VDSS Sodba Pdp 399/2025

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, 11.362,60 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 886,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 45.182,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2021 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 9.292,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe. V obsežni pritožbi v bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo navodil pritožbenega sodišča iz sklepa Pdp 380/2024. Izpodbijana sodba zato predstavlja sodbo presenečenja, tudi glede na sodbo, izdano v prvotnem sojenju. Vztraja, da je toženka odgovorna tako po pravilih objektivne kot subjektivne odškodninske odgovornosti. Okoliščine, v katerih je tožnik spornega dne opravljal delo, so bile nevarne, saj je delal na višini; padel je iz višine več kot treh metrov (in ne 2,97 metrov, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje); lestev pa je bila zaradi dežja mokra in spolzka. Zato meni, da je podana objektivna odgovornost toženke. V zvezi z njeno krivdno odgovornostjo pa navaja, da je ključen dokaz izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu, ki pa mu sodišče prve stopnje ni sledilo oziroma mu ni sledilo v celoti, čeprav se je nanj tudi sklicevalo. Izvedenec je zaključil, da je toženka ravnala protipravno, ker sporne lestve ni pravilno pritrdila. Ta bi morala biti pritrjena spodaj in zgoraj, pa ni bila. Zgoraj zagotovo ne, spodaj pa je bilo med strankama sporno. Meni, da je dokazal, da tudi spodaj ni bila. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je bil po padcu, še pred prihodom policije, spremenjen kraj nezgode. Meni, da če bi bila lestev pravilno pritrjena, se ne bi zamaknila oziroma ne bi zdrsnila. Noben dokaz ne potrjuje, da je bila ob spodnjem delu lestve nameščena letev, ki je bila pritrjena v tla. Da je bila lestev zamaknjena, sta izpovedali priči A. A. in B. B.; priča C. C. pa je potrdil, da lestev spodaj ni bila fiksirana. Do teh izpovedb in navedb o spreminjanju kraja nezgode ter ugotovitev izvedenca se sodišče prve stopnje ni opredelilo; dokazna ocena s tem v zvezi je izostala. Zato je podana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podana tudi postopkovna kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo zaključek izvedenca, da toženka tožnika ni ustrezno usposobila za delo na konkretnem delovnem mestu in konkretni delovni opremi - lestvi. Tožnik je bil namreč predhodno usposobljen pri prejšnjem delodajalcu in za drugo delovno mesto - krovca. Neobrazložen in nedokazan pa je ostal tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik sam povzročil nastanek škode. Navaja še, da bi moralo sodišče izvedenca, ker se je ta med postopkom upokojil, zapriseči.

4Toženka pa se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da naloži tožniku v plačilo vse stroške tega spora, podredno pa, da zadevo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da so bile vse njene pripravljalne vloge potrebne za postopek, tudi tiste, za katere ji sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov (3., 5., 6., 8. in 10. vloga), zato je upravičena do povračila stroškov tudi za te vloge. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, zakaj ji niso bili priznani stroški za drugo pripravljalno vlogo. Nadalje meni, da bi ji moralo sodišče priznati stroške tudi za predpravdni postopek. Meni, da je upravičena tudi do povračila stroškov za odgovor na pritožbo. Sodišču prve stopnje očita še, da ji je priznalo stroške prihoda stranke le za dva naroka. Meni, da je upravičena do povračila stroškov za prihod na vse naroke.

5Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika:

7Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že sodilo, a je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 380/2024 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz tega razveljavitvenega sklepa. Obrazložilo je namreč tako potek in okoliščine škodnega dogodka kot tudi zaključek, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu. Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju presodilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v delovni nesreči dne 9. 9. 2019, pa se mu ni bilo treba opredeljevati do soprispevka tožnika in višine vtoževane odškodnine, kar izpostavlja pritožba. Tudi ne drži, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu štelo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, kot poizkuša prikazati pritožba. Do pritožbenih navedb v zvezi z višino odškodnine se je opredelilo zgolj podredno, če bi sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju vsaj delno utemeljen.

