VSL Sodba I Cpg 546/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodna odločba v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožbeni zahtevek je v nezavrženem delu po podlagi utemeljen."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodna odločba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 933,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je zahtevek po temelju utemeljen (I.). S sklepom je zavrglo tožbo glede zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo v znesku 10.782,74 EUR z obrestmi od 17. 11. 2023 dalje do plačila (II.) ter glede zahtevka za plačilo odškodnine za materialno škodo izvirajočo iz stroškov zdravljenja 1.095,85 EUR z obrestmi od 17. 11. 2023 dalje do plačila (III.). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (IV.).

2Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, da sodbo v celoti razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev, s stroškovno posledico ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka je upnik v postopku osebnega stečaja nad toženo stranko in v tem postopku uveljavlja ugotovitev obstoja prerekane odškodninske terjatve zoper stečajno dolžnico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka poslovala kot samostojna podjetnica, pri kateri je bila zaposlena tožeča stranka. Slednja se je pri opravljanju del na gradbišču tožene stranke dne 17. 10. 2022 poškodovala. V trenutku nesreče je oškodovanec A. A. privezoval armaturne palice na nezavarovani plošči in padel s prvega nadstropja na tla, pri čemer si je zlomil roko in petnici na obeh nogah.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o temelju zahtevka oprlo na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), določbe Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) in določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), ki predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom. Ta napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava o odškodninski odgovornosti, ki jo ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

6Iz nosilnih razlogov sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev gradilo na dveh bistvenih ugotovitvah in sicer, da je A. A. padel zato, ker je izgubil ravnotežje ob izvajanju dela na robu gradbene plošče ter, da v kritičnem trenutku ni bilo uporabljenih nobenih zaščitnih sredstev, ki bi lahko zmanjšala ali preprečila možnost padca v globino.

7Pritožba trdi, da je izrek (konkretno I. točka izreka) nerazumljiv in sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se ugotovi obstoj denarne terjatve, sodišče pa posledično v izreku sploh ni odločilo o postavljenem zahtevku. Višje sodišče očitane kršitve ni ugotovilo. Izdaja vmesne sodbe (315. člen ZPP) predstavlja delitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini zahtevka (ki je tu pridržana za končno odločbo). Po ustaljeni sodni praksi¹ se mora izrek vmesne sodbe glasiti, da je tožnikov konkretni tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, zato je pritožbeni očitek v zvezi z nerazumljivostjo izreka neutemeljen in ne predstavlja očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločitev sodišča namreč ne bo ostala na ravni ugotovitve utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, temveč bo sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 315. člena ZPP, odločilo o višini po pravnomočnosti vmesne sodbe.

8Kljub temu pa je sodišče druge stopnje ugotovilo absolutno bistveno kršitev postopka iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Izrek izpodbijane sodne odločbe je namreč v nasprotju sam s seboj, saj je sodišče prve stopnje s I. točko izreka odločilo o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka v celoti, v II. in III. točki pa je tožbo (delno) zavrglo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se odločitev v I. točki izreka nanaša zgolj na del tožbenega zahtevka, ki ni bil zavržen, zato je spremenilo I. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je jasno, da je sodišče z vmesno sodbo odločilo zgolj o utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka v nezavrženem delu.

9V zvezi z izdajo vmesne sodbe so zmotni tudi pritožbeni očitki o tem, da sodišče s tem krši načelo hitrosti stečajnega postopka iz 48. člena ZFPPIPP.² Edini namen izdaje vmesne sodbe je namreč prav udejanjanje načela ekonomičnosti postopka, zato jo sodišče lahko izda brez predloga strank, zgolj po lastni presoji, da je izdaja take sodbe smotrna z vidika ekonomičnosti postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tem ustrezno pojasnilo v točkah 55. do 57. obrazložitve sodbe in pritožbeno sodišče v obstoj pogojev za izdajo vmesne sodbe ne dvomi.

10Pritožba nadalje sodišču prve stopnje očita, da se ni vsebinsko opredelilo do izključne odgovornosti oziroma soprispevka tožeče stranke k nastali škodi. Trdi, da sodišče ni upoštevalo njenih trditev v zvezi s tem, da je padec povzročila tožeča stranka, saj se je obrnila na robu temeljne plošče, čeprav je imela za sabo dovolj prostora, da bi stopila korak nazaj in se varno obrnila na ravni površini za svojim hrbtom.

