VSL Sodba II Cp 1585/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se ta točka pravilno glasi: " I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 6.973,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2021 dalje do plačila, v presežku (glede plačila zneska 2.091,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2021 dalje) pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne."

- v točki V izreka pa tako, da se ta točka pravilno glasi: " V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 70% njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 30% njenih pravdnih stroškov."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 9.065,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova plačila honorarja in civilne kazni, je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je prepovedalo nadaljnjo uporabo filma A. v gospodarskih tokovih (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik zahteval, da toženka objavi sodbo v časnikih B., C. in D. (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse potrebne pravdne stroške (točka V izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (točke I, III in V izreka) se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da terjatev tožnika ni zastarala. Tožnik po prepričanju toženke nedvomno ni opazil uporabe njegovega avtorskega dela v dokumentarnem filmu iz leta 2007 šele v jeseni 2020. Tudi sicer je do škodnega dogodka prišlo v letu 2007, ko je toženka uporabila odlomke iz dokumentarne reportaže E.

Izvedensko mnenje Inštituta za avtorsko pravo ni niti strokovno, ne argumentirano, prav tako pa tudi ni celovito, jasno razumljivo in logično. To je toženka v pripombah na mnenje tudi jasno izpostavila. Toženka pojasni, zakaj mnenje po njenem ni jasno, izvedenec tudi ni obrazložil uporabljene avstrijske tarife. Nadalje je izvedenec mnenje dopolnil ter za njegovo podlago uporabil Cenik arhivskega in dokumentarnega gradiva toženke, s čimer se toženka prav tako ni strinjala. Cenik ni bil primeren za izračun nadomestila. Toženka je poudarila, da zadevno avtorsko delo ni bilo uporabljeno za komercialno ekploatacijo, temveč za izvajanje javne službe na področju TV dejavnosti. Cenik kot del Poslovnih pogojev za trženje arhivskega in dokumentarnega gradiva toženke se uporablja pri izdaji arhivskega gradiva za komercialni namen. Do navedenih pripomb se sodišče ni opredelilo. Ne drži zaključek sodišča, da pravdni stranki nista predlagali postavitve novega izvedenca, saj je toženka to storila v pripombah na izvedensko mnenje z dne 19. 5. 2023. Toženka je konkretizirano in pravočasno izpostavila dvom v strokovno pravilnost zaključkov izvedenca. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je nepopolna, nepravilna in v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ker sodišče ni pritegnilo novega izvedenca, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je napačno določilo tudi višino civilne kazni. Višina kazni je očitno nesorazmerna s težo kršitve glede na vsa predpravdna dejanja toženke, ki je nemudoma ob seznanitvi s kršitvijo s slednjo prenehala in takoj tudi ponudila finančno nadomestilo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil sporen dokumentarni film posnet v soglasju med pravdnima strankama, kar vse je privedlo do tega, da je toženka spregledala kršitev avtorskih del. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča glede prepovedi nadaljnje uporabe filma A. v gospodarskih tokovih.

Toženka še opominja na določilo 22. člena Ustave RS, ki daje vsakemu v sodnem postopku pravico do izjave, to je pravico predlagati dokaze v svojo korist in si zagotoviti njihovo izvajanje in na določbo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe niso razvidni prepričljivi in zakoniti argumenti naslovnega sodišča za njen izrek. Opisano postopanje pa predstavlja tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo:

- da je tožnik avtor dokumentarne reportaže "E.";

- da je toženka brez njegove odobritve v dokumentarnem filmu iz leta 2007 "A." uporabila 4 odlomke iz tožnikove reportaže v skupni dolžini 2 minuti in 21 sekund;

- toženka je dokumentarno reportažo umaknila iz svoje spletne strani F., kjer je bila ta javno dostopna.

6Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja terjatve. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno, da je tožnik šele jeseni 2020 opazil uporabo njegovega avtorskega dela v dokumentarnem filmu iz leta 2007 in takoj nato tudi reagiral z dopisom 30. 11. 2020, ki ga je poslal toženki. Zadnja ponovitev predvajanja dokumentarnega filma A. je bila na televiziji predvajana 14. 7. 2017, ta film pa je toženka dajala na voljo javnosti preko interneta na svoji spletni strani F. vse do decembra 2020. Vsa ta dejanja predstavljajo nov škodni dogodek (novo kršitev avtorske pravice) in sprožijo nov tek zastaralnega roka, zato je neutemeljeno sklicevanje toženke, da je uporabila odlomke iz dokumentarne reportaže E. že v letu 2007, s čimer želi utemeljiti potek objektivnega petletnega zastaralnega roka po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