8Ker je bila sodba sodišča prve stopnje Pd 22/2021 (iz prvotnega sojenja) z navedenim sklepom pritožbenega sodišča v celoti razveljavljena, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na to - razveljavljeno sodbo, češ da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločilo drugače kot prvič. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka in ponovne presoje vseh izvedenih dokazov, ugotovilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost toženke. Izpodbijana sodba zato ne predstavlja sodbe presenečenja, za kar se zavzema pritožba. Prepoved sodbe presenečenja namreč strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka - pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je namreč v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako - presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo (niti pritožba tega ne zatrjuje).

9Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo. Za presojo objektivne odškodninske odgovornosti ni odločilno, ali je tožnik padel z višine 2,97 metra, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali z višine 3 do 3,5 metra, kot navaja pritožba. Tudi ni odločilno, da je bila lestev zaradi dežja mokra. Bistveno je, da tožnik na lestvi, s katere je pri sestopanju padel, sploh ni opravljal dela (tako se ni rabil iztegovati zaradi npr. betoniranja, pleskanja, pričvrščevanja ipd.) in je imel obe roki prosti tako, da se je z njima lahko prijel lestve. Tožnik je delo (elektroinštalacij) sicer opravljal v višji etaži, poškodoval pa se je pri sestopu po lestvi, ki je bila namenjena (zgolj) prehodu med etažama, čeprav bi lahko uporabil tudi stopnice. V obravnavanem primeru tako sploh ni šlo za delo na višini. Samo sestopanje po lestvi z navedene višine, četudi je ta vlažna ali mokra, pa ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma uporabe nevarne stvari, ki bi imela za posledico objektivno odškodninsko odgovornost (drugi odstavek 131. člena in 149. člen Obligacijskega zakonika - OZ).¹

10Sestop po lestvi je načeloma enostavno opravilo, pravila varne hoje po lestvi so splošno znana in za to ni potrebno neko posebno usposabljanje. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodne prakse, da sestopanje po lestvi ne predstavlja nevarne dejavnosti, tudi če je ta vlažna ali mokra, saj že ob povprečni pazljivosti pri sestopu ni podana znatnejša nevarnost zdrsa. Objektivna odgovornost ni določena za vsako nevarnost, pač pa le za posebno, večjo nevarnost, ki je posledica dejstva, da določene stvari ali dejavnosti kljub povečani skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ne odvrniti škode, ki iz nje izvira. Krivdna odgovornost je pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko. Sodobno pravo je zožilo obseg objektivne odgovornosti na stvari in dejavnosti, ki že same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če nekaj postane nevarno šele zaradi določenih okoliščin, je te večinoma možno pripisati ravnanju ali opustitvam določenih oseb. Takšne primere je zato bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti.²

11Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana (niti) krivdna odškodninska odgovornost toženke, saj ji ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja. Lestev, s katere je tožnik padel, je imela gumijasto protizdrsno zaščito in je bila spodaj še dodatno zavarovana z letvijo - desko proti zdrsu same lestve. Od tožnika nihče ni zahteval, da uporablja lestev. Kot rečeno, so bile na objektu tudi stopnice.

12Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu oziroma da ni jasno, ali mu je sledilo ali ne. Iz 25. in 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo predvsem zadnjemu ustnemu mnenju izvedenca (to je mnenju v ponovljenem sojenju), ne pa tudi njegovemu prvotnemu mnenju (iz prvotnega sojenja), v katerem se je zmotno skliceval na Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, v skladu s katerim mora biti lestev pritrjena zgoraj (57. člen tega Pravilnika), ki pa v obravnavani zadevi ne velja (3. člen tega Pravilnika).³ Pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podan, saj je jasno, v katerem delu je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju in zakaj.

13Upoštevaje že obrazloženo je neutemeljena pritožbena navedba, da bi morala biti lestev nujno pritrjena (tudi) zgoraj. Ne le, da toženke k temu izrecno ne zavezuje noben predpis (Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih le na splošno določa, da morajo biti lestve pri uporabi postavljene stabilno tako, da ne morejo zdrsniti, se prelomiti ali prevrniti⁴), pač pa tožnik v svoji trditveni podlagi tega toženki niti ni očital (kot protipravnega ravnanja oziroma opustitve, ki je obligatorni element krivdne odškodninske odgovornosti). Zatrjeval je namreč le, da lestev ni bila ustrezno pritrjena na tla. Da bi morala biti lestev pritrjena tudi zgoraj, je izpostavil šele izvedenec v pisnem mnenju, pri čemer pa se je, kot rečeno, zmotno skliceval na pravilnik, ki v tej zadevi ne velja.