11Zakonska ureditev krivdne odgovornosti delodajalca v razmerju do delavca (179. člen ZDR-1) pomeni, da delodajalec ne odgovarja le za naključno nastalo škodo. Namen te določbe je nedvomno postrožena skrbnost delodajalca z namenom, da vselej poskrbi za varno delovno okolje.³ Tožena stranka se lahko (deloma) razbremeni odgovornosti, če je oškodovanec sam prispeval k nastali škodi. Njegovo ravnanje in prispevek se presoja ob upoštevanju merila skrbnosti povprečnega, ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost. Pri odločanju o soprispevku je treba upoštevati kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, nadalje, ali je k nastanku škode prispevalo ravnanje delodajalca ter tudi, ali je k nastanku škode prispevalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca.⁴

12Ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje v zvezi s potekom dogodka ni bila arbitrarna. Svoje razloge in ugotovitve je sodišče pojasnilo in oprlo na izvedene dokaze - predvsem izpoved tožeče stranke in fotografiji v prilogah A33 in A34. Glede na ugovor tožene stranke o soprispevku tožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanca na ploščo prvega nadstropja poklical nadrejeni delavec, s katerim sta na samem robu plošče skupaj zvezovala armaturno železo. Potem je "kar na enkrat padal". Opravljanje dela na višini (plošči prvega nadstropja) predstavlja dejavnost, iz katere izvira večja nevarnost, še posebej, če se opravlja na samem robu nezavarovane plošče. Ugotovilo je tudi, da nihče ne trdi, da bi se delavec spotaknil, ne bi lovil ravnotežja ali da bi na njegov padec vplival nekdo tretji. Prav tako v spisu ni trditev o morebitnem neprimernem obnašanju delavca ali o neupoštevanju odredb usmerjenih v varstvo pri delu, kar bi nakazovalo na njegovo neskrbno ravnanje. Pri tem pa ni zanemarljivo dejstvo, da je delavec delo za toženo stranko opravljal manj kot mesec dni. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delavcu ni mogoče očitati nepazljivosti oziroma ravnanja v nasprotju z 12. členom ZVZD-1. Navedena dejstva tudi po presoji sodišča druge stopnje izključujejo soprispevek tožeče stranke k nastali škodi.

13Tožena stranka pri tem zatrjuje, da je tožnik opustil dolžno skrbnost oziroma, da njegovo ravnanje ne dosega standarda povprečne skrbnosti. Ne trdi pa, da ni spoštoval ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, niti ne prereka trditev, da delavec o ustreznih ukrepih v zvezi z izvajanjem varnosti in zdravja pri delu ni bil seznanjen in da mu ni bila zagotovljena ustrezna delovna oprema za izvajanje tovrstnega dela. Zgolj trditev tožene stranke, da bi se lahko tožnik obrnil v drugo smer, kjer je imel dovolj prostora in na ta način preprečil padec ne zadošča za drugačen zaključek sodišča. Ravnanje posameznika v trenutku nesreče je namreč hipno in pogosto odvisno od posameznikovih izkušenj z opravljanjem dela na višini ter reakcijami v takšni situaciji. Glede na to, da razlog zakaj je delavec izgubil ravnotežje in padel ni točno znan, gotovo pa je, da delavec ni ravnal na način, ki bi pomenil povečano tveganje, mu ni mogoče očitati, da v dani situaciji ni ravnal dovolj skrbno. Če delodajalec ne spoštuje svojih obveznosti (5. člen ZVZD-1) in v nasprotju s predpisi o varnem opravljanju dela organizira delovni proces oziroma dopušča, da se delo opravlja na nepravilen način in posledično pride do nesreče pri delu, delavcu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode zgolj zato, ker se v kritičnem trenutku ni obrnil v pravo smer.⁵ Delodajalec je namreč tisti, ki bi moral delo organizirati tako, da bi zagotovil varnost (na primer s postavitvijo ograje, delovnega odra, z odredbo o uporabi varnostnega pasu ali na drug ustrezen način), s čimer bi se lahko izognil škodnemu dogodku.

14Nadalje tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke glede ureditve gradbišča. V posledici tega mu očita napačno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da bi morala tožena stranka na robu temeljne plošče postaviti ograjo oziroma gradbeni oder. Takšno dolžnostno ravnanje po mnenju pritožnice ne izhaja iz določil Uredbe.⁶

15Sodišče je svojo odločitev o protipravnosti ravnanja tožene stranke oprlo na temeljna načela, ki izhajajo iz II. poglavja ZVZD-1 in določajo obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje delavcev pri delu (5. člen ZVZD-1) ter obveznost zagotoviti, da so bili pri načrtovanju delovnega okolja upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev (7. člen ZVZD-1). Ugotovitev o protipravnosti ravnanja je oprlo na opustitev dolžnosti izvedbe ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec odredil delavcu delo na robu plošče prvega nadstropja, pri tem pa ni zagotovil nobenega fizičnega varovanja pred padcem.

