UPRS Sodba III U 139/2022-40

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izpodbijana odločba

1Vlada RS, Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom (v nadaljevanju: komisija ali toženka) je z izpodbijano odločbo, št. 01210-7/2022 z dne 16. 5. 2022, odločila, da je A.A., ... (v nadaljevanju: pokojni upravičenec) upravičen do izplačila razlike v odškodnini zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - mezoteliom v znesku 25.787,20 EUR (1. točka izreka), da mu na podlagi doseženega sporazuma razliko v odškodnini v znesku 15.472,32 EUR izplača Republika Slovenija (2. točka izreka), v znesku 10.314,88 EUR pa stranka z interesom kot njegov delodajalec (3. točka izreka), ter da drugi posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pokojni upravičenec 27. 1. 2022 na podlagi 5. in 12. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju: ZOPDA) po pooblaščeni odvetnici na komisijo vložil vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, h kateri je naknadno 29. 3. 2022 priložil Mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, št. 2169/2 z dne 4. 3. 2022 (v nadaljevanju: mnenje ISS/2022). Komisija je ugotovila, da je bil pokojni upravičenec kot oseba, upravičena za podajo vloge za izplačilo odškodnine, pri stranki z interesom izpostavljen azbestu na delovnih mestih, kjer je predeloval, skladiščil, vgrajeval, uporabljal ali odstranjeval azbest oziroma azbestne izdelke. Interdisciplinarna skupina strokovnjakov (v nadaljevanju: ISS) mu je v mnenju ISS/2022 verificirala dve poklicni bolezni, in sicer plevralni izliv in mezoteliom, z ugotovljenim zmanjšanjem življenjskih funkcij težje stopnje. Z obravnavano vlogo in omenjenim mnenjem je seznanila stranko z interesom, ki je sporočila, da je pokojni upravičenec na podlagi poravnave že leta 2005 prejel odškodnino za poklicno bolezen azbestoze brez zmanjšanja življenjskih funkcij in mu zato pripada le razlika v odškodnini.

3Ob upoštevanju predložene dokumentacije je komisija ugotovila, da pokojni upravičenec, kateremu sta bili verificirani poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, izpolnjuje pogoje iz prve in druge alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA in je upravičen do izplačila razlike v odškodnini zaradi izpostavljenosti azbestu v višini 25.787,20 EUR. Ta znesek je določila v skladu s 6. členom Pravilnika o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (v nadaljevanju: Pravilnik). Pri tem je upoštevala najtežjo obliko verificirane poklicne bolezni - mezoteliom ter mnenje ISS/2022, na podlagi katerega znaša odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu 48.961,51 EUR. Ker pa je pokojni upravičenec leta 2005 na podlagi poravnave za poklicno bolezen azbestoze brez zmanjšanja življenjskih funkcij že prejel izplačano odškodnino, ki po veljavnih predpisih znaša 23.174,31 EUR, je komisija sklenila, da je upravičen do razlike v odškodnini v višini 25.787,20 EUR. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 10. člena ZOPDA je izplačilo navedene razlike odškodnine v višini 60 % naložila Republiki Sloveniji, v višini 40% pa stranki z interesom kot delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je še pojasnjeno, da je sporazum o odškodnini z upravičencem dosežen, ko ga podpišejo stranke sporazuma, in da se dva meseca zatem izplača odškodnina.