14Tožnik je izpovedal, da ko je stopil na lestev, je ta zdrsnila vstran (ni se torej prelomila ali prevrnila), izgubil je ravnotežje in padel. Izvedenec pa je bil (v svoji zadnji ustni dopolnitvi) mnenja, da je bila lestev proti zdrsu zavarovana (s spodaj podloženo oziroma pritrjeno letvijo - kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi drugih dokazov, omenjenih v nadaljevanju) in da sama od sebe in ob pravilni uporabi ne bi smela zdrsniti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila lestev postavljena tako stabilno, da ob pravilni in skrbni uporabi ni mogla zdrsniti, s čimer je toženka spoštovala določila navedene Uredbe.

15Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik dokazal, da so po njegovem padcu z lestve spremenili kraj nezgode tako, da so spodaj pritrdili lestev oziroma jo podložili z desko. Tega razen tožnika in priče A. A. ni izpovedal nihče drug, pri čemer pa slednja tega nista povedala tudi policiji (kot to izhaja iz uradnih zaznamkov policije o zbranih obvestilih v zvezi s to nesrečo; tožnik je policiji celo rekel, da se ne spominja, kako je bila lestev zavarovana). Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni podalo argumentacije. Obrazložilo je namreč, da je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila lestev podprta z letvijo in da z njo tudi sicer ni bilo nič narobe. To izhaja tako iz listinskih dokazov (poročila in zapisnika o ogledu Policije, zapisnika o interni raziskavi poškodbe pri delu) in fotografij v spisu, kot tudi iz izpovedb prič D. D., E. E., F. F., C. C., B. B. in končno priče G. G., ki je prišel na kraj škodnega dogodka skupaj s pričo A. A., kmalu po tožnikovem padcu, in je izpovedal, da je bila letev (proti zdrsu lestve) vseskozi pritrjena v pod. Priča G. G. tako ni potrdil naknadnega spreminjanja kraja škodnega dogodka.

16Res je več prič izpovedalo, da je bila lestev po škodnem dogodku zamaknjena, kar poudarja pritožba (ki se pri tem izrecno sklicuje na izpovedbe prič H. H., A. A. in C. C.). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo to zaradi tožnikovega padca, ko je tožnik s svojo težo premaknil lestev, in ne zaradi nezaščite proti zdrsu v spodnjem delu lestve, kot to navaja pritožba. Priča H. H. je tako izpovedal, da z lestvijo ni bilo nič narobe in da se je verjetno premaknila zaradi tožnikovega zdrsa in padca. Priča B. B. je izpovedal, da je bila lestev malenkost odmaknjena, najverjetneje zaradi tožnikovega padca. Tudi priča C. C., sicer koordinator za varstvo pri delu, je izpovedal, da se lestev lahko premakne, če kdo pade dol. Podobno tudi priča F. F., prav tako strokovnjak s področja varstva pri delu, ki ga omenja pritožba in ki je izpovedal, da se lestev lahko premakne ob nepravilnem sestopu z nje, tudi če je pravilno pritrjena. Dokazni postopek torej ne potrjuje pritožbenih navedb, da se lestev ne bi premaknila, če bi bila pravilno pritrjena.

17Nadalje se pritožba sklicuje na izpoved priče C. C., češ da je izpovedal, da lestev spodaj ni bila fiksirana. Izpovedal je, da je bila lestev spodaj blokirana z desko in da to zadošča proti zdrsom. Torej tudi če je bila lestev zgolj blokirana, je bilo to glede na izpoved te izvedene priče dovolj. Vendar pa iz izpovedb prič G. G., D. D., E. E. in H. H. ter iz policijskega zapisnika o ogledu nesreče izhaja, da je bila lestev spodaj dejansko pritrjena z leseno desko, katera je bila pribita v tla. Zato je s tem v zvezi neutemeljen tudi pritožbeni očitek o protispisnosti. Ne gre tudi spregledati ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija, da so to lestev pred škodnim dogodkom uporabljali tudi ostali delavci na gradbišču, kot tudi tožnik, in z njo nihče (niti tožnik) ni imel nobenih težav.

18Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se dokazni postopek ni odvijal v smeri ugotovitve ustreznega naklonskega kota, ki bi ga morala imeti lestev. Kot prvo, tožnik s tem v zvezi ni podal nobenih trditev; kot drugo, pa je izvedenec za varstvo pri delu pojasnil, da se tega na podlagi spisovnih podatkov niti ne da ugotoviti.

19Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je bil poučen o tem, kako je treba hoditi po lestvi. Tožnik tudi ne zatrjuje, da je iz lestve padel zaradi neusposobljenosti oziroma nepoznavanja pravil hoje po lestvi. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da naj ne bi bil usposobljen za delo na konkretnem delovnem mestu in konkretni lestvi (tožnik je sicer imel opravljen izpit iz varnosti in zdravja pri delu). Kot že rečeno, pa tožnik na lestvi sploh ni opravljal dela niti ta ni bila namenjena opravljanju dela na njej.

20To, da je tožnik padel z lestve, še ne pomeni, da je bila ta pomanjkljivo pritrjena oziroma da je bilo z njo nekaj narobe. Tožnik je padel z lestve bodisi zaradi lastnega premalo skrbnega ravnanja bodisi zaradi nesrečnega naključja, ki se mu je pripetilo. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, pa v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.⁵ Zato niso bistvene pritožbene navedbe o odsotnosti protipravnega ravnanja tožnika in pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje s tem v zvezi. Bistveno je, da toženka ni ne objektivno ne krivdno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.

21Neutemeljena je v pritožbi večkrat očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so razumljivi in si med seboj niso v nasprotju. Prav tako je neutemeljen očitek kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v zvezi nerazumljive in celo izostale dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu v ponovljenem sojenju (in pojasnilo, zakaj ne tudi v prvotnem), izpoved tožnika in izpovedi vseh zaslišanih prič ter listinske dokaze in obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo posamezna odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje se na izpovedbe zaslišanih prič sklicuje skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe in pri tem tudi navede, na podlagi izpovedb katerih prič je ugotovilo katero dejstvo ter s tem katerim pričam je oziroma ni sledilo.

22Končno so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s statusom izvedenca za varstvo pri delu. Dejstvo, da slednji v času ponovljenega sojenja ni bil več na seznamu sodnih izvedencev, ni odločilno. Iz določila drugega odstavka 245. člena ZPP⁶ izhaja, da lahko sodišče postavi za izvedenca tudi koga, ki ni na seznamu sodnih izvedencev. Seznam sodnih izvedencev je le priporočilo, sredstvo, ki olajšuje iskanje in izbiro izvedencev.⁷ Nikjer pa ni določeno, da je pogoj, da se takega izvedenca zasliši, da ga sodišče prej zapriseže, kot to zmotno navaja pritožba. Pač pa ZPP v 251. členu določa, da je treba pred začetkom dokazovanja z izvedencem izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke; pri tem se opozori tudi na posledice krive izpovedbe. Iz zapisnika naroka, na katerem je sodišče prve stopnje zaslišalo izvedenca v ponovljenem sojenju, izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s tem določilom.

O pritožbi toženke:

23Sodišče prve stopnje toženki utemeljeno ni priznalo stroškov za tretjo in peto pripravljalno vlogo z obrazložitvijo, da ti nista bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka se v tretji pripravljalni vlogi res opredeljuje do navedb tožnika iz njegove vloge z dne 8. 6. 2022, vendar pa gre za kratko vlogo, ki jo je toženka vložila v spis na naroku za glavno obravnavo 21. 9. 2022, kar pomeni, da bi te kratke navedbe lahko podala tudi v okviru navedb na samem naroku na zapisnik. V peti pripravljalni vlogi, vloženi dne 6. 12. 2022, se toženka opredeljuje do tožnikovih navedb iz vloge z dne 15. 11. 2022 glede izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Glede na to, da je bila ta tožnikova vloga toženki vročena 22. 11. 2022, bi lahko toženka te navedbe podala že v njeni četrti pripravljalni vlogi, ki jo je vložila 25. 11. 2022 in v kateri se tudi sama opredeljuje do tega izvedenskega mnenja.

24Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da je šesto pripravljalno vlogo, v kateri je postavila vprašanja za izvedenca medicinske stroke, vložila prav na poziv sodišča prve stopnje, ki je stranki k temu pozvalo na naroku za glavno obravnavo dne 13. 12. 2022. Zato je skladno z določili Odvetniške tarife upravičena do povračila stroškov te vloge v višini 600 točk. Prav tako toženka utemeljeno uveljavlja potrebnost osme in desete pripravljalne vloge, v katerih se je obrazloženo opredelila do dopolnitve izvedenskih mnenj. Zato je upravičena do povračila stroškov tudi za ti dve vlogi, torej dvakrat po 600 točk.

25Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje toženki za drugo pripravljalno vlogo priznalo (le) 20 točk,⁸ torej je vlogo ovrednotilo kot kratek dopis (4. točka tarifne št. 43 Odvetniške tarife). Pritožbeno sodišče se s to presojo strinja, saj toženka v pritožbi sama navaja, da je v tej vlogi predložila le dokazno listino in sporočila naslov priče.

26Sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo stroškov za predpravdni postopek. Ker tožnik zoper toženko uveljavlja denarno terjatev, predpravdni postopek pri delodajalcu (toženki) za uveljavljanje sodnega varstva ni bil potreben (četrti odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Posledično tudi stroški, ki so nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP).

27Nadalje toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je upravičena do povračila stroškov obrazloženega odgovora na pritožbo tožnika v prvotnem sojenju, in sicer v višini 1000 točk po Odvetniški tarifi.

28Sodišče prve stopnje pa toženki utemeljeno ni priznalo stroškov za prihod stranke (direktorja) na naroke (z izjemo dveh narokov), saj na njih prisotnost stranke ni bila potrebna. Narokov se je namreč ves čas udeleževal toženkin pooblaščenec. Seveda je imel toženkin direktor kot stranka pravico biti navzoč na vseh narokih, a njegova prisotnost za sam postopek ni bila potrebna, zato tudi stroški, ki so mu nastali v zvezi z njegovo prisotnostjo na narokih, niso bili za pravdo potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

29Skupaj je tako na podlagi delno utemeljene toženkine pritožbe tožnik dolžan povrniti toženki še stroške v skupni višini 2800 točk (3 vloge po 600 točk in 1000 točk za odgovor na pritožbo), kar skupaj z materialnimi stroški v višini 1 % in 22 % DDV ter upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 2.070,10 EUR.

30Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da znašajo sedaj stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, 11.362,60 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

31Ker v ostalem niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 746,64 EUR.

33Ker je toženka s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka delno uspela, je upravičena do povračila sorazmernega dela stroškov pritožbe (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Vrednost izpodbijanega dela odločitve o stroških znaša 4.124,77 EUR (300 točk po Odvetniški tarifi), toženkin uspeh s pritožbo pa 50 % (2.070,10 EUR/4.124,77 EUR). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife za sestavo pritožbe priznalo 375 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke o,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR. Glede na 50 % uspeh s pritožbo pa je upravičena do povračila 140,00 EUR.

34Skupaj je tako tožnik dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 886,64 EUR (746,64 EUR + 140,00 EUR), ki ji jih je dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Prim. sodbi VSL II Cp 2362/2014 in II Cp 197/2017.
² Prim. sodbo in sklep VSL I Cpg 381/2024.
³ Pač pa velja Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih.
⁴ Izvedenec je pojasnil, da je od vsakega konkretnega primera odvisno, kaj mora delodajalec narediti, da bo lestev izpolnjevala te pogoje.
⁵ Prim. sodbo VSL II Cp 3674/2012.
⁶ Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela.
⁷ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Uradni list, 2006, 2. knjiga, str. 482.
⁸ V okviru obrazložitve v 32. točki sodbe - "za 5 krajših vlog v skupni višini 100 točk".