VSRS Sodba I Ips 37839/2024

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 37839/2024 z dne 13. 1. 2025 obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo v kateri ji je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku štirih mesecev po pravnomočnosti te sodbe plača oškodovanki znesek 211,36 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 37839/2024 z dne 2. 7. 2025 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenko oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdijo, da se izpodbijana sodba opira na dokaz, na katerega se ne bi smela opreti. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je bila obsojenka pred policijo v nasprotju z določbo 148. a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaslišana brez navzočnosti zagovornika, sodišče pa je kljub temu izpodbijano sodbo oprlo na to, kaj je povedala pred policijo. Poleg tega uveljavljajo še, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo domnevo nedolžnosti, ker obsojenkina krivda ni bila dokazana z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da v celoti pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, ki je presodilo, da sodišče prve stopnje ni povzelo vsebine izjave, ki jo je obsojenka podala policistom, niti nanjo oprlo sodbe.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenka in njeni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je sodišče kršilo določbo tretjega odstavka 148. a člena ZKP, ki med drugim določa, da če je bil osumljenec zaslišan brez navzočnosti zagovornika, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo. Vložniki poudarjajo, da je bila obsojenka pred policijo zaslišana brez navzočnosti zagovornika, sodišče pa je na to zaslišanje oprlo izpodbijano sodbo pri presoji verodostojnosti njenega zagovora. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da je sodišče na takšen način kot pravno relevantno za svojo odločitev upoštevalo vsebino obsojenkine izjave pred policijo, s čimer je ravnalo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 148. a člena ZKP, s tem pa je kršilo tudi določbe 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava).

6V obravnavanem primeru so iz kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva:

‒ iz listine, ki je naslovljena z "uradni zaznamek o izjavi osumljenke" z dne 9. 1. 2024 je razvidno, da je bila obsojenka pred policijo najprej poučena po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, nato pa je podala izjavo, v kateri je navedla, da je denarnico s trgovinskega pulta vzela pomotoma. Ko je pogledala v vrečko, se je prestrašila ter denarnico vrgla v "kanto" za smeti. Po podani izjavi je policist B. B. obsojenki zastavil vprašanji. Prvič, zakaj ni odnesla denarnice nazaj v trgovino. In drugič, zakaj naslednjega dne ni povedala policistu, kje je denarnica. Na prvo vprašanje je obsojenka odgovorila, da se je bala, da bo kaj narobe, na drugo pa, da ji gre spraševanje na živce, zato ni povedala kje je denarnica;

‒ obsojenka je na naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2025 prebrala vnaprej pripravljen pisni zagovor, ki ga je vložila v spis, ter izjavila, da na vprašanja ne bo odgovarjala;

‒ iz obsojenkinega pisnega zagovora je razvidno, da je denarnico z blagajniškega pulta "avtomatsko pobrala iz njega", ne da bi zaznala, da je vzela tujo denarnico, ker je opazovala oškodovanko, ki je kupila večjo količino mleka. Ko je prišla domov, so stvari iz nakupovalne vrečke zložili njeni domači. Nihče ji ni omenil, da bi bila v vrečki tudi kakšna tuja denarnica, tako da o tem ne ve nič, ne more pa izključiti možnosti, da je to denarnico vzel kdo od njenih domačih;

‒ sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe¹ dokazno oceno o krivdi obsojenke napravilo na podlagi izpovedb oškodovanke C. C., priče policista B. B. in pregleda videoposnetkov nadzorne kamere v trgovini. Poleg tega je navedlo, da njenemu zagovoru ni sledilo, ker "ne more zanemariti, da se zagovor obtožene, ki ga je podala na glavni obravnavi dne 13. 1. 2025, razlikuje od izjave, ki jo je podala policistu B. B., vendar glede na to, da obtožena na vprašanja ni odgovarjala, navedenega ni bilo mogoče preveriti".

7Iz utrjene (ustavno)sodne prakse² in pravne dogmatike³ je razvidno stališče, da je uradni zaznamek o zbranih obvestilih dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu. Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, se iz spisa ne izloča. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi. V (pred)kazenskem postopku jih je mogoče uporabiti na tri različne načine:

‒ sodna odločba, ki je izdana pred ali med preiskavo (na primer sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, sklep o preiskavi) se lahko opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je pridobljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, čeprav je dokazna vrednost takšne izjave omejena in jo je treba umestiti v kontekst ostalih pridobljenih dokazov;

‒ na njihovi podlagi se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi;

‒ sodba se ne sme opirati na izjavo osumljenca, pridobljeno brez prisotnosti zagovornika po 148. členu ZKP kot na dokaz o njegovi krivdi, lahko pa sodišče na takšno izjavo opre presojo verodostojnosti obdolženčevih izjav (tudi zagovora), danih v različnih fazah postopka.