7Pravilna je tudi odločitev o višini običajnega honorarja, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje Inštituta za avtorsko pravo, ki je za obračun honorarja upošteval cenik F.¹ Neutemeljen je očitek toženke o nepopolnosti in nejasnosti izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je izvedenec prepričljivo pojasnil, zakaj je cenik F. primerno izhodišče za ugotavljanje običajnega honorarja in tudi podal prepričljive razloge za neutemeljenost pripomb toženke na mnenje. Navedlo je tudi, da je sledilo pojasnilu G. G., da za določitev višine običajnega avtorskega honorarja ni pomembno, ali je šlo za komercialno ali nekomercialno uporabo, ker za takšno razlikovanje ni podlage v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Odločitev sodišča prve stopnje je zadostno obrazložena, nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen. Izvedenec je na zaslišanju (stran 2 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 26. 2. 2024) obširno pojasnil podano mnenje, ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema. Postavitev novega izvedenca tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bila potrebna (3. odst. 254. člena ZPP). Toženka je res v pripombah na izvedensko mnenje z dne 19. 5. 2023 predlagala novega izvedenca, ker se dvom in pomanjkljivosti v osnovnem mnenju naj ne bi dale odpraviti z zaslišanjem izvedenca, kar pa se je kasneje, po dopolnitvi izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca, izkazalo za zmotno. Višino običajnega honorarja je sodišče prve stopnje upoštevajoč mnenje izvedenca ugotovilo pravilno (v znesku 3.486,60 EUR). Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na avstrijske tarife, temveč na Cenik F., zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na avstrijske tarife (1. odst. 360. člena ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato tovrstni pritožbeni očitek ni utemeljen. Tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP nista podani, prav tako ne kršitev 22. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP.

8Pritožba toženke pa je utemeljena v delu, ko se ne strinja z določeno civilno kaznijo v višini 160%. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala toženka kot javni zavod ustrezno poskrbeti za organizacijo dela in arhiviranje, tako da ne prihaja do kršitev avtorskih pravic in da je od toženke utemeljeno pričakovati, da pri opravljanju poklicne dejavnosti ravna z večjo skrbnostjo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je do kršitve avtorskih pravic prišlo iz hude malomarnosti, zaradi česar je utemeljen zahtevek za plačilo civilne kazni (168. člen ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine pa sodišče po 4. odst. 168. člena ZASP upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri namerno povzročeni škodi bo tako kazen večja kot pri hudi malomarnosti. Pomembna pa je tudi višina honorarja, saj je ta tudi obračunska enota za povečevanje: če je osnovni honorar za tovrstno uporabo nizek, bo toliko bolj utemeljeno njegovo povečanje za polnih 200%; če pa je razmeroma visok, bo potrebno bolj previdno povečevanje. Pomemben pa je tudi preventivni namen civilne kazni: ta se presoja konkretno pri posameznem kršilcu (da ne bo ponavljal kršitev) in tudi splošno (da bo vplival na druge potencialne kršilce). Ta merila v zakonu niso navedena taksativno, zato lahko sodišče upošteva tudi druge okoliščine primera. To omogoča prilagajanje konkretnim primerom.² V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede stopnje krivde kršilke ugotovilo njeno hudo malomarnost in ne namenoma povzročeno škodo, kar bi utemeljevalo povečanje honorarja v višjem odstotku. Tudi višina običajnega honorarja je razmeroma visoka (3.486,60 EUR). Toženka je tudi večkrat kršila tožnikove avtorske pravice, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz dopisa toženke, v katerem se ugotavlja uporaba več gradiv, in kar pritožbeno ni izpodbijano. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je bil dokumentarni film E. posnet v soglasju med pravdnima strankama, kar naj bi privedlo do tega, da je toženka spregledala kršitev avtorskih del, po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje znižanja določene civilne kazni. Utemeljeno pa toženka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi predpravdna dejanja toženke in sicer, da je nemudoma ob seznanitvi s kršitvijo s slednjo prenehala in tožniku tudi ponudila finančno nadomestilo (o višini katerega pa pravdni stranki nato nista dosegli soglasja, kar izhaja že iz navedb v tožbi). Upoštevajoč navedeno dejstvo in to, da je običajni honorar razmeroma visok, poleg tega pa tudi okoliščine, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primerna višina civilne kazni 100% (3.486,60 EUR), kar skupaj z višino običajnega honorarja znaša 6.973,20 EUR. Takšna višina civilne kazni bo po oceni pritožbenega sodišča dosegla preventivni namen kazni, to je, da toženka ne bo ponavljala kršitev, vplivala pa bo tudi na druge potencialne kršilce. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek 9.065,16 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 6.973,20 EUR, za razliko do zneska 9.065,16 EUR (to je za znesek 2.091,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa tožbeni zahtevek tožnika na plačilo zavrnilo (pri čemer je predhodno v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo zneska 762,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). V preostalem delu pa je pritožba toženke neutemeljena, saj dodatno znižanje višine civilne kazni ni utemeljeno. Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o prepovedi nadaljnje uporabe spornega filma, saj toženka nima podlage za morebitno nadaljnjo uporabo odlomkov iz tožnikove reportaže in tako obstaja nevarnost ponovne kršitve (1. točka 1. odst. 167. člena ZASP). Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

9Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (točka V izreka). Spremenjen uspeh tožnika znaša 70%, toženke pa 30%, in v takšnih deležih sta eden drugemu dolžna povrniti stroške tega pravdnega postopka.

¹ To je Splošna pravila uporabe dokumentarnega in arhivskega gradiva F. s tarifo uporabe gradiva F.
² Tako tudi Miha Trampuž in ostali v: Zakon o avtorski pravici s komentarjem, GV Ljubljana 1997, str. 389, 390