VSRS Sklep I Up 18/2026

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), je na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper toženko po prejemu njenega odgovora z dne 1. 8. 2025 na prijavo izobraževanja na domu, ki jo je tožnik pri toženki za svojega mladoletnega sina podal dne 28. 7. 2025 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). S tožbo je tožnik zahteval, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna za njegovega mladoletnega sina, učenca A. A., realizirati izobraževanje na domu. Upravno sodišče je zavrglo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravno sodišče tožbo zavrglo kot nedovoljeno, ker odločanje o tožbenem zahtevku, postavljenem v predmetni tožbi, ne spada v sodno pristojnost. Pri tem je pojasnilo, da iz določb Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn), Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) in Pravilnika o izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da se o izobraževanju otroka s posebnimi potrebami na domu odloča v upravnem postopku, ki teče po določbah navedenih predpisov.¹ Poudarilo je, da je Zavod Republike Slovenije za šolstvo (v nadaljevanju Zavod) po določbah ZUOPP-1 pristojen za odločanje o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami. Določbe Pravilnika, izdanega na podlagi zakonskega pooblastila, sledijo zakonski ureditvi s tem, ko je v 6. členu določeno, da izda Zavod odločbo o usmeritvi tudi glede izobraževanja na domu. Odločanje o upravnih zadevah, o katerih še ni odločil pristojni upravni organ, pa ne sodijo v sodno pristojnost, torej ne le, da ne sodijo v pristojnost upravnega sodišča, ampak ne sodijo v pristojnost nobenega sodišča v Republiki Sloveniji. Pri tem je pojasnilo, da je po določbah ZUS-1 šele zoper odločitve, sprejete v upravnem postopku, mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu. Ker so izpolnjene predpostavke za vložitev tožbe formalni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, te pa po presoji Upravnega sodišča v obravnavani zadevi niso izpolnjene, je Upravno sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep (v celoti) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

6V obravnavni zadevi je sporno, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, s katero je pritožnik sodišču predlagal, naj toženi stranki naloži, da je dolžna za njegovega mladoletnega sina, učenca A. A., realizirati izobraževanje na domu.

7Pritožnik v pritožbi sicer pritrjuje stališčem Upravnega sodišča iz 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je treba o izobraževanju na domu za otroka s posebnimi potrebami odločiti v upravnem postopku ter da je po določbah ZUS‑1 tožbo v upravnem sporu mogoče vložiti zoper odločitve, sprejete v upravnem postopku (torej zoper upravne akte), vendar meni, da bi moralo Upravno sodišče njegovo tožbo obravnavati po 4. členu ZUS-1.

8Takšno stališče pritožnika pa je neutemeljeno. Po 4. členu ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pritožnik pa ima v obravnavanem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper odločitev upravnega organa. Po ustaljeni sodni praksi je namreč sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS‑1 "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.² To je v obravnavanem primeru mogoče zoper dokončno odločbo o usmeritvi učenca s posebnimi potrebami v program osnovnošolskega izobraževanja, ki se organizira na domu, izdano v upravnem postopku na podlagi ZOsn in ZUOPP-1. Dejstvo, da pritožnik take upravne odločbe ni pridobil s prijavo želenega izobraževanja na domu, ki jo je naslovil na osnovno šolo, pa ne ustvarja pogojev za dopustnost tožbe po 4. členu ZUS-1.

9Pritožnik sicer toženi stranki očita, da o njegovi vlogi ni odločila z upravnim aktom, pa bi morala, vendar tožba po 4. členu ni pravno sredstvo za uveljavljanje tega očitka. ZUS-1 namreč za tak primer (če tožniku ni bil izdan ali ni bil vročen upravni akt) v tretjem odstavku 5. člena določa dopustnost upravnega spora, na podlagi tožbe zaradi molka organa (tretja alineja prvega odstavka 33. členaZUS-1). Da bi pritožnik vložil tožbo zaradi molka organa pritožnik ne trdi, sodišče pa brez ustreznega tožbenega predloga, o njem ne more odločati, saj bi v tem primeru odločilo o nečem, kar je drugačno od tistega, kar je pritožnik sam zahteval v tožbi.³

10Na drugačno presojo izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, s katerimi izraža svoje nestrinjanje s stališčem Upravnega sodišča, da je za odločanje o izobraževanju na domu otroka s posebnimi potrebami pristojen Zavod. Tako nestrinjanje namreč gradi na zmotni razlagi pomena določbe 6. Pravilnika. Obveznost staršev, da najpozneje do 16. avgusta tekočega leta obvestijo osnovno šolo o izobraževanju na domu, namreč ne pomeni, da gre za določbo, ki starše pooblašča za uveljavitev izobraževanja na domu. Ta določba je namreč namenjena izvajanju obveznosti osnovne šole iz 92.b člena ZOsn do učenca s posebnimi potrebami, ki se izobražuje na domu. Prvi odstavek 92.a člena pa pravico staršev, da organizirajo osnovnošolsko izobraževanje na domu za svojega otroka s posebnimi potrebami, pogojuje z odločbo o usmeritvi. O usmerjanju otrok s posebnimi potrebami po 22. členu ZUOPP-1 odloča Zavod, ki po prvem odstavku 30. člena ZUOPP-1 izdaja odločbe o usmeritvi na podlagi strokovnega mnenja komisije za usmerjanje. Da je tudi odločitev o izobraževanju na domu odločitev o usmeritvi otroka s posebnimi potrebami, pa jasno izhaja iz prvega odstavka 21. člena ZUOPP-1. Ta namreč določa, da komisija (na predlog staršev) lahko predlaga usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program izobraževanja, ki se organizira na domu.