Tožba

4Tožnika sta kot dediča po pokojnem upravičencu zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne komisiji v ponovni postopek, podrejeno pa, da o zadevi odloči tako, da je pokojni upravičenec upravičen do odškodnine v znesku 48.961,51 EUR, od česar naj toženka plača 60 %, stranka z interesom pa 40 %. Zahtevata tudi povrnitev stroškov upravnega spora od vložitve tožbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5V tožbi pojasnita, da sta zakonita dediča po pokojnem upravičencu, zato imata pravni interes, da se izpodbijana odločba odpravi in izda nova. Oporekata odločitvi, da je pokojni upravičenec upravičen le do razlike v odškodnini med odškodnino za najtežjo (kasneje ugotovljeno) bolezen in odškodnino za blažjo (sprva ugotovljeno) bolezen. Prepričana sta, da pokojnemu očetu, ki je zbolel za mezoteliomom kot najtežjo obliko poklicne bolezni, zaradi katere je naposled umrl, pripada še celotna, od predhodne verifikacije neodvisna odškodnina v (valorizirani) višini 48.961,51 EUR, kot jo določa Pravilnik v 6. členu, v katerem so taksativno navedeni zneski odškodnin za posamezne vrste bolezni. To pomeni, da obolelim zaradi izpostavljenosti azbestu pripada odškodnina glede na vrsto bolezni, pri čemer 6. člen Pravilnika o kakršnemkoli poračunavanju že prejetih odškodnin ne govori. Sprejeta odločitev je v neskladju z veljavno zakonodajo in sodno prakso. V zvezi s tem opozarjata, da v obravnavanem primeru ne gre za poslabšanje bolezni, saj zaradi azbestoze, pri kateri gre za lažjo obliko zmanjšanja življenjskih funkcij, ljudje ne umirajo in bi pokojni upravičenec lahko brez večjih omejitev živel še vrsto let. Osnovna napaka pri presoji tovrstnih primerov je, da se pri azbestnih bolnikih razmišlja, kot da bi bila pri vseh ena sama bolezen. Azbestna vlakna, ki se kopičijo v pljučih, namreč lahko povzročajo različne bolezni, ni pa to nujno. Drugače kot pri azbestozi je pri mezoteliomu, kjer je prognoza izrazito slaba in zaenkrat še ni poznano uspešno zdravljenje. Približno polovica obolelih umre v prvih 12 mesecih po diagnozi bolezni in le redki preživijo dve leti. Gre torej za dve diagnosticirani bolezni, eno z lažjim, drugo pa s hujšim zmanjšanjem življenjskih funkcij ter z bistveno različno prognozo. Pri pokojnem upravičencu gre zato pri priznavanju mezotelioma za novo škodo, ki sicer lahko izvira iz škodnega dogodka, v zvezi s katerim je že bila prisojena odškodnina, pa v času njenega priznavanja ni bilo gotovo, ali bo nastala in kakšen bo njen obseg. Tega pokojni upravičenec ob podpisu sporazuma o odškodnini v letu 2005 ni mogel vedeti.

6Kot predlagane dokaze sta tožbi poleg izpodbijane odločbe priložila: nepodpisan sporazum o odškodnini med Vlado RS in pokojnim upravičencem, št. 01210-7/2022; izpisek iz rojstne matične knjige za drugo tožnico z dne 10. 3. 1981; izpisek iz matičnega registra o rojstvu za prvega tožnika z dne 14. 4. 2022; izpisek iz matičnega registra o smrti za pokojnega upravičenca z dne 21. 3. 2022 in članek Azbestne bolezni so zahrbtne iz časopisa Večer z dne 16. 8. 2003. V tožbi sta podala tudi dokazni predlog za zaslišanje strank.

Nadaljnji potek upravnega spora

7Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve in podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Sicer pa iz odgovora toženke izhaja, da vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Kot pojasnjuje, lahko isti povzročitelj vedno povzroči le eno poklicno, v konkretnem primeru azbestno bolezen, pri čemer ni mogoče predvideti, ali bo izpostavljenost pri enem človeku povzročila eno ali več azbestnih bolezni in v kakšni obliki se bo ta pojavila. Te bolezni so med seboj povezane z istim povzročiteljem in večjo verjetnostjo, da kolikor oseba dobi eno azbestno bolezen, dobi tudi drugo. Koliko bolezni bo telo razvilo, pa je odvisno od posameznega človeka in njegovih drugih, spremljajočih značilnosti, ki so v glavnem neznane. Skupina diagnoz azbestnih bolezni je, ker je povzročitelj en, odškodninsko razumljena kot ena diagnoza, najvišja odškodnina pa je omejena z odškodnino za najhujšo bolezen, ki se lahko zaradi take izpostavljenosti razvije. Ker je pokojni upravičenec že prejel odškodnino za bolezen azbestoze brez zmanjšanja življenjskih funkcij, ki jo je povzročil isti povzročitelj, gre v njegovem primeru za poslabšanje stanja in mu pripada le razlika v odškodnini. Takemu stališču sledijo vse dosedanje odločitve komisije.

