VSL Sodba I Cp 15/2025

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2022 dalje do plačila, v paricijskem roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka, odmerjene po sodišču, v paricijskem roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 688,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko¹ za povračilo nepremoženjske škode, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku 6. 1. 2022, po podlagi utemeljen.

2Toženka se je zoper vmesno sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in postopkovnih kršitev. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo ustrezno spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdila je, da tožnica ni dokazala zatrjevanega poteka škodnega dogodka; da je ob prvem potisku mize zbežala, učitelj pa jo je posadil nazaj za mizo. To pomeni, da druga eskalacija ni bila predvidljiva in da šola dogodka ne bi mogla preprečiti. Šola je storila vse, kar je bilo potrebno. Po prvem izbruhu jeze se je A. A. umiril, pouk se je nemoteno nadaljeval, zato ni bilo potrebe po umiku učencev iz učilnice. Tožnica ni trdila, da bi bil protokol pomanjkljiv oziroma da bi morala šola storiti več kot ji je nalagal protokol. Sodišče je šoli naložilo dokazno breme v zvezi z nezatrjevanimi dejstvi. Če bi tožnica zatrjevala neustreznost protokola (pa ga ni), bi prišlo do prevalitve dokaznega bremena. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bi lahko sodišče sámo, brez izvedenca, presodilo, ali je šola ravnala dovolj skrbno. Izdani protokol tudi ni bil zakonsko določena obveznost šole, njegove vsebine ni bilo treba presojati z vidika osebe s strokovnim znanjem. Škodni dogodek je bil nepredvidljiv. A. A. se je po prvem razburjenju povsem umiril, nihče ni mogel predvideti, da se bo razburil ob novici, da pridejo ponj starši.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Dejstvo, da toženka ni angažirala odvetnika, kaže na njen podcenjujoč odnos do tožnice in sodišča. Do škodnega dogodka je prišlo prav zaradi podcenjujočega odnosa do tožnice, ki je romska deklica. Šola ima do A. A. popolnoma drugačen, bolj zaščitniški odnos. Z njim se ukvarja veliko več kot s tožnico in drugimi učenci.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica je od toženke, ki je specializirana šola za otroke z motnjami v duševnem razvoju, zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 6. 1. 2022, ko je sošolec A. A. pri pouku v 8. razredu vanjo odrinil (potisnil) mizo in jo poškodoval v predelu prsnega koša. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženka v času škodnega dogodka nad A. A., ki je učenec s posebnimi potrebami, opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo.

6Tožbeni zahtevek ima pravno podlago v 1. odstavku 144. člena OZ,² ki določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Merilo za presojo ravnanj šole je poklicna skrbnost (2. odstavek 6. člena OZ). Trditveno in dokazno breme glede dejstev, povezanih z opravljanjem ustreznega nadzorstva, je bilo na toženki.

7Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala zatrjevanega sosledja dogodkov; da je prvič, ko je A. A. proti njej potisnil mizo, zbežala, učiteljica pa jo je posadila nazaj na isto mesto, in da jo je A. A. poškodoval ob drugem potisku mize. Tožnica je izpovedala, da je bila pred tablo, da je z nje izbrisala račune in se usedla v svojo klop, takrat pa se je A. A. razjezil in mizo potisnil naprej proti njej, tako da jo je stisnilo med stol in njeno mizo. Tožbeni očitek, da je učiteljica tožnico po A. A. (prvemu) izbruhu jeze posadila nazaj v njegovo bližino, že v tožničini izpovedi nima opore. Opore pa nima niti v izpovedih ob škodnem dogodku navzočih oseb. Potek dogodkov, ki so privedli do A. A. nasilne reakcije, so opisale priče B. B. (razredničarka/učiteljica), C. C. (spremljevalec drugega učenca) in D. D. (šolska svetovalka), katerih izpovedi je sodišče prve stopnje zaradi njihove medsebojne skladnosti ter skladnosti z zapisi v uradnem zaznamku o dogodku (priloga B1) ocenilo za prepričljive in verodostojne.

