VSM Sodba I Cp 725/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati 76,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2023 dalje (I. točka izreka) in ji povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnica upravičena od toženke zahtevati plačilo za drugo mnenje imenovanega zdravnika, ki je bilo izdano dne 2. 2. 2023. Zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) ne predvideva možnosti, da bi se mnenje enega imenovanega zdravnika lahko naknadno preverjalo in dopolnjevalo s strani drugega imenovanega zdravnika, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Zdravnica A. A. je dne 11. 1. 2023 podala mnenje, da je izdaja zdravniškega potrdila upravičena. Sodišče je nato zahtevalo še eno mnenje in v dopisu praktično sugeriralo zdravnici naj mnenje spremeni. Druga imenovana zdravnica B. B. je v naglici zaradi pritiska sodišča napisala drugačno mnenje.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe, ki se tičejo odločitve o višini tožbenega zahtevka, v nasprotju z listinami v spisu, razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Tožnica je glede višine tožbenega zahtevka navedla zgolj, da je dne 13. 2. 2023 izdala račun za opravljene storitve v višini 76,86 EUR, pri čemer je v oklepaju navedla, da je obračunala storitve pregleda dokumentacije ter opis stanja. Iz v dokaz predloženega računa ne izhaja nič bolj konkretnega. Tožnica ni navedla vseh potrebnih dejstev, ki se tičejo višine tožbenega zahtevka. Navedla je zgolj, katere storitve je zaračunala, ne pa na kakšni podlagi. Ne drži, da je tožnica v dopolnitvi tožbe jasno pojasnila, da je tožencu z računom zaračunala pregled dokumentacije in opis stanja v višini 63,00 EUR ter DDV v višini 13,86 EUR, kar skupaj znaša 76,86 EUR. Tožnica nikoli ni podala navedb, ki bi ločevale neto znesek in davek. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 451. člen ZPP v breme toženca, namesto v breme tožnice, ki bi morala dejstva in dokaze glede višine tožbenega zahtevka navesti že v dopolnitvi tožbe.

Sodišče prve stopnje je kršilo ustavne pravice toženca iz 22. in 23. člena Ustave RS, ker je odločitev sodišča arbitrarna, samovoljna in mimo zakonske podlage. Toženec uveljavlja tudi neustavnost določbe 115. člena ZPP, saj je v nasprotju z načelom pravne države, da se breme stroškov prevali na osebo, ki ni imela nobenega vpliva na to, kakšno je izdano zdravniško potrdilo, oziroma kakšno je mnenje ZZZS ter nima nobenega učinkovitega pravnega varstva zoper mnenje zdravnikov.

Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku, pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka (1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženec uveljavlja tudi v pritožbi) in prav tako ne kršitve uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se objektivno ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi navedenih napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. V obravnavanem primeru ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, razlogi so v formalnem smislu razumljivi ter omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve.

8Toženec navaja, da vlaga pritožbo (tudi) zaradi kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kršitve procesnih ustavnih jamstev niso samostojen pritožbeni razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb ZPP.¹ Toženec sodišču prve stopnje očita arbitrarnost in samovoljnost, kar bi predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, zakaj navedena kršitev ni podana, dodaja pa še, da arbitrarnost pri sprejemanju odločitev pomeni samovoljno odločanje, ki je očitno napačno in brez razumnih pravnih argumentov. Sodba sodišča je samovoljna, če je že na prvi pogled iz nje razbrati, da je bilo o nečem odločeno v očitnem nasprotju z zakonom, brez zakonske podlage ali brez vsakih (razumnih) razlogov.² Izpodbijana sodba tem kriterijem ne ustreza. Toženčevi očitki o arbitrarnosti izpodbijane sodbe temeljijo na nestrinjanju toženca z odločitvijo sodišča prve stopnje in na njegovem (subjektivnem) prepričanju, da je sodišče odločilo brez zakonske podlage le zato, ker z razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša.