11Zmotno je torej pritožbeno stališče, da za izobraževanje na domu ni potrebna odločba o usmeritvi. Pritožnik sicer meni, da zahteva po taki odločbi oziroma uveljavljanje te pravice po 21. členu ZUOPP-1 pomeni kršitev pravice do svobode izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena Ustave, pravice invalidov iz 52. člena Ustave in načela enakosti iz 14. člena Ustave. Vendar zgolj nestrinjanje s tako zakonsko ureditvijo, tj. ureditvijo, po kateri se učenci s posebnimi potrebami lahko izobražujejo na domu le, če po mnenju komisije za usmerjanje za to obstajajo utemeljeni razlogi, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti.

12Navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje neustavnost take ureditve, so namreč nejasne in tako posplošene, da ne omogočajo preizkusa zatrjevane neustavnosti. Kršitev pravice iz 57. člena Ustave utemeljuje le z navedbo, da je ta pravica kršena učencem s posebnimi potrebami, ki ne izpolnjujejo pogojev za izobraževanje na domu. Pri tem ne pojasni niti, katerih pogojev ti učenci ne izpolnjujejo niti ne navaja, da jih ne izpolnjuje njegov otrok, za katerega želi izvajati izobraževanje na domu. Iz besedila 21. člena ZUOPP-1 je razvidno, da komisija na predlog staršev usmeritev otroka s posebnimi potrebami v izobraževanje na domu predlaga, če za to obstojijo utemeljeni razlogi in so na domu zagotovljeni ustrezni pogoji. Ne gre torej za pogoje, ki bi jih moral izpolnjevati otrok. Morajo pa biti za tako izobraževanje izpolnjeni pogoji na domu, kjer naj bi se otrok s posebnimi potrebami izobraževal. Zakaj naj bi tak pogoj in odločanje o njegovem obstoju pomenilo kršitev pravice do izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, pritožnik ne pojasni. Vprašanje financiranja pogojev za izobraževanje na domu, pa ni vprašanje, povezano z izpolnjevanjem procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu. Glede na to, da otroci s posebnimi potrebami glede izobraževanja niso v enakem pravnem položaju z "vsemi ostalimi", je očitno neutemeljeno tudi pritožnikovo pričakovanje njihovega enakega obravnavanja.

13V zvezi z očitki o kršitvah ustavnih pravic Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da tudi po stališču Ustavnega sodišča posebno varstvo otrok s posebnimi potrebami po 52. členu Ustave od zakonodajalca zahteva sprejetje takšne ureditve postopka usmerjanja, ki bo zagotavljala tako vsebinsko kakovostno obravnavo otroka, in s tem vsebinsko uresničevanje pravice do izobraževanja. Končni cilj vsake ureditve usmerjanja otrok s posebnimi potrebami mora biti otrokom s posebnimi potrebami dati (dejansko) možnost, da so polno, dejavno in enakopravno vključeni v življenje v družbi.⁴ To pomeni, da gre pri ureditvi usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (tudi glede usmeritve otroka s posebnimi potrebami v program osnovnošolskega izobraževanja, ki se organizira na domu, po 21. členu ZUOPP-1) zgolj za določitev načina uresničevanja pravice iz drugega odstavka 52. člena Ustave, saj narava te človekove pravice zahteva zakonsko ureditev načina njenega uresničevanja (drugi odstavek 15. člena Ustave).⁵ Prav s tem namenom pa je bil ZUOPP-1 tudi sprejet.

14Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. in III. točko izpodbijanega sklepa (zavrženje tožbe in s tem povezano odločitev o stroških postopka) kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (76. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa, je ta postala pravnomočna. S tem pa je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavržen. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K III. točki izreka

16Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ob upoštevanju načela uspeha strank iz 154. člena ZPP.

¹ 92.a člen ZOsn; 22., 30., 32. člen ZUOPP-1; prvi odstavek 6. člena Pravilnika.
² Prim. s sklepi Vrhovnega sodišča I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016, I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021, I Up 228/2021 z dne 8. 12. 2021, I Up 34/2024 z dne 20. 3. 2024.
³ Prim. s sklepom I Up 65/2022 z dne 19. 10. 2022.
⁴ Glej 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010.
⁵ Prim. z odločbo Ustavnega sodišča U-I-118/09-21 z dne 10. 6. 2010, 11. točka obrazložitve.