8Tožba in nadaljnje vloge so bile v skladu z določbami 19. člena ZUS-1 kot stranki z interesom v tem upravnem sporu vročene tudi družbi B., d.d. (to je delodajalec pokojnega upravičenca). Ta je v odgovoru na tožbo izrazila strinjanje z izpodbijano odločbo ter sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navaja, da je imel pokojni upravičenec najprej verificirano bolezen azbestozo brez zmanjšanja življenjskih funkcij, za katero je v letu 2005 že prejel odškodnino po ZOPDA. V letu 2022 pa mu je bila verificirana še hujša bolezen, in sicer plevralni izliv in mezoteliom z zmanjšanjem življenjskih funkcij težje stopnje. Ob sklicevanju na upravnosodno prakso stranka z interesom poudarja, da se odškodnine za različne azbestne bolezni po ZOPDA in Pravilniku ne seštevajo, temveč se odškodnina izplača za najtežjo verificirano bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. V primeru poslabšanja stanja na težjo obliko poklicne bolezni, se določi razlika v odškodnini med višino odškodnine, določene na podlagi zadnjega mnenja, in valorizirane višine že izplačane odškodnine. To izhaja tudi iz gramatikalne razlage ZOPDA in Pravilnika, ki v besedilu določb, ki opredeljujejo ugotavljanje poklicne bolezni, uporabljata ednino. Posledično je tudi predpisano strokovno mnenje komisije naslovljeno kot "mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu". Dalje stranka z interesom opozarja, da si tožnika prihajata tudi sama s seboj v nasprotje, saj na eni strani želita seštevek za vsako posamezno bolezen, na drugi strani pa ob dveh novih potrjenih bolezenskih oblikah (plevralnem izlivu in malignem mezoteliomu) v tem upravnem sporu terjata le odškodnino po najvišji postavki hujše od obeh bolezni. Znesek odškodnine po ZOPDA je odvisen od pričakovanega razvoja bolezni, od zmanjšanja življenjskih funkcij ter od starosti upravičencev. Navedeno pomeni, da se upravičencu prizna tista višina odškodnine, ki ustreza najhujšemu stanju zmanjšanja življenjskih funkcij, in to enkrat ter ne za vsako obliko posebej. Ob napredovanju azbestne bolezni in razvoju novih stanj se zaradi novega in hujšega zmanjšanja življenjskih funkcij prizna še razlika v odškodnini glede na novo zdravstveno stanje upravičenca. S tem se povsem enako obravnavata položaja, ko se hujša oblika bolezni pojavi najprej in ko se razvije stopenjsko. Razlaga, za katero se zavzemata tožnika, bi pomenila možnost kopičenja odškodnin za različno izražene oblike azbestne bolezni pri posameznem upravičencu, ne glede na sočasnost nastanka ali uveljavljanja zahteve, kar ni skladno z namenom ZOPDA, ki upravičencem omogoča dosego odškodovanja s plačilom pavšalnega zneska. Ta ni nujno enak znesku polne odškodnine, ki se prisoja po načelih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ob stališču tožnikov bi odškodnine po ZOPDA, čeprav se ugotavljajo v manj formaliziranem postopku, s sporazumevanjem o odškodnini in izplačilom v krajšem obdobju, presegale zneske odškodnin, ki jih v okvirni višini 60.000,00 EUR za bolezen mezotelioma priznavajo pravdna sodišča.

