VDSS Sodba Psp 208/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 12. 3. 2025 ter odločbe iste številke zadeve in dosjeja z dne 15. 2. 2024, ob tem pa odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži vračilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče pritrdilo tožencu, ki je tožnici naložil vračilo izplačanih vdovskih pokojnin v obdobju od 1. 3. 2020 do 31. 12. 2021, ki jih je prejela na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe toženca z dne 6. 11. 2006. Ta odločba ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Tožnica je bila že pred izdajo odločbe z dne 6. 11. 2006 vključena v obvezno zavarovanje v Italiji, kar je ostalo nespremenjeno tudi kasneje, vse do 31. 12. 2021. Če toženec tega dejstva ob izdaji odločbe z dne 6. 11. 2006 ni ugotovil, gre za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pod določenimi pogoji mogoče poseči v izdano odločbo, vendar je pri tem potrebno upoštevati pogoje in roke, ki jih določa zakon. Obnova postopka ni več mogoča, ko pretečejo tri leta od dokončnosti odločbe. Tudi razveljavitev ali sprememba odločbe po 183. členu ZPIZ-2 ni več mogoča, ko preteče 10 let od vročitve dokončne odločbe (zadeve VIII Ips 547/2008, Psp 220/2017, Psp 362/2018 ter Psp 281/2019). Napačno je sklicevanje sodišča na spremenjeno sodno prakso (zadeva VIII Ips 5/2018 z dne 6. 3. 2018 in VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018), saj so v citiranih zadevah po izdaji odločbe o priznanju pravice nastopila nova dejstva (sprememba dejanskega stanja), zaradi katerih je pravica do pokojnine naknadno prenehala. Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o pravici, pri prvotnem odločanju po naravi stvari niso mogle biti predmet obravnavanja. Nova dejstva so z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, utemeljuje pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti pa ugotovljena v odločbi o ugotovitvi preplačila. Stališče v citiranih zadevah se nanaša na primere, ko je pravica do pokojnine naknadno prenehala zaradi nastopa novih dejstev. V tem sporu pa se po izdaji odločbe toženca z dne 6. 11. 2006 dejansko stanje ni v ničemer spremenilo in niso nastopila nova dejstva, na podlagi katerih bi pravica do pokojnine naknadno prenehala.¹ Sodba Psp 281/2019 z dne 10. 1. 2020 je bila izdana kasneje kot citirani sodbi VS RS, kar jasno kaže, da se sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, ni spremenila. Sodišče je kršilo ustavno načelo pravnomočnosti, ker je tožnici odreklo pravico do vdovske pokojnine, ki ji je bila priznana s pravnomočno odločbo z dne 6. 11. 2006, čeprav se dejansko stanje po izdaji odločbe ni v ničemer spremenilo. Gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku, ker je sodišče neutemeljeno odstopilo od ustaljene sodne prakse.

3Toženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na sodbo v zadevi Psp 437/2015 z dne 10. 11. 2016.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6Predmet izpodbijanega spora sta odločbi toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 12. 3. 2025 ter odločba iste številke zadeve in dosjeja z dne 15. 2. 2024, na podlagi katerih mora tožnica vrniti neupravičeno izplačane zneske iz naslova vdovske pokojnine in letnega dodatka v višini 2.120,04 EUR.

7Tudi v pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnica dolžna tožencu vrniti znesek preplačila iz naslova vdovskih pokojnin in letnega dodatka v obdobju od 1. 3. 2020 do 31. 12. 2021.

8Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim toženec, je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po prvem odstavku 194. člena ZPIZ-2 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami OZ. V okoliščinah konkretnega primera, torej v skladu s 190. členom OZ, ki izrecno določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti (prvi odstavek) in da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek).

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo toženca z dne 6. 11. 2006 priznana pravica do vdovske pokojnine od 1. 10. 2005 dalje, da je bila tožnica v obveznem zavarovanju v Italiji od 1. 10. 2005 dalje, da je bila ob priznanju pravice do vdovske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje v Italiji, da tožnica ob podaji vloge za priznanje pravice do vdovske pokojnine z dne 24. 3. 2006 toženca ni seznanila, da je vključena v obvezno zavarovanje v Italiji in da je v vlogi za vdovsko pokojnino izrecno označila, da ni v obveznem zavarovanju.

