VSRS Sklep X DoR 153/2025-5

Revizija se dopusti glede vprašanja:

"Ali je bilo kršeno materialno pravo s tem, ko tožniku ni bilo izdano vozniško dovoljenje z veljavnostjo do 80. leta starosti, pač pa mu je bilo izdano samo za dobo 10 oziroma 5 let (v odvisnosti od kategorije motornega vozila), čeprav za slednje v zakonodaji ni materialne podlage glede na to, da je vozniško dovoljenje za vse navedene kategorije pridobil pred 19. 1. 2013 in mu od pridobitve dalje vozniško dovoljenje ni nikoli prenehalo veljati?"

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Vrhnika, št. V 18736220 z dne 10. 11. 2021. S to odločbo je navedeni organ tožniku izdal vozniško dovoljenje za kategorije AM, A1, A2, A, B1, B, BE, F in G z veljavnostjo do 10. 11. 2031 ter za kategorije C1, C, C1E in CE z veljavnostjo do 5. 11. 2026. Ministrstvo za infrastrukturo je z odločbo št. 3716-135/2021/2-02411138 z dne 27. 1. 2022 njegovo pritožbo zavrnilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila v zadevi sporna veljavnost tožnikovega vozniškega dovoljenja - bodisi kot izhaja iz izpodbijane odločbe, bodisi do njegovega 80. leta starosti, kot to zatrjuje tožnik s sklicevanjem, da gre za pridobljene pravice na podlagi drugega odstavka 102. člena ZVCP-1E¹. Vozniško dovoljenje je namreč pridobil pred začetkom uporabe 102. člena ZVCP-1E (to je pred 19. 1. 2013) z veljavnostjo do njegovega 80. leta starosti. Upravno sodišče je zavzelo stališče, da to ne drži. Pojasnilo je, da ima tožnik pravico voziti motorno vozilo, ki jo je pridobil na podlagi Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP) in jo dokazuje z vozniškim dovoljenjem kot javno listino. Ločilo je veljavnost vozniškega dovoljenja od pravice voziti, ki mu je ob podaljšanju vozniškega dovoljenja ne bo treba ponovno pridobivati. Navedlo je še, da tožbene navedbe o neustavnosti tretjega odstavka 63. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) za odločitev v tej zadevi, glede na zavzeta stališča, niso relevantne. Tožnik namreč ob izdaji novega vozniškega dovoljenja v nobenem primeru ni upravičen zahtevati, da tožena stranka veljavnosti tega dovoljenja določi na podlagi ZVCP.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnega pravnega vprašanja.

4Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu predlagatelja za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre za pravno vprašanje, ki se nanaša na uporabo materialnega prava v zvezi s časom veljavnosti vozniškega dovoljenja, v povezavi z uporabo 102. člena novele ZVCP-1E, kar je pomembno za nadaljnje postopke oziroma se lahko nanaša na širok krog strank v upravnih sporih, ki bi se lahko znašle v podobnem položaju. Sporno je, ali je Upravno sodišče pravilno potrdilo odločitev upravnih organov, da se vozniško dovoljenje predlagatelju izda za deset oziroma pet let in ne do njegovega 80. leta starosti, kot je bilo to izdano ob pridobitvi vozniškega dovoljenja pred uveljavitvijo ZVCP-1E. O dopuščenem vprašanju, ob okoliščinah, kot izhajajo iz tega primera, Vrhovno sodišče še ni odločalo. Zato je odgovor na zastavljeno vprašanje objektivno pomemben za razvoj prava preko sodne prakse.

6Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Po tej določbi obdržijo imetniki vozniških dovoljenj ob zamenjavi vozniškega dovoljenja iz prvega odstavka 102. člena ZVCP-1E vse pravice, ki izhajajo iz tega vozniškega dovoljenja.