VSL Sklep II Cp 1111/2025

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 22. 2. 2024 se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

1Tožnika sta s pravno prednico toženke, Banka A., d. d., dne 21. 8. 2007 sklenila Pogodbo o dolgoročnem kreditu v CHF, št. 000, 23. 8. 2007 Notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem kreditu in Sporazum o ustanovitvi skupne hipoteke na vknjiženih nepremičninah, opr. št. SV 1151/07, ter 16. 2. 2009 Aneks št. 1 k pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu in 19. 2. 2009 še notarski zapis tega aneksa. S tožbo z dne 30. 8. 2023 sta zahtevala, da se ugotovi ničnost vseh teh pravnih poslov in da jima toženka vrne znesek 11.330,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Poleg tožbe sta vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje pravnih poslov začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega postopka in toženki prepove razpolaganje s terjatvami po teh poslih in izterjevanje terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje drugačnega poplačila teh terjatev pod grožnjo denarne kazni.

2Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 2. 2024 predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo - začasno je zadržalo učinkovanje poslov do pravnomočnega končanja tega postopka, v ostalem (glede prepovedi razpolaganja s terjatvijo, izterjave in poplačila) je predlog zavrnilo. Zoper ugodilni del sklepa je toženka vložila ugovor, ki je bil s sklepom z dne 16. 4. 2025 zavrnjen, zoper njega pa ni vložila pritožbe, zato je sklep v ugodilnem delu že pravnomočen.

3Zoper izpodbijani sklep v zavrnjenem delu se pritožujeta tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter pravice do enakega varstva v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. Predlagata, naj pritožbeno sodišče predlogu za začasno odredbo ugodi tudi v ostalem delu. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu z določbo 273. člena ZIZ izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Kar pomeni, da sodišče ne izda začasne odredbe, ki presega namen zavarovanja. Tudi po splošnem načelu sorazmernosti¹ se v pravico ene stranke ne poseže v večji meri, kot je to potrebno za varstvo pravice druge stranke. Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče zato opraviti preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, ki naj se doseže z njeno izdajo.

7Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe, zaradi česar dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno². Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe namreč učinkuje na zapadlost terjatve, kar zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen tudi pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C 287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Zaradi začasnega zadržanja učinkovanja kreditne pogodbe obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo v plačilo in jih tožnikoma ni treba plačevati, že iz tega razloga pa tudi toženka začasno ne more ničesar izterjevati niti s temi terjatvami ne more razpolagati.

8Če bi toženka vendarle razpolagala s terjatvami ali jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) poskušala izterjati v izvršilnem postopku, imata tožnika že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke, predvsem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Tako stališče je bilo že zavzeto tudi v sodni praksi³, pritožbeni očitki o neučinkovitosti izdane začasne odredbe in o izvotlitvi njenega namena pa so neutemeljeni. Tožnika bi namreč tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, pa bi toženka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor in bi bil torej njun položaj povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z začasno odredbo, kot je že izdana.

9Sklep o zavarovanju ima učinek sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ). Pritožnika pravilno opozarjata, da je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. čl. ZIZ tudi izrek denarne kazni za primer kršitve naloženega ravnanja, vendar ob tem zanemarita dvoje: 1. da sta sama predlagala izdajo dveh začasnih odredb in da sta le v zvezi z drugo, po vsebini prepovedno začasno odredbo (ki je bila zavrnjena), kot sredstvo zavarovanja predlagala denarno kazen; in 2. da pri zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni že po naravi stvari ni potreben, saj zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke. Ker je sodišče tudi v postopku zavarovanja vezano na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), so očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepopolni odločitvi glede sredstva izvršbe neutemeljeni. Ob tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na zadevi VSL Sklep I Cp 585/2023 in VSC Sklep I Cp 88/2022, ki niti ne obravnavata problematike začasnih odredb v zvezi s krediti v švicarskih frankih.

10Ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve je torej doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe, zato je sodišče predlog v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnilo. Ker sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Odločanje o stroških pritožbenega postopka obeh strank je pridržano za končno odločbo (165. člen ZPP).

¹ Gre za načelo, ki ga je kot sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS) v svoji praksi izoblikovalo Ustavno sodišče.
² Tako tudi VS RS sklep II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025.
³ Prim. VS RS sklep II Ips 10/2025 ter VSL sklepi: II Cp 444/2025, II Cp 567/2024, II Cp 1297/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 735/2024, I Cpg 330/2020, I Cpg 315/2021 id.