VSL Sodba I Cp 2121/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 3. 10. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh od dneva izdaje prvostopenjske sodbe (I. točka izreka), ter sklenilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške, sklep o višini stroškov pa bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Navaja, da je ključno vprašanje, katero vozilo se je v trenutku trka gibalo, saj je od tega odvisno, katero vozilo ni uspelo ustaviti in je povzročilo trk. Zaključek, da je bilo to tožnikovo vozilo, temelji na izvedenskem mnenju A. A., ki mu je sodišče sledilo, čeprav je tožnik njegovi uporabi utemeljeno nasprotoval in zahteval postavitev novega izvedenca, kar je sodišče zavrnilo. Obširno uveljavlja nepravilnosti izvedenskega mnenja in se sklicuje na izvenpravdni mnenji B. B. in C. C. Izpodbija tudi pravilnost odgovora izvedenca na podane pripombe ter meni, da je izvedenec mnenje v odgovorih na pripombe spremenil. Tožnik je po zaslišanju izvedenca prosil za rok za podajo pisne izjave do spremenjenega mnenja, sodišče pa je to zavrnilo in mu omogočilo izjavo le ustno na naroku ter s tem kršilo 5. člen ZPP. Za pripravo pripomb bi moral tožnik natančno analizirati pisno dopolnitev mnenja in ustno podajo mnenja, kar bi lahko storil šele po prejemu prepisa zvočnega posnetka. Na naroku je zato opozoril le na vsebinsko izvotljenost, nestrokovnost in neuporabljivost mnenja, obširne pripombe pa je podal v vlogi z dne 3. 7. 2024. Sodišče teh pripomb ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo niti do na naroku podanih pripomb, temveč je mnenje le pavšalno ocenilo za prepričljivo in logično. Po sodni praksi je treba novega izvedenca določiti vselej, kadar se postavi dvom v pravilnost mnenja. Indic za nepravilnost mnenja je tudi izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi izven obravnave. Tožnik je že v pripombah na prvotno mnenje s sklicevanjem na osnovne fizikalne zakone vzpostavil razumen dvom v pravilnost ugotovitev izvedenca, v IV. pripravljalni vlogi, ki je sodišče v obrazložitvi sodbe niti ne omeni, pa je ta dvom še dodatno utemeljil. Predložil je dve mnenji Perčiča, ki je ugotovil diametralno nasprotno kot A. A., ter mnenje C. C., ki je obrazložil, zakaj je A. A. mnenje strokovno napačno. Izvedenec A. A. na ta mnenja ni imel pravega odgovora, nasprotoval jim je le z negativnimi osebnimi vrednostnimi sodbami. Sodišče bi zato moralo ugoditi zahtevi za postavitev novega izvedenca. Sodišče se sicer sklicuje na druge dokaze, zlasti na tožniku naloženo globo in na izpoved zavarovanca toženke, ne pa tudi na izpoved tožnika in priče D. D. Opiranje na te dokaze utemelji z vsebino izvedenskega mnenja, opiranje na katerega hkrati utemeljuje z vsebino teh drugih dokazov, kar predstavlja krožni argument. Izvedenec in sodišče sta postopala pristransko in arbitrarno. Izvedenec je očitno izhajal iz osebne nastrojenosti proti ravnanju tožnika, ki je vozil pod vplivom alkohola, ter razlog za nesrečo pripisal alkoholiziranosti. Ko ga je tožnik opozoril na neskladnost ugotovitev s fizikalnimi zakonitostmi, je izvedenec podatke, ki so lahko predmet računske presoje, označil za nezanesljive in vztrajal le še pri sklicevanju na obliko poškodb, kar je znanstveno popolnoma neutemeljeno, in s sklicevanjem na svoje strokovne izkušnje, ne da bi predstavil pravila stroke, ki bi utemeljevala njegova stališča. Tudi sodišče nesorazmerno veliko pozornosti namenja alkoholiziranosti tožnika in prezre tožnikove strokovno utemeljene argumente, ki izkazujejo nepravilnost mnenja. Na tej podlagi je postopek pristransko vodilo v korist toženke, ko je zavrnilo postavitev novega izvedenca. Za storjene prekrške je bil tožnik že kaznovan, v predmetnem postopku pa sodišče in izvedenec k ugotavljanju dejstev ne bi smela pristopiti pod predpostavko alkoholiziranosti, temveč bi morala v skladu s pravili stroke in materialnega prava ugotoviti, kdo je povzročil nesrečo. Sodba je nezakonita tudi zato, ker upošteva stališča izvedenca glede točnosti uporabljenih podatkov, čeprav iz zaslišanja izvedenca izhaja, da ni imel na voljo zadostnih podatkov, da bi izdelal strokovno časovno potno analizo prometne nesreče, kar naj bi bil razlog, da se je zanašal na obliko poškodb vozil. Ker zanašanje na poškodbe ni strokovno utemeljeno, je mogoča le ugotovitev, da v spisu ni dovolj podatkov za analizo nesreče, kar pomeni, da krivde nobenemu od udeležencev ni mogoče dokazati. V tem primeru pa pride v poštev tretji odstavek 1072. člena Zakona o obveznim odnosima, po katerem udeleženca odgovarjata po enakih delih, če nihče ni kriv, zato bi sodišče zahtevku moralo ugoditi v polovičnem deležu. Posledično je po mnenju tožnika napačna tudi stroškovna odločitev. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek iz naslova premoženjske škode na vozilu. Škoda je nastala dne 27. 5. 2016 na Hrvaškem v prometni nesreči med tožnikom (državljan in prebivalec Republike Slovenije) in E. E. (državljan Avstrije), zavarovancem toženke (ki ima sedež v Avstriji). Gre za spor z mednarodnim elementom, v katerem je pristojnost sodišča Republike Slovenije podana na podlagi 2. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe EU št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev), po kateri je zavarovalnica s sedežem v eni od držav članic lahko tožena pred sodiščem v kraju bivališča tožnika. Po 4. členu Uredbe ES št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ("Rim II"), se uporabi pravo države, v kateri nastane škoda. Pravna podlaga za presojo je zato hrvaško pravo, in sicer Zakon o obveznim odnosima, glede ugotavljanja odgovornosti za nesrečo pa tudi Zakon o sigurnosti prometa na cestama.

