreza ugotovitvam.

8Na drugi strani je bila očetova skrb za otroka v preteklosti izredno pomanjkljiva. Otrok v šolskem letu 2024/25 z izjemo nekaj dni ni obiskoval šole kljub temu, da je bil vpisan v 1. razred, pred tem pa ne vrtca, ni imel družbe sovrstnikov, ob čemer mu manjka socializacija z vrstniki, ne zna reagirati v njihovi družbi, zato se je tudi v letošnjem šolskem letu, ko ponovno obiskuje 1. razred, že znašel v konfliktih in išče odrasle ljudi, ni obiskoval sistematskih in drugih zdravniških pregledov, ki bi jih rabil, bil je priča nasilju (vpitju) nasprotnega udeleženca nad nasprotno udeleženko, njegovemu neprimernemu vedenju do nje, navodilom o tem, kako se vzgoji ženo, ima neprimerno oziroma sproščeno izrazoslovje, precej časa je preživel pred ekrani in podobno. Glede na to, da tudi nasprotni udeleženec priznava, da je večino časa skrbel zanj,¹ drugih okoliščin pa tudi ne pojasni, je verjetno, da vse to izvira iz ravnanja in obnašanja nasprotnega udeleženca in ne nasprotne udeleženke, ki ji oče konkretno pripisuje tudi otrokovo pretirano preživljanje časa pred ekrani. Njegovo pojasnilo, da naj bi zgolj glasneje govoril, da ga je slišala nasprotna udeleženka, ker se je odmikala v drug prostor in ga ignorirala, pritožbenega sodišča prav tako kot sodišča prve stopnje ni prepričalo, nasprotno, izjava "da ga je ignorirala" kaže na to, da je prepričan, da bi ga morala poslušati, "ubogati". Na pozive in opozorila institucij (CSD, šole, …), da naj otroka v šolskem letu 2024/25 pripelje v šolo, se oče ni odzival, otroka je še v letošnjem šolskem letu za nekaj dni odpeljal na morje, šoli pa to prikril z izgovorom, da zanj nima varstva, zahteval zasebno telefonsko številko razredničarke in podobno. Svojih napak in pomanjkljivosti nasprotni udeleženec pred sodiščem prve stopnje ni priznaval, opisal se je kot zglednega očeta. Do teh ni vzpostavil ustrezne kritičnosti niti v pritožbi, saj se še vedno predstavlja kot primernega in izpostavlja le tisto, kar meni, da mu je v korist (da je otroka naučil vsega, kar ta zna, ga vozil v naravo in podobno), z ugotovljenim pa se ne sooči.

9Njegov neprimeren odnos do starševstva kaže tudi njegova izjava, da ga nič ne zadržuje, da bi otroka odpeljal kam drugam. V pritožbi ne zanika, da jo je podal, želi le predstaviti, da je šlo zgolj za v afektu podano in neresno mišljeno izjavo. Četudi bi kaj takega zaradi vsega, kar ima v Republiki Sloveniji (služba, dom, …) težko izvedel, izrečena grožnja kaže na njegov način delovanja, upor in nesodelovanje z institucijami, kar vsekakor ogroža otroka. Na drugi strani mati kaže prizadevanje, upošteva navodila in se trudi s ciljem, da se bo osamosvojila, si našla zaposlitev in stanovanje. Skupaj z otrokom biva v varni hiši, vključila se je v Logout, ozavešča se o škodljivih vplivih, o načinih, kako ravnati z otrokom, kako pristopiti, ko se otrok vznemiri, ko mu postavi meje, ki jih pri očetu ni poznal, …

10Pritožbeno sodišče tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mld. A. A. pri očetu ogrožen, čeprav mu je bil s sodno poravnavo zaupan v varstvo in vzgojo. O tem je sodišče prve stopnje podalo vse razloge, ni si prihajalo v nasprotje, pritožbeno sodišče in udeleženci so odločitev lahko preizkusili. Po obrazloženem je na dlani, da ta ne temelji le na tem, da se je sodišče prve stopnje že pred narokom odločilo, da bo ugovor nasprotnega udeleženca zavrnilo ne glede na to, kaj bo dokazoval in povedal, in le pritrdilo navedbam matere, kot meni pritožnik.

11Začasni odvzem otroka očetu je tako nujen. Glede na obrazloženo prav noben milejši ukrep ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje pritrjuje tudi v tem, da je treba nasprotnemu udeležencu lokacijo bivanja otroka in nasprotne udeleženke prikriti ter mu začasno odvzeti pravico do odločanja o izobraževanju in zdravstveni oskrbi otroka, za kateri je v preteklosti skrbel zelo pomanjkljivo, pravzaprav zanju sploh ni skrbel, kar je za otroka škodljivo, pa tudi pravico do stikov z otrokom. Ta potrebuje čas, da se bo spremembi okolja (bivanja in šolanja) ter okoliščin (odvajanje od elektronskih naprav, izražanje čustev, postavljanje mej, ...) privadil. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je na očeta navezan, a trenutne okoliščine stikov z njim še ne dopuščajo. Izpostavlja pa nujnost, da sodišče prve stopnje skuša te s pomočjo nadzora CSD vzpostaviti takoj, ko jih bo otrok lahko sprejel.

12Glede na vse povedano in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13Ker gre za postopek zavarovanja znotraj odprtega nepravdnega postopka, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Da otrok ni bil niti en dan brez njega, da je bil bistveno več z njim kot nasprotna udeleženka in podobno, poudarja tudi v pritožbi.