32. člen ZUOPP-1

Po določbah ZOsn in ZUOPP-1 se o izobraževanju učencev s posebnimi potrebami na domu odloča v upravnem postopku in torej navedeno vprašanje (neposredno) ne sodi v pristojnost sodišča, zato (niti upravno) sodišče o tem ne more odločati kot o svoji izvorni pristojnosti. Upravne zadeve, o katerih še ni odločil pristojni upravni organ, namreč ne spadajo v sodno pristojnost, torej ne le, da ne sodijo v pristojnost upravnega sodišča, ampak ne sodijo v pristojnost nobenega sodišča v Republiki Sloveniji.

Odločitev o vključitvi v ustrezen CUDV ni prepuščena volji posameznega starša. Zakon določa obvezno vključitev otrok v izobraževanje, zato se v teh primerih ne postavlja vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasje za vključitev v določen CUDV, za kar se zavzemajo pritožniki, saj so starši dolžni vključiti otroka v CUDV, kot sledi iz odločbe oziroma kot jim nalaga odločba. Sodišče v nepravdnem postopku zato v konkretnem primeru ni imelo podlage, da odloča o nadomestitvi soglasja očeta za premestitev mladoletne A. A. v CUDV, ker so starši dolžni deklico vpisati v tisti CUDV, ki je določen v odločbi ZRSŠ. Če se starši odločbe ne bi držali, zakon CUDV usmerja na obvestilo Inšpektoratu za šolstvo, torej na postopek o prekršku. Starši lahko sami odločajo o vseh vprašanjih v zvezi z otroci, vendar na način, da skrbijo za korist otroka. Varstvo otrokovih koristi pomeni med drugim skrb za otrokovo življenje in zdravje, vzgojo, varstvo in nego otroka, pa tudi nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, zastopanje in preživljanje ter upravljanje njegovega premoženja. Država izvede ukrepe za varstvo koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izva

Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi. Glede na vsebino 32. člena ZUOPP-1 bi drugostopenjski organ pred svojo odločitvijo moral pridobiti tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, saj sta tožnika v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge, vključno z razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sta zatrjevala, da njuna hčerka v šoli ves čas potrebuje spremljevalca in da ji le-ta tudi pripada. Ker strokovno mnenje komisije druge stopnje v pritožbenem postopku ni bilo pridobljeno, gre za bistveno kršitev določb postopka. Pri odločitvi o dodelitvi spremljevalca mora biti glavni kriterij fizično in psihično stanje otroka oziroma otrokove individualne potrebe in ne program, v katerega je otrok usmerjen.

Po ZUOPP-1 je zavod pod določenimi pogoji sicer dolžan vložiti zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja in v tem postopku posredovati strokovno dokumentacijo, če je vložnik zahteve za uvedbo postopka, lahko poda pripombe na strokovno mnenje komisije za usmerjanje, pred izdajo odločbe pa mora organ ugotoviti, ali zavod izpolnjuje pogoje za sprejem otroka (...). Vendar pa iz nobene od teh določb ne izhaja, da bi bil zavod vključen v postopek zaradi odločanja o njegovih pravnih koristih, temveč njegova vloga izhaja izključno iz položaja izvajalca javne službe oziroma strokovno usposobljene institucije.