Tožnica je pri tabli reševala račune. Ker A. A. ni uspel vsega prepisati s table, se je razjezil in trikrat udaril po mizi ter z njo dvakrat udaril ob tla. C. C. je stopil k njemu, ga pomiri in preventivno umaknil mizo v drugi vrsti (s tem je nastal večji prazen prostor med A. A. in tožnico, ki sta sedela v tretji oziroma prvi vrsti), razredničarka pa je skladno s predhodno dogovorjenim protokolom ravnanja o incidentu obvestila šolsko svetovalko, ki je poklicala A. A. starše. A. A. se je povsem pomiril, s poukom matematike (reševanjem nalog ob tabli) so nadaljevali. Šolska svetovalka je prišla v razred in A. A. , ki je bil povsem miren, obvestila, da pridejo ponj starši. Informacija je A. A. tako razjezila, da je odrinil svojo mizo proti tožnici.

8Izvedeni dokazi so omogočali presojo, da je A. A. vedenjsko problematičen fant, z učnimi težavami in kopico drugih težav (hiperkinetičnost, impulzivnost, anksioznost, čustvene težave, motnje pozornosti ...), katerih izvor je predvsem avtistična motnja. V 3. razredu, ko je prišel iz Rusije v Slovenijo, je imel vsakodnevne vedenjske izbruhe. Skozi leta šolanja se je število izbruhov jeze zmanjševalo (v letu pred škodnim dogodkom je imel 6-10 izpadov). Šola ga je v okviru individualne obravnave učila primernih čustvenih odzivov in socialnih spretnosti ter "opremila" z metodami, ki mu pomagajo, da se umiri (uporaba slušalk za utišanje zvoka, umik v miren kotiček v razredu, več odmorov ...). A. A., ki je telesno velik in močan fant, v afektu jeze postane nasilen, vendar nikoli (do škodnega dogodka) svojih ravnanj ni usmerjal proti osebam, zgolj proti inventarju. Drugi otroci so bili naučeni, da ob njegovih izbruhih jeze ostanejo mirni in ga ne izzivajo. Šola je oktobra 2021, po A. A. hujšem izbruhu jeze, izdelala protokol ravnanja, ki je predvideval, da se v primeru A. A. fizičnega nasilja na pomoč pokliče dodatnega strokovnega delavca. Po obravnavanem škodnem dogodku je izdelala nov protokol (priloga B2), ki določa, da učenci po A. A. vedenjskem izpadu zapustijo razred in se čez približno 20 minut vrnejo. Vse navedeno vodi k sklepu, da se je šola zavedala, da A. A. zaradi svoje nepredvidljivosti potrebuje stalen nadzor, zato je v okviru svojih pooblastil in prizadevanj delovala preventivno (s ciljem, da A. A. ne bi imel intenzivnih nasilnih izpadov).

9Sodišče prve stopnje je na podlagi specifičnih okoliščin primera (toženka je šola za učence z motnjami v duševnem razvoju, poškodovalec pa je učenec s posebnimi potrebami) presodilo, da za odgovor na vprašanje, ali je šola izvajala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, potrebuje strokovno pomoč izvedenca. Toženko je pozvalo k plačilu predujma za izvedenca in jo opozorilo na posledice neplačila (3. odstavek 153. člena ZPP³). Ker toženka ni založila predujma, je sodišče prve stopnje štelo, da ni dokazala, da so v času škodnega dogodka veljavni protokol ter ravnanja zaposlenih (B. B., C. C. in D. D.) ustrezali standardu dolžne skrbnosti.

10Materialnopravni zaključek o opustitvi dolžnega nadzorstva in posledični odškodninski odgovornosti je oprt izključno na presojo, da toženka ni zmogla svojega dokaznega bremena. Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotnost te presoje. Razpoložljivo dokazno gradivo je sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o tožbenem zahtevku. Okoliščine primera niso terjale izvedbe dokaza z izvedencem (prim. 243. člen ZPP⁴). Sodišče prve stopnje bi lahko sámo, brez izvedenca, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napolnilo pravni standard dolžne skrbnosti.