9Tožnika sta v vlogi z dne 3. 9. 2025 navedla, da se pojavlja vedno več primerov, podobnih obravnavanemu. V nadaljnji vlogi z dne 13. 10. 2025 podrobno opišeta štiri vrste poklicnih bolezni, ki jih določa ZOPDA v prvem odstavku 4. člena, in sicer so to plaki parietalne plevre, azbestoza, pljučni rak in maligni mezoteliom, ki ne napredujejo ena v drugo. Za vsako od njih pojasnita simptome, telesne bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti in nevšečnosti med zdravljenjem, razvoj in verjetnost poslabšanja bolezni. Menita, da gre za notorna dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati. Pokojni upravičenec je najprej zbolel za boleznijo plakov parietalne plevre, ki ni napredovala in se zato ni mogoče sklicevati na pričakovani razvoj bolezni, ki ni bil predviden. Tudi poslabšanja azbestne bolezni pri njem ni bilo, pač pa mu je bil diagnosticiran maligni mezoteliom, ki je povsem ločena bolezen z drugačnimi simptomi, težavami, zmanjšanjem življenjskih funkcij in prognozo. Sodbi, na kateri se sklicuje stranka z interesom (III U 467/2010 z dne 8. 7. 2011 in I U 1399/2010 z dne 5. 4. 2011), za obravnavani primer nista merodajni, ker v prvi podano stališče nasprotuje določbam OZ, osnovnim temeljem odškodninskega prava in s tem povezani sodni praksi, v drugem primeru pa sta stranki sklenili sporazum o izplačilu odškodnine.

10Stranka z interesom je 26. 9. 2025 podala vlogo, v kateri pripominja, da sklicevanje na prvi odstavek 4. člena ZOPDA, v katerem so navedene poklicne bolezni, za katere je mogoče priznati odškodnino, ne more razrešiti pravne dileme v zvezi z načinom odmerjanja višine odškodnine. Priznavanje samostojne odškodnine za vsako posamezno diagnozo bi bilo v nasprotju s temeljnim konceptom povračila škode, ki se odmerja glede na težo posledic bolezni za zdravje. V vlogi z dne 3. 11. 2025 pojasnjuje še, da je sklicevanje tožnikov na OZ in temeljna načela obligacijskega prava zmotno, saj je uporabi tega namenjen pravdni postopek. Presoja odškodnine ne more biti različna glede na število oblik bolezni, prisotnih ob prvem odločanju komisije, saj bi bili v tem primeru neupravičeno na boljšem tisti, ki so vlogo za odškodnino podali prej, napram tistim, ki so jo vložili kasneje in imeli tedaj že bolj razvito bolezen.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbo z vsebino, kot je razvidna iz uvoda te obrazložitve.

13Sodišče najprej v zvezi s predlogom toženke, naj se tožba zoper izpodbijano odločbo zavrže, ugotavlja, da toženka tega predloga ni z ničemer obrazložila; razloga, ki bi utemeljeval takšno postopanje, pa tudi sodišče ni našlo. Kolikor toženka meri na to, da je postopek sodnega varstva v upravnem sporu namenjen varstvu tistih oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. in 2. člen ZUS-1), sodišče dodaja, da sta tožnika (česar toženka ne prereka) dediča pokojnega upravičenca. Da jima kot takima pravnega interesa za tožbo ni mogoče odreči, pa izhaja tudi iz ustavnoskladne razlage določbe drugega odstavka 5. člena ZOPDA, oziroma v tej zvezi oblikovane sodne prakse (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-21/24-10 z dne 22. 5. 2025 in sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 49/2021 z dne 27. 8. 2025).

14Med strankami ni spora o tem, (1) da je bil pokojni upravičenec izpostavljen azbestu v času delovnega razmerja pri stranki z interesom, (2) da mu je ISS v letu 2004 verificirala poklicno bolezen, ki je nastala zaradi posledic dela z azbestom, in sicer pljučno azbestozo in bolezen plevre, v letu 2022 pa še maligni mezoteliom in plevralni izliv, (3) da je v letu 2005 na podlagi sklenjene poravnave že prejel izplačano odškodnino za leta 2004 ugotovljeno poklicno bolezen ter (4) da imajo posamezne oblike azbestnih bolezni različne posledice in simptome.