9Toženec v bistvenem delu pritožbe ponavlja navedbe, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje in vztraja, da je bila izdaja zdravniškega potrdila o odsotnosti z naroka v nepravdnem postopku N 39/2022 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju upravičena, zaradi česar sodišče v tistem postopku ne bi smelo zahtevati še enega mnenja imenovanega zdravnika ZZZS, vendar se z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je o tem podalo v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, konkretno in vsebinsko ne sooči. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na že podane razloge sodišča prve stopnje, dodaja pa še, da pri mnenju z dne 2. 2. 2023 ni šlo za drugo oziroma novo mnenje imenovanega zdravnika, ampak za dopolnitev prvotno izdanega (nepopolnega) mnenja, ki je bilo izdano brez podatka o tem, ali je toženčeva bolezen nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Šele iz mnenja z dne 2. 2. 2023 izhaja tudi ta podatek, ki je (glede na besedilo drugega odstavka 115. člena ZPP) bistven, saj brez njega ni mogoče odločiti o upravičenosti izostanka z naroka.

10Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prav tako že obrazložilo, zakaj ne drži, da toženec zoper mnenje imenovanega zdravnika ZZZS ni imel nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s podano razlago pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Mnenje imenovanega zdravnika ZZZS je bilo podlaga za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče v sodnem postopku, v zvezi s katerim je bilo izdano, v konkretnem primeru v nepravdnem postopku N 39/2022 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju. V tem postopku je imel toženec zagotovljeno sodno varstvo svojih pravic in je lahko, če se z mnenjem ni strinjal, uveljavljal svoje ugovore ter dokazoval, da je bila njegova odsotnost upravičena (na primer z izvedencem) oziroma je lahko odločitev sodišča, ki temelji na mnenju imenovanega zdravnika, izpodbijal s pravnimi sredstvi, ki jih ZPP predvideva za takšen postopek.³

11Ker kot je obrazloženo, v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten, je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Le-to je v obravnavani zadevi ugotovilo, (i) da je toženec v nepravdnem postopku N 39/2022 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju predložil zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka, (ii) da je nepravdno sodišče zahtevalo presojo upravičenosti izdaje potrdila, ter (iii) da je imenovani zdravnik ZZZS dne 2. 2. 2023 podal mnenje, da je bilo zdravniško potrdilo o odsotnosti z naroka izdano neupravičeno.

12Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 115. člena ZPP, v skladu s katero gredo stroški, ki nastanejo zaradi presoje zdravniškega opravičila, v primeru neupravičene izdaje v breme osebe, za katero se je presojala upravičenost izdaje zdravniškega opravičila.

13Ne drži, da tožnica ni pojasnila, zakaj je tožencu zaračunala 76,86 EUR oziroma, da ni nikoli podala navedb, ki bi ločevale neto znesek in davek. Iz vsebine dopolnitve tožbe izhaja, da so s presojo upravičenosti zdravniškega opravičila nastali stroški v višini 76,86 EUR, pri čemer je tožnica izrecno pojasnila, da je obračunala storitve pregleda dokumentacije in opis stanja v znesku 63,00 EUR (str. 3 dopolnitve tožbe), ter 22% DDV v višini 13,86 EUR (str. 5 dopolnitve tožbe). Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe zgolj pavšalno navedel, da tožbeni zahtevek prepreka po višini, ni pa glede tega podal nobenih konkretnih trditev. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da so ugovori toženca, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka in jih je podal šele v prvi pripravljalni vlogi, upoštevaje vsebino 451. člena ZPP, prepozni.

14Prav tako ne drži, da so razlogi izpodbijane sodbe glede odločitve o višini tožbenega zahtevka v nasprotju z listinami v spisu. Že iz mnenja z dne 2. 2. 2023 (pod A5) izhaja, da so tožnici s podajo mnenja nastali stroški za pregled dokumentacije in opis stanja v znesku 63,00 EUR brez DDV, enak znesek pa je tožnica obračunala z vtoževanim računom (pod A6), kjer je prištela še 22% DDV. Navedeni zneski se povsem skladajo z že povzetimi navedbami tožnice, da je obračunala storitve pregleda dokumentacije in opisa stanja v znesku 63,00 EUR, ter 22% DDV v višini 13,86 EUR, skupaj 76,86 EUR.

15Po obrazloženem, in ko ni sporno, da toženec zneska po vtoževanem računu v skupni višini 76,86 EUR ni plačal, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, pravilna.

16Pritožba tako ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17V zadevi je odločila sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni bilo mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 458. člena ZPP).

18Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.
² Glej na primer Up-645/13 z dne 3. 3. 2016 in VSM sodba I Cpg 63/2023 z dne 1. 6. 2023.
³ VSRS Sklep I Up 208/2019 z dne 6. 5. 2020.