VSRS Sodba II Ips 621/2008

Revizija se zavrne.

1Tožnika kot pravna naslednika pokojnega D. M. sta najprej zahtevala ugotovitev svojega solastniškega deleža (vsak do ¼) na počitniški hišici lesene gradnje, stoječi na parc. št. 375/2 k. o. ... (v nadaljevanju vikend), ki zaradi neurejenega lastništva zemljišča ni vpisana v zemljiški knjigi. Po pogodbi z dne 18. 8. 1994 je vikend od E. L. kupila (prvotno druga toženka) V. Š., ki naj bi se s svojim bratrancem D. M. dogovorila, da v vikend vlaga in skrbi zanj, kar je ta počel do svoje smrti. Po mnenju tožnikov je tako med V. Š. in D. M. ves čas veljal dogovor o skupni gradnji, ki predstavlja pravni posel v smislu 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnika uveljavljata stvarnopravni zahtevek; ker pa je solastništvo zaradi porušenih medsebojnih odnosov nesmiselno, zahtevata izplačilo v denarju. Kasneje sta tožnika tožbeni zahtevek spremenila tako, da od toženca zahtevata plačilo 7.928,56 EUR (prej 1.900.000 SIT), in sicer iz naslova vlaganj pokojnega D. M. v vikend in njegovo okolico.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Štelo je, da tožnika zatrjevanega dogovora o skupni gradnji nista dokazala; podlage za originarno pridobitev lastninske pravice ni; glede obligacijskopravnega zahtevka pa ni podana toženčeva pasivna legitimacija. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo sta tožnika vložila revizijo, v kateri uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je zaključek sodišča, da nista dokazala zatrjevanega dogovora o skupni gradnji, v nasprotju s tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in zapisniki. Sodišče je s premajhno mero kritičnosti ocenilo izjavo priče E. L. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je šlo za skupnost sorodnikov, zaradi česar ni potrebna izrecna sklenitev družbene pogodbe, ampak zadoščajo že takšna konkludentna dejanja, iz katerih je mogoče sklepati, da je V. Š. pristala, da ne bo več edina lastnica. Iz izpovedi zaslišanih prič po oceni tožnikov jasno izhaja, da je dogovor o skupni gradnji obstajal, bil pa je tudi realiziran. Finančno, organizacijsko in fizično angažiranje pravnega prednika tožnikov pri gradnji je bilo enako finančnim vložkom V. Š.; omenjena sta se zavezala k skupni gradnji ter določila, kakšne lastninske deleže bosta kasneje pridobila. Tožnika kot dediča pokojnega D. M. nedvomno imata stvarnopravni zahtevek zoper dejanske lastnike. Obseg vlaganj pokojnega D. M. je bil v dokaznem postopku ugotovljen, ovrednotil ga je izvedenec in na tej podlagi bi sodišče moralo ugotoviti njegov solastniški delež.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6V zvezi z revizijsko grajo dokaznih zaključkov sodišč nižjih stopenj (ki naj bi bili nesprejemljivi oziroma celo protispisni) je treba pojasniti, da naša procesna ureditev - z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (244. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) - ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka, ki jih je predlagala oziroma predložila, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Z vsemi temi navedbami tožnika v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev zgolj izražata svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, s čimer nedovoljeno izpodbijata na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Revizijsko sodišče posebej poudarja, da tudi če bi tak dogovor med V. Š. in pravnim prednikom tožnikov, kakršnega zatrjujeta revidenta, res obstajal, ne bi mogel pripeljati do uveljavljanih stvarnopravnih posledic; trditve tožnikov o obstoju dogovora o skupni gradnji v smislu 33. člena ZTLR in posledični pridobitvi solastninske pravice na nepremičnini so brezpredmetne. Sporni vikend - zgolj zgradba, brez zemljišča(1) - namreč ni nepremičnina in (načeloma) ne more biti predmet stvarnih pravic oziroma stvarnopravnih razpolaganj. Predmet teh je lahko samo individualno določena samostojna stvar, zgradba (konkretno vikend) pa to (praviloma) ni. V skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit)(2) vse, kar je z zemljiščem trdno in trajno spojeno, pripada zemljišču – je njegov del, ki s spojitvijo z zemljiščem izgubi svojo pravno samostojnost in zato deli pravno usodo tega(3). Upoštevajoč omenjeno načelo se je v pravni teoriji že glede prej veljavnega prava zagovarjala definicija nepremičnine, kakršno pozna v18. členu tudi sedaj veljavni SPZ, to je da gre za prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami(4) Sporni vikend tako ni samostojna stvar, ampak le del (sestavina) druge (glavne) stvari (nepremičine).

8Prav tako revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč nižjih stopenj, da glede (morebitnega) obligacijskopravnega (obogatitvenega) zahtevka, pasivna (stvarna) legitimacija toženca, ki je sporni vikend kupil od V. Š. (po smrti D. M.), ni podana(5). Toženec s pokojnim D. M. (in tožnikoma kot njegovima pravnima naslednikoma) ni (bil) v nikakršnem obligacijskem razmerju. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene pridobitve mora stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa je obogatena. Med prikrajšanjem in okoriščenjem mora obstajati vzročna zveza. Ker je pravni prednik tožnikov vlagal (delo) v vikend, na katerem toženec ni imel nobene (stvarnopravne ali obligacijske) pravice, ni prišlo do premika premoženja v njegovo korist (oziroma ni obogaten) na račun tožnikov.

9Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---

Op. št. (1): Po ugotovitvah v sodbah sodišč nižjih stopenj je lastnik zemljišča, na katerem stoji sporni vikend, R. T.

Op. št. (2): Omenjeno načelo je klasično stvarnopravno načelo in je ključno pravilo nepremičninskega prava tako v našem kot tudi v vseh sorodnih pravnih redih; kljub nekaterim odstopanjem in izjemam je naš stvarnopravni režim na tem načelu temeljil že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Op. št. (3): Primerjaj tudi 8. člen SPZ.

Op. št. (4): Primerjaj M. Juhart, Pojem nepremičnine in načelo superficies solo cedit, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 564 in 565.

Op. št. (5): Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Tožniku mora torej pripadati pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu; če se v postopku izkaže, da bodisi tožnik ni (pravi) upnik bodisi toženec ni (pravi) dolžnik, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.