10Za razrešitev spora je pomembna ugotovitev sodišča v 5. točki obrazložitve, da je bila tožnica ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki jo je podala pri tožencu 24. 3. 2006, kot tudi ob priznanju pravice do vdovske pokojnine dne 1. 10. 2005, vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje v Italiji in je ostala obvezno pokojninsko zavarovana vse do 31. 12. 2021. Sodišče je v 8. točki obrazložitve pravilno opozorilo na določene pogoje izplačevanja pokojninske dajatve v drugem odstavku 108. člena ZPIZ-2,² v prvem odstavku 111. člena ZPIZ-2³ in prvem odstavku 116. člena ZPIZ-2,⁴ saj se vključenost v zavarovanje iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma ponovni vstop v zavarovanje ter istočasno izplačevanje pokojnine izključujeta. Pogoji za izplačevanje dajatve morajo biti izpolnjeni ves čas.

11Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je dejansko stanje v tem sporu drugačno kot v sodbi VS RS, na katero se sklicuje sodišče v 7. in 8. točki obrazložitve. Pravilen je zaključek sodišča, ki se je pri tem oprlo na novejšo sodno prakso VS RS, po kateri je pravna podlaga za vračilo neutemeljeno prejetih zneskov pokojninske dajatve podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po stališču VS RS lahko toženec za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na ustavitev izplačevanja za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti vračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje.⁵ Toženec je o obstoju obveznega zavarovalnega razmerja v tujini, izvedel po izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Dejstvo nerazkritja pravnorelevantnega dejstva lahko pripišemo zgolj v pravno sfero tožnice, ki tega dejstva ni razkrila ob vložitvi vloge, pa bi ga morala. Tožnica je na vlogi, kljub izrecnem opozorilu, da s podpisom potrjuje resničnost svojih navedb in zanje materialno odgovarja, zavestno označila, da ni v obveznem zavarovalnem razmerju. Tako tožnica neutemeljeno skuša breme pravilnosti podatkov prevaliti v pravno sfero toženca, češ da bi moral toženec ob jasno izpolnjeni vlogi dodatno še preverjati pravilnost izpolnjenih podatkov pri drugih nosilcih zavarovanja. Tožnica je bila v odločbi o priznanju pravice do vdovske pokojnine tudi poučena, da mora v roku osmih dni tožencu sporočiti vsako spremembo, ki vpliva na njeno pravico do prejemanja pokojnine.⁶ Ob tem je sodišče v 9. točki obrazložitve ugotovilo, da je toženec ob izračunu preplačila pravilno upošteval zastaralni rok iz tretjega odstavka 194. člena ZPIZ-2.⁷

12Iz predhodno navedenih razlogov in ker tožničino sklicevanje na starejšo sodno prakso ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane, je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in vključno s stroškovnim delom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13Ob takšnem pritožbenem izidu pritožnica glede na 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP krije sama svoje stroške pritožbe.

¹ Tožnica se ni na novo zaposlila po izdaji odločbe.
² Izstop iz obveznega zavarovanja (prej 156. člen ZPIZ-1).
³ Da se pokojnina uživalcu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (prej 157. člen ZPIZ-1).
⁴ Kjer je smiselno enako določeno, da se uživalcu starostne pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno opravljati dejavnost ter znova pridobi lastnost zavarovanca, pokojnina ne izplačuje.
⁵ Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se ne izključujeta, temveč se glede časovnih učinkov spremenjenega priznanja posamezne pravice nasprotno dopolnjujeta. Po ustaljeni sodni praksi je vračilo nedolga izključeno samo v primeru vedenja o neobstoju dolga. Le če izplačevalec ve, da ni dolžan in kljub temu plača, ima po 191. členu OZ pravico zahtevati nazaj, če si je pravico pridržal.
⁶ O sklenitvi delovnega razmerja, pričetku opravljanja samostojne dejavnosti, sklenitvi zakonske zveze idr.
⁷ Sodba VS RS VIII Ips 203/2016, Psp 494/2015.