8V obravnavanem primeru vložniki zahteve zgrešeno enačijo prostovoljno izjavo obsojenke po danem pravnem pouku pridobljeno na podlagi določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP z njenim zaslišanjem po določbi 148. a člena ZKP.

9Vrhovno sodišče je namreč že v sodbi I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005 podrobno pojasnilo razliko med osumljenčevo izjavo dano na podlagi določbe 148. člena ZKP in njegovim zaslišanjem na podlagi določbe 148. a člena ZKP. Presodilo je, da je zaslišanje obdolženca pred policijo način pridobivanja njegove izpovedbe (kot dokaza v kazenskem postopku) mnogo bolj invazivno. Če se osumljenec po pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP odloči, da bo podal izjavo o kaznivem dejanju, njegovo izjavo policija zapiše, zaradi razjasnitve relevantnih dejstev pa mu lahko tudi postavlja posamezna vprašanja. Ta vprašanja so lahko le pojasnilne narave, ne smejo pa biti taka, da bi se z njimi na nedovoljen način vplivalo ali celo poskušalo zlomiti voljo osumljenca ali ovreči njegovo izjavo. Ko pa policija osumljenca zaslišuje, stori to v skladu z določbami iz 227. do 233. člena ZKP, kar obsega tudi razjasnjevanje morebitnih nasprotij v njegovi izpovedbi, predočenje dokazov, ki so v nasprotju z njegovimi navedbami, ter druga podobna zasliševalčeva ravnanja. Zato mora biti pri takem zaslišanju navzoč osumljenčev zagovornik, ki zagotavlja enakost orožij v tej praviloma najbolj občutljivi fazi (pred)kazenskega postopka.

10V obravnavanem primeru je na podlagi presoje prej navedenih pravno relevantnih dejstev jasno, da obsojenka pred policijo ni bila zaslišana, temveč je podala svojo izjavo na podlagi določbe 148. člena ZKP. Te ugotovitve ne spremeni okoliščina, da je policist obsojenki postavil dve vprašanji, ki sta bili zgolj pojasnjevalne narave, ne pa takšni, da bi se z njima skušalo ovreči njeno izjavo.

11Sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe zaključka o dokazanosti obsojenki očitanega kaznivega dejanja torej ni oprlo na njeno izjavo, ki jo je podala pred policijo, potem, ko je prejela pravni pouk iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP. Ne le zaradi tega (kot ugotavlja pritožbeno sodišče), ker ni povzelo vsebine njene izjave, temveč predvsem zato, ker na podlagi njene izjave ni ugotovilo nobenega dejstva.

12Sodišče prve stopnje torej z navedbo, da ne more zanemariti, da se obsojenkin zagovor z glavne obravnave razlikuje od njene izjave, ki jo je podala pred policijo, na obsojenkino izjavo (pridobljeno v predkazenkem postopku) ni oprlo presoje o dokazanosti očitanega ji kaznivega dejanja, temveč je zgolj preverjalo verodostojnost njenih izjav, podanih v različnih fazah (pred)kazenskega postopka. Takšno ravnanje sodišča je v celoti skladno z namenom in dokazno vrednostjo izjav, ki jih osumljenec poda pred policijo po prejetem pravnem pouku na podlagi 148. člena ZKP.

13Ker se torej izpodbijana sodba ne opira na zaslišanje osumljenke pred policijo brez navzočnosti zagovornika, prav tako pa se ne opira na njeno izjavo podano na podlagi 148. člena ZKP, ni mogoče pritrditi temeljni trditvi zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Obsojenkini zagovorniki s ponavljanjem pritožbenih trditev v zahtevi, s katerimi skušajo Vrhovno sodišče prepričati, da je bila obsojenki kršena domneva nedolžnosti oziroma da ni storila očitanega ji kaznivega dejanja (da ni mogoče izključiti možnosti, da je oškodovankino denarnico vzela nevede; da je njen zagovor bolj verjeten od stališč državnega tožilstva, ki so zavzeta v obtožnici, da sodišče v obravnavani zadevi ni doseglo dokaznega standarda gotovosti) po vsebini ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16Vrhovno sodišče je upoštevaje življenjske razmere obsojenke, ki je po podatkih sodišča prve stopnje prejemnica denarne socialne pomoči, obsojenko na podlagi določb 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

17Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ 5 - 8 točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.
² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-607/05 z dne 12. 1. 2006 in odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 114/2005 z dne 26. 5. 2005, I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, I Ips 39/2011 z dne 7. 7. 2011, I Ips 15444/2012 z dne 9. 10. 2014 in XI Ips 17327/2021 z dne 2. 9. 2021.
³ Primerjaj npr. Žaberl, M. (2023): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana, str. 793.