11Ker tožnica ni dokazala zatrjevanega sosledja dogodkov (ob prvem incidentu je bila ob tabli, ne za mizo), se ponuja logičen sklep, da njen glavni tožbeni očitek (o nepravilni reakciji učiteljice, ki je tožnico po prvem A. A. razburjenju posadila nazaj za mizo, namesto da bi jo ustrezno zaščitila) ni utemeljen. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnica zoper toženko ni uveljavljala drugih očitkov (da ni trdila, da bi bil šolski protokol ravnanja pomanjkljiv) in da je bilo toženki naloženo dokazno breme v zvezi z nezatrjevanimi dejstvi. Četudi je bila trditvena podlaga v tej smeri skopa, je obstajala; tožnica je v prvi pripravljalni vlogi in na naroku navedla, da bi bila primerna rešitev protokol, ki je bil sprejet nekaj dni po škodnem dogodku - v primeru razburjenja učenca se ostale učence za 20 min odstrani iz razreda.

12Pri presoji, ali je šola ravnala z dolžno skrbnostjo oziroma pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bil škodni dogodek zanjo (ne)predvidljiv in (ne)odvrnljiv, sta odločilna časovni in vsebinski vidik dogajanja pred škodnim dogodkom. Priča B. B. je izpovedala, da se je prvi incident zgodil vsaj 10 min prej in da so učenci v vmesnem času rešili kar nekaj računov. V uradnem zaznamku (priloga B1) je z zapisom, da "je v razred po 10 minutah prišla D. D.", zabeležen enak časovni okvir. Pouk je bil torej prekinjen, ko pa se je A. A. pomiril, se je nadaljeval. A. A. se je po prvem incidentu, ko je bil razlog za njegovo frustracijo odstranjen (račun, ki ga ni uspel prepisati, so znova napisali na tablo), povsem umiril. Miza med tožnico in A. A. je bila preventivno umaknjena, učiteljica pa je skladno z dogovorjenim protokolom ravnanja poiskala pomoč šolske svetovalke, ki je poklicala A. A. starše. V razredu je bil mir, pouk se je normalno nadaljeval, zato začasen umik učencev iz razreda (kar je preventivni zaščitni ukrep po novem protokolu ravnanja) ni bil potreben. A. A. reakcija ob informaciji, da ponj pridejo starši, je bila za šolo (učiteljico) nepredvidljiva. Najprej zato, ker se je takrat že umirjeno ukvarjal z matematiko, ki mu je ljub šolski predmet; predvsem pa zato, ker ga informacija o tem, da ponj pridejo starši, nikoli do tedaj ni razjezila (iz izpovedi šolske svetovalke izhaja, da je šel A. A. rad domov). Pomembno je še izpostaviti, da nov protokol ravnanja poleg začasnega umika učencev iz razreda predvideva enak ukrep kot ga je prejšnji protokol: šola v primeru A. A. nasilnega izbruha obvesti njegove starše, ki pridejo ponj in ga odpeljejo domov. Četudi bi bil torej potek dogodkov drugačen, skladen z novim protokolom ravnanja (in bi učenci ob A. A. prvem jeznem izpadu začasno zapustili razred), ni izključeno, da bi bil po vrnitvi učencev v razred A. A. odziv na novico, da pridejo ponj starši, enak - jezen in agresiven. Očitana opustitev torej ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo.

13Vse navedeno utemeljuje zaključek, da je šlo za samostojen (z A. A. prvim izbruhom jeze vzročno nepovezan) dogodek, ki ga toženka zaradi njegove nenadnosti kljub dolžni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti, zato je njena odškodninska odgovornost izključena.

14Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, nato pa pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti zmotno uporabilo materialno pravo (zmotno je presodilo, da toženka ni dokazala, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Izrek o stroških (nastalih pred sodiščem prve stopnje) je odpadel, ker jih toženka ni priglasila.

15Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti njene pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP), ki obsegajo: 500 točk (300 EUR) za vložitev pritožbe po tar. št. 22/1 OT⁵, povečano za 2 % materialne stroške (6 EUR) po 3. odstavku 11. člena OT, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 315 EUR. Znesek 688,32 EUR je tožnica dolžna toženki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka (1. odstavek 299. člena in 378. člen OZ).

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve toženo stranko označuje kot šolo ali toženko.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. Skladno s 3. odstavkom 153. člena ZPP sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške.
⁴ Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.
⁵ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.