15Sporno je materialnopravno vprašanje, ali bi toženka upravičencu iz 2. člena ZOPDA, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 5. člena tega zakona, morala priznati odškodnino za vsako posamezno s strani ISS verificirano poklicno bolezen iz 4. člena ZOPDA posebej ali pa je pravilno stališče, da je skupni znesek odškodnine, ki jo upravičenec lahko prejme na podlagi ZOPDA, omejen z zneskom odškodnine za najtežjo verificirano poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, čeprav sta bili upravičencu verificirani dve ali več takih poklicnih bolezni, ter se zato pri določanju višine odškodnine upošteva morebiti že izplačana odškodnina za predhodno verificirano poklicno bolezen in upravičencu pripada le še razlika.

16Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve je razvidno, da je bila pri pokojnem upravičencu poklicna bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, kot rečeno, ugotovljena dvakrat. Prvič sta bili z mnenjem ISS, št. 2169 z dne 29. 11. 2004 (v nadaljevanju: mnenje ISS/2004), pri njem verificirani pljučna azbestoza in bolezen plevre brez zmanjšanja življenjskih funkcij, na podlagi česar so pokojni upravičenec, stranka z interesom kot delodajalec, pri katerem je bil izpostavljen azbestu, in Republika Slovenija februarja 2005 sklenili poravnavo, po kateri je pokojni upravičenec prejel odškodnino v znesku 3.738.000,00 SIT. Nato je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja na komisijo podal novo zahtevo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu. Na podlagi mnenja ISS/2022, s katerim sta mu bili verificirani poklicni bolezni maligni mezoteliom in plevralni izliv z zmanjšanjem življenjskih funkcij težje stopnje, ter upoštevajoč leta 2005 sklenjeno poravnavo je komisija izdala izpodbijano odločbo, s katero je pokojnemu upravičencu priznala razliko v odškodnini v višini 25.787,20 EUR.

17Kot bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu se po 4. členu ZOPDA štejejo: azbestoza (difuzna intersticijska pljučna fibroza), bolezni plevre (plaki parietalne plevre, difuzne zadebelitve plevre, benigni plevralni izliv), pljučni rak in maligni mezoteliom plevre ali peritoneja (prvi odstavek). Kot bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu se lahko prizna tudi rak na drugih organih in organskih sistemih (grlo, gastrointestinalni trakt, urogenitalni trakt in drugi), o čemer odloča ISS (drugi odstavek 4. člena ZOPDA). Bolezni iz prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPDA se štejejo za poklicne bolezni, če vzročno zvezo med izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu oziroma na ozemlju RS in boleznijo ugotovi ISS (glej tretji in četrti odstavek 4. člena ZOPDA). Pogoje za to podrobneje uredi minister, pristojen za zdravje (peti odstavek 4. člena ZOPDA). Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik, ki določa pogoje za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, oceno zmanjšanja življenjskih funkcij in merila za določanje višine odškodnine za posamezne vrste poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (1. člen Pravilnika).

18Kot določa 6. člen ZOPDA, se odškodnina za posamezne vrste poklicnih bolezni in za mezoteliom iz 4. člena tega zakona določi po shemi iz prvega odstavka 6. člena ZOPDA, ki določa maksimalne zneske odškodnine, in sicer za plake parietalne plevre ali za difuzne zadebelitve plevre največ 11.875,00 EUR; za benigni plevralni izliv največ 12.920,00 EUR; za kronični plevralni izliv največ 15.420,00 EUR; za azbestozo največ 20.840,00 EUR ter za pljučnega raka, maligni mezoteliom in druge rake, ki so posledica izpostavljenosti azbestu, največ 41.660,00 EUR. Znesek odškodnine iz prejšnjega odstavka je odvisen od pričakovanja razvoja bolezni, od zmanjšanja življenjskih funkcij (nepomembno, lažje stopnje, srednje stopnje, težje stopnje) ter od starosti upravičencev (drugi odstavek 6. člena ZOPDA). Navedeni zakonski zneski se usklajujejo enkrat letno v mesecu januarju z indeksom rasti življenjskih potrebščin (tretji odstavek 6. člena ZOPDA). Merila iz drugega odstavka tega člena so na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZOPDA podrobneje določena v Pravilniku, ki v 2. členu določa pogoje za določitev posameznih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in nato v 6. členu zanje predpisuje maksimalne zneske odškodnine.