16Protipravno ravnanje pomeni ravnanje v nasprotju z dolžnostjo oziroma s pravnimi normami. Pojem protipravnosti v kontekstu delovnega prava se nekoliko razlikuje od pojma protipravnosti v klasičnem civilnem deliktnem pravu; v okviru delovnega razmerja je dolžnost varstva nasprotne stranke pred škodo poudarjena.⁷ V konkretnem primeru je v okviru protipravnosti treba ugotoviti ali je prišlo do opustitve dolžnega ravnanja delodajalca oziroma ali je glede na njegovo ravnanje nastanek škode objektivno predvidljiv.

17V okoliščinah konkretnega primera, ko delodajalec ni predhodno ustrezno zavaroval območja dela oziroma delavcem ni zagotovil varovalne opreme, niti jim ni dal konkretnih navodil v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu, je bilo tveganje objektivno gledano pričakovano in odvrnljivo. Ni namreč mogoče trditi, da je padec iz nezavarovane plošče prvega nadstropja ob vezanju armaturnih palic, nepredvidljiv in življenjsko nepričakovan glede na proces opravljanja dela na gradbišču. Tožena stranka bi glede na to, da je šlo za delo na nezavarovanem območju na višini, lahko pričakovala možnost padca in bi z ukrepi varovanja nesrečo lahko preprečila. Kršitev dolžnostnega ravnanja v konkretnem primeru predstavlja opustitev zagotovitve varnih delovnih pogojev pri opravljanju dela, kjer je mogoč padec v globino.

18Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo opustitev dolžnostnega ravnanja že na načelni ravni (določbe 5. in 7. člena ZVZD-1), se v podrobnejšo presojo kršitve določb Uredbe oziroma njene priloge ni spuščalo. V zvezi s tem je ugotovilo, da opustitev varovanja pomeni protipravno ravnanje in hkrati nasprotuje tudi varnostnim predpisom,⁸ ki določajo minimalne standarde dolžne skrbnosti pri ravnanju delodajalca.

19Ne drži trditev tožene stranke, da glede na določila Uredbe, ni bila dolžna zavarovati delovnega mesta pred padcem v globino. Glede na splošna pravila ZVZD-1 je obveznost delodajalca vselej zagotoviti varnost delavcev pri opravljanju dela. Toliko bolj, če se delo opravlja na višini, kjer je možen padec v globino. Pri tem pa zakon delodajalcu ne nalaga načina zagotovitve varnostnih ukrepov. Na njem je alternativna izbira ukrepov s katerimi zagotovi varnost pri opravljanju dela.⁹ Uredba, na katero se sklicuje tožena stranka je podzakonski akt, ki mora biti v skladu z zakonom in obveznosti delodajalca, ki jih določa ZVZD-1 ne more zoževati, saj ji zakon za to ne daje posebnega pooblastila.¹⁰ Zato bi bila razlaga Uredbe na način, ki znižuje raven varstva in je v nasprotju s 5. členom ZVZD-1, neustavna in nezakonita.¹¹

20Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da Uredba v delu, na katerega se sklicuje tožena stranka določa izjemo od zagotavljanja ukrepov zaščite, ki pa ne pomeni, da delodajalec ni dolžan zagotavljati varnostnih ukrepov ampak le, da ni nujno zagotoviti varovanja pred padcem v globino, če so izpolnjeni določeni pogoji. Izjema iz uredbe, po kateri pri zidanju ali betoniranju stene do višine 7 metrov na zunanji oziroma nasprotni strani ni potrebno zagotoviti varovanja pred padcem, predstavlja odstop od splošnega pravila varovanja delovnih mest na višini. Ker gre za izjemo od varnostnega pravila, jo je treba razlagati restriktivno in le v okviru njenega namena, ki je omogočiti izvedbo del neposredno ob steni, kjer bi zaščitna ograja onemogočala ali bistveno otežila zidanje oziroma betoniranje. Navedena izjema se zato nanaša zgolj na situacije, ko delavec opravlja delo na strani stene, ki jo zida ali betonira, in kjer bi varovanje oviralo izvedbo takšnega dela. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja je tožnik opravljal dela privezovanja armaturnih palic na samem robu plošče in nobena od pravdnih strank ne trdi, da bi opravljal dela zidanja ali betoniranja stene. V obravnavanem primeru je sicer res, da je bilo delovno mesto za delavčevim hrbtom varno proti padcu v globino, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za uporabo navedene izjeme. Do škodnega dogodka je namreč prišlo zaradi padca čez rob ploščadi, pri čemer delavec ni opravljal dela na zunanji oziroma nasprotni strani stene v smislu navedene določbe, temveč se je nahajal ob robu delovne površine. Takšna situacija ne sodi v okvir izjeme, ki je vezana izključno na opravljanje zidarskih ali betonerskih del neposredno ob steni.