19Iz določb ZOPDA in Pravilnika torej izhaja, da gre upravičencu odškodnina za verificirane poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Te določbe, kot sicer pravilno opozarjata tožnika, izrecno res ne govorijo o kakršnemkoli poračunavanju že prejetih odškodnin. Vendar je tudi po presoji sodišča ZOPDA in Pravilnik utemeljeno razlagati tako, da se odškodnina odmeri za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve ali več poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Na takšno razlago, čeprav tožnika menita drugače, kaže določba drugega odstavka 6. člena ZOPDA, po kateri se pri določanju zneska odškodnine upošteva pričakovani razvoj bolezni in zmanjšanja življenjskih funkcij. V primeru, ko je bila sprva upravičencu verificirana lažja oblika oziroma glede na odškodninsko shemo lažja vrsta poklicne bolezni, tako temu ob poslabšanju zdravstvenega stanja v težjo obliko oziroma vrsto bolezni pripada razlika v odškodnini med višino odškodnine, določene na podlagi zadnjega mnenja, in valorizirane višine že izplačane odškodnine. Najmilejša oblika oziroma vrsta poklicne bolezni praviloma ne povzroči zmanjšanja življenjskih funkcij, z vsako hujšo obliko oziroma vrsto poklicne bolezni pa se zmanjšujejo tudi življenjske funkcije. Vse navedeno podpira stališče, da je mogoče po ZOPDA prejeti največ maksimalno odškodnino za najhujšo verificirano vrsto poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Na tak zaključek nakazuje tudi gramatikalna razlaga ZOPDA, ki v besedilu določb, ki opredeljujejo ugotavljanje poklicne bolezni, uporablja edninsko obliko. Opisano materialnopravno stališče pa je ustaljeno tudi v že oblikovani sodni praksi, to je sodbah Upravnega sodišča III U 467/2010 z dne 8. 7. 2011 in I U 1399/2010 z dne 5. 4. 2011, sprejetih na podlagi določb ZOPDA in Pravilnika, ki se od tedaj - v za presojo relevantnih delih - niso spreminjale. Upravno sodišče je že v sodbi I U 1399/2010 zavzelo stališče, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se upošteva pričakovani razvoj bolezni; v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni pa upravičencu pripada razlika v odškodnini. Tudi v sodbi III U 467/2010 je bilo zavzeto stališče, da je ZOPDA in Pravilnik treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Sodišče ne najde razlogov, da stališča iz navedenih sodb ne bi bila uporabljiva tudi v obravnavanem primeru. Kot izhaja iz navedenega in kot pravilno pripomni že stranka z interesom, je torej očitek tožnikov, da naj bi izpodbijana odločba ne bila skladna z ustaljeno sodno prakso, neutemeljen.

20Sodišče dalje pojasnjuje, da je pri razlagi ZOPDA in Pravilnika treba izhajati tudi iz namena sprejema ZOPDA kot specialnega predpisa, ki je v tem, da se upravičencem omogoči, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledice izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ta pa ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih OZ. Znesek odškodnine po ZOPDA se določi v manj formaliziranem oziroma za stranke manj zahtevnem (upravnem) postopku, saj toženka odloči na podlagi mnenja, ki ga izda interdisciplinarna skupina strokovnjakov upravičencu, kar temu omogoča, da do odškodnine pride z manjšimi stroški in praviloma v krajšem časovnem obdobju. Že iz sistemske usmeritve ZOPDA in predvidenega postopka odločanja o upravičenčevi vlogi tako izhaja, da gre za specifičen in tudi glede višine odškodnine na splošna pravila obligacijskega prava nevezan sistem solidarnostnega odškodovanja. Pri tem ni mogoče spregledati, da gre v primeru odškodnine po ZOPDA za t.i. socialni korektiv oziroma t.i. povrnitveno shemo, ki se približuje sistemom socialne varnosti s prenosom rizika s povzročitelja škode na vse davkoplačevalce, saj se sredstva za izplačilo obveznosti Republike Slovenije zagotovijo v državnem proračunu (prvi odstavek 13. člena ZOPDA). Celokupno gledano se torej ta dajatev približuje socialni in ne gre za obligacijsko dajatev. Ni pa ovir, da upravičenec, ki na višino po ZOPDA določene odškodnine ne pristane in ne doseže sporazuma o njej, vloži samostojno tožbo v pravdnem postopku po določilih obligacijskega prava, če meni, da bo to zanj ugodneje.

21Glede na vse obrazloženo tožbeni ugovor, da pri pokojnem upravičencu ni šlo za poslabšanje bolezni, temveč za dve ločeni bolezni, in sicer eno z lažjim, drugo pa s hujšim zmanjšanjem življenjskih funkcij, z bistveno različno prognozo in s tem za novo škodo, do drugačne odločitve ne more pripeljati. Sodišče še izpostavlja, da vse vrste poklicnih azbestnih bolezni izhajajo iz istega vzroka, ki je v delu z azbestom oziroma v izpostavljenosti azbestu. Gre torej zgolj za različne stopnje prizadetosti, ki izvirajo iz istega vzroka in se kažejo v (po)slabšanju zdravstvenega stanja kot posledici. Ravno zato je po mnenju sodišča tudi zakonodajalec v 6. členu ZOPDA predvidel naraščajočo shemo zneskov odškodnin, pri katerih ne gre za več ločenih podlag, temveč za enoten odškodninski temelj. Razlaga, za katero se zavzemata tožnika, bi pomenila, da se ločeno upošteva vsaka posamezna zdravstvena diagnoza in bi tako upravičenci, ki so odškodnino uveljavljali sproti, lahko prejeli višji znesek odškodnine kot tisti, ki bi naenkrat oboleli za najtežjo obliko mezotelioma, kar bi lahko pomenilo neenakost pred zakonom, nasprotovalo pa bi tudi načelu odškodninske sheme po ZOPDA kot socialnemu korektivu, ki ne zasleduje popolnega, temveč predvsem lažje in hitrejše odškodovanje. Stranka z interesom pa tudi upravičeno pripominja, da tožnika deloma prihajata v nasprotje z lastnimi stališči, ko ob dveh novih v letu 2022 verificiranih diagnozah oziroma boleznih (plevralnem izlivu in malignem mezoteliomu) v tem postopku uveljavljata odškodnino zgolj po višji od obeh postavk.

22Glede na obrazloženo je torej toženka v izpodbijani odločbi odškodnino odmerila ob pravilni razlagi za odločitev relevantnih določb ZOPDA in Pravilnika, kot je ustaljena v sodni praksi. Sodišče je zato zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj sta se stranki upravnega spora, katerih procesne pravice primarno ščitijo zakonske določbe o izvedbi glavne obravnave, le-tej na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pisno odpovedali. Tožnika sta takšno izjavo podala v vlogi z dne 8. 9. 2025 (pred tem pa sta v vlogi z dne 3. 9. 2025 izrecno umaknila dokazni predlog za svoje zaslišanje), stranka z interesom pa je to storila v vlogi z dne 1. 9. 2025. Tudi sicer pa je bilo za odločitev v tem upravnem sporu bistveno vprašanje razlage določb ZOPDA in Pravilnika, torej vprašanje materialnega prava, za kar izvedba glavne obravnave ni potrebna (prim. prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.