21Razlogi sodišča prve stopnje so glede neuporabe določb Uredbe sicer res skopi, kar pa ni vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča, da pogoji za uporabo izjeme niso izpolnjeni. Zato bi delodajalec moral zagotoviti ustrezno varovanje pred padcem v globino na robu delovne ploščadi, opustitev takšnega varnostnega ukrepa pa pomeni kršitev dolžnosti zagotavljanja varnega delovnega mesta in preventivnega obvladovanja tveganj, ki jo delodajalcu nalaga ZVZD-1. Zato je pravilen zaključek, da je ravnanje delodajalca protipravno.

22Glede na zgoraj navedeno, se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v ugotavljanje točne višine, s katere je oškodovanec padel. Štelo je namreč, da je obstoj dolžnostnega ravnanja tožene stranke podan ne glede na točno višino temeljne plošče. Svoje ugotovitve o protipravnosti je oprlo na ugotovitev, da pošiljanje delavca (s katerim delodajalec nima niti enega meseca izkušenj) na delo na rob nezavarovane plošče, nasprotuje morali oziroma pomeni kršitev temeljnih načel ZVZD-1. Za vsebinsko opredelitev pojma dela na višini ni bistvena višina, na kateri se delo opravlja, temveč da gre za delo, pri katerem obstaja nevarnost padca v globino, še posebej, če se delo opravlja na robu nezavarovane odprtine. Ključni element torej ni višina, temveč tveganje padca, za katerega je sodišče ugotovilo, da je bilo predvidljivo. Zato se sodišče prve stopnje (utemeljeno) z ugotavljanjem točne višine plošče, kljub nesoglasju pravdnih strank glede tega, ni ukvarjalo. Ta podatek ni pravno relevanten za odločitev o protipravnosti ravnanja tožene stranke.

23Ob tehtanju vsega pojasnjenega Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje in zavrača očitek pritožbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in v posledici tega napačni uporabi materialnega prava v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke.

24Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani je sodišče pritožbo delno zavrnilo. Ugodilo ji je zgolj iz razlogov na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in sicer v delu, ki se nanaša na spremembo izreka v I. točki. V preostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo in sodno odločbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

25O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT), ter ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 71.001,82 EUR priznalo 1250 točk za pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 2% materialne stroške, vse povečano za 22% DDV, saj je pooblaščenec tožeče stranke davčni zavezanec. Skupaj 765,00 EUR, povečano za 22% DDV, kar znaša 933,30 EUR. Stroškov sodne takse z odgovorom na pritožbo ni imela, zato jih sodišče ni priznalo.

¹ Na primer VSRS sodba III Ips 8/2024, sodba II Ips 33/2004, sklep II Ips 355/2001, VSL sklep II Cp 1350/2016 idr.
² Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP.
³ Določbi 5. in 7. člena ZVZD-1, tako tudi D. Možina v komentarju k 179. členu ZDR-1 (2025).
⁴ Npr. odločbe VSRS sodba II Ips 54/2022, II Ips 33/2021, II Ips 539/2008.
⁵ Pri tem pa je treba upoštevati, da niti ni jasno v katero stran je bil tožnik obrnjen oziroma ali bi to, da bi se obrnil v drugo stran, res lahko preprečilo padec.
⁶ Uredba v prilogi IV: Zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih, v razdelku C, 6.3.1 določa, ureditev delovnih mest na višini. V zvezi s tem med drugim določa temeljno pravilo, da morajo biti vsa delovna mesta, s katerih obstaja možnost padca v globino nad višino 2 metrov od tal, zavarovana proti padcu. Ne glede na to pa varovanja ni treba zagotoviti kadar so delavci zdravstveno sposobni za izvajanje del na višini in če opravljajo delo na zunanji strani pri zidanju ali betoniranju stene, do višine 7 metrov nad terenom, pri čemer mora biti delovno mesto na katerem delavec stoji in dela varno proti padcu v globino za njegovim hrbtom.
⁷ D. Možina, komentar k 179. členu ZDR-1 (2025).
⁸ ZVZD-1 in Uredbe.
⁹ Sodišče prve stopnje je zgolj izpostavilo postavitev ograje ali odra okoli plošče, kot najbolj smotrno rešitev po njegovi presoji.
¹⁰ Uredba lahko dolžnosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu le konkretizira.
¹¹ Tudi priloga IV: Zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih, v razdelku B. Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih določa, da se sme delo na višini opravljati le z ustrezno opremo ali z uporabo varnostnih naprav, kot so ograje, ploščadi ali lovilne mreže, če uporaba teh ni mogoča, pa je treba z drugimi metodami zagotoviti varnost (določba 5.2).