6Med strankama je sporno, kdo je odgovoren za prometno nesrečo, iz katere izvira vtoževana škoda. Tožnik navaja, da je odgovoren zavarovanec toženke, ki je na ozki, nepregledni cesti z velikim vzdolžnim nagibom vozil prehitro in ni omogočil srečanja dveh vozil², kar dokazuje s fotografijami in predpravdnim mnenjem B. B. Toženka pa nasprotno meni, da je odgovoren tožnik, ki je vozil alkoholiziran in po napačni strani ceste³, kar dokazuje s policijskim zapisnikom prometne nesreče in z dejstvom, da je bila tožniku za storjene prekrške izrečena globa, ki jo je tudi plačal.

7Z namenom ugotovitve poteka prometne nesreče je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca prometne stroke A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 23. 5. 2023 zaključil, da je nesrečo povzročil tožnik, ki je trčil v zavarovanca toženke po tem, ko je ta avto že skoraj ustavil, in ne nasprotno, kot trdi tožnik.

8Tožnik je v pripombah na izvedensko mnenje obširno izpodbijal njegovo pravilnost, popolnost in strokovnost, in se skliceval na novo mnenje izvedenca D. D. in tudi na mnenje fizika C. C. Izvedenec A. A. je na podane pripombe odgovarjal na naroku 3. 4. 2024. Po zaključenem zaslišanju je tožnik prosil za določitev roka, v katerem bi na podana ustna pojasnila odgovoril v pisni obliki. Svojo zahtevo je temeljil na izhodišču, da je izvedenec prvotno mnenje ob ustni podaji v bistvenem spremenil in popolnoma zrelativiziral predpostavke, na katerih je temeljilo. Sodišče je tak predlog zavrnilo na podlagi zaključka, da do spremembe izvedenskega mnenja ni prišlo, saj je izvedenec pri svojih ugotovitvah vztrajal in je le odgovoril na pripombe, tožniku pa je dalo možnost ustne izjasnitve do odgovorov izvedenca na naroku. Kljub temu je tožnik z dodatno pisno vlogo z dne 3. 7. 2024 obširno grajal pravilnost izvedenčevega mnenja in odgovorov na pripombe.

9V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje vloge z dne 3. 7. 2024 ni upoštevalo. Pojasnilo je, da je bila vložena že po zaključku glavne obravnave in po sklepu, da je dokazovanje zaključeno, ko možnosti vlaganja novih pripravljalnih vlog tožnik ni več imel. Pritožbeno sodišče tako stališče sprejema kot pravilno, sodišče prve stopnje pa s tem ni zagrešilo pritožbeno očitane kršitve 5. člena ZPP in kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da izvedenec na naroku mnenja ni spremenil, temveč je pri svojih ugotovitvah po obrazloženi zavrnitvi podanih pripomb vztrajal. S tem, ko je izvedenec na naroku podal svoje mnenje in odgovarjal na pripombe, je bilo tožniku omogočeno, da se je v živem dialogu z izvedencem prepričal v način in korektnost postopka izdelave mnenja, zagotovljena mu je bila tudi pravica do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in vpliv na rezultat dokaznega postopka. Podlage za podajo dodatnih dejstev in nadaljnjih pripomb v novi pisni vlogi, ki je zakon niti ne predvideva, tako ni bilo.

10Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da se sodišče ni opredelilo niti do ustnih pripomb na mnenje, ki jih je tožnik podal na naroku. Sodišče je namreč izrecno navedlo, da so mnenje postavljenega izvedenca in njegovi odgovori na pripombe jasni, strokovni, smiselni in logični, kar že pojmovno zajema tudi zavrnitev neutemeljenih očitkov, da je mnenje vsebinsko izvotljeno in da ne temelji na pravilih znanosti in stroke.

11Tudi pritožbeno sodišče izvedensko mnenje sprejema kot popolno, notranje skladno in strokovno utemeljeno, izvedenec pa je tudi natančno in popolno odgovoril na vsa vprašanja in pripombe. Prepričljivo in argumentirano je pojasnil razhajanja med svojimi ugotovitvami in ugotovitvami iz izvenpravdnih mnenj, ki jih je predložil in naročil tožnik, zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da takega pojasnila izvedenec ni znal podati oziroma da je zaključkom B. B. in C. C. nasprotoval le z negativnimi osebnimi vrednostnimi sodbami. Posledično je neutemeljeno tudi tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da je uspel vzbuditi zadosten dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, zato sodišče s tem, ko ni postavilo novega izvedenca, ni kršilo določb 8. člena in drugega odstavka 254. člena ZPP, prav tako nista podani niti očitani kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Po pojasnjenem je torej sodišče izpodbijano sodbo pravilno oprlo na izvedensko mnenje A. A., ki je ugotovil, da je škodni dogodek (prometno nesrečo) povzročil tožnik, ki je pod vplivom alkohola nepazljivo vozil skozi nepregleden in nevaren desni ovinek in s sprednjim delom vozila zapeljal čez namišljeno sredinsko črto ter trčil v vozilo zavarovanca toženke, ki se je ob zaznavi nevarne situacije verjetno umikal na rob in zaviral. Izvedenec je pojasnil, da glede na poškodbe tožnikovega vozila ni mogoča s strani tožnika uveljavljana razlaga, da je tožnik že ustavil in da je bil zavarovanec toženke tisti, ki je trčil vanj, ter da bi se glede na konfiguracijo ovinka ob srečanju dveh vozil moral ustaviti in umakniti tožnik. V zvezi z mnenjem B. B. je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je njegova gotovost glede položaja vozil in zasukov ob slabih fotografijah in skicah nenavadna, prav tako dejstvo, da je ob tako pomanjkljivih in nezanesljivih podatkih uporabil računalniško simulacijo, ki ob vnosu različnih parametrov prikaže zelo različne rezultate. Glede izračuna fizika C. C. je prav tako argumentirano obrazložil, da je izračun vzet iz konteksta, da deluje le za čelno trčenje oziroma nalet in ob tem ne upošteva, da je do trka prišlo pod kotom. Izvedenec pa je na izrecno vprašanje tudi pojasnil, da je bilo izvedensko mnenje kljub slabim in nezanesljivim podatkom mogoče izdelati ob opiranju na strokovne izkušnje in poškodbe tožnikovega vozila. Slednje kažejo na to, da se je gibalo le njegovo vozilo, saj bi v nasprotnem prišlo do drugačne poškodbe vozila tožnika, manj izrazito upognjene v sredini in bolj izrazito potegnjene od sredine v smeri levega dela vozila, prav tako ne bi prišlo do odboja vozila zavarovanca toženke desno od mesta nesreče.

13Tudi drugi dokazi v spisu kažejo, da je obravnavano prometno nesrečo povzročil tožnik, pri čemer je neutemeljeno pritožbeno izvajanje, da gre za krožni argument, ki ničesar ne dokazuje. Iz policijskega zapisnika o prometni nesreči izhaja, da je za nesrečo kriv tožnik, ki v alkoholiziranem stanju (1,61 g alkohola na kilogram krvi) ni vozil po svoji strani ceste, temveč je zapeljal na nasprotni pas. Za oba storjena prekrška je tožnik plačal globo. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da policijski zapisnik predstavlja uradno, javno listino, ki izkazuje resničnost v njej zapisanega.⁴ Tudi zavarovanec toženke, ki ga je sodišče zaslišalo po zaprošenem sodišču, je skladno z ugotovitvami policije izpovedal, da je bil tožnik vidno vinjen in da kljub nezmožnosti srečanja ni ustavil. Res sta tožnik in priča D. D. (njegov prijatelj in sopotnik v vozilu) izpovedala drugače, vendar pa je sodišče njune izpovedbe pravilno ocenilo kot neprepričljive ter ob tem upoštevalo tudi njun interes za izid pravde, ki ga je kot pomemben element omenilo tudi pri oceni izvenpravdnih mnenj B. B. in C. C., katerih izdelavo je naročil tožnik. Ob tem ni prezrlo niti zgovornega dejstva, da je B. B. pri izdelavi svojega mnenja razpolagal z večjim številom policijskih fotografij škodnega dogodka, ki jih tožnik nato v spis ni vložil in izvedencu Kambiču niso bile na voljo, tožnik pa tega dejstva v pritožbi ne prereka.

14Ne držijo niti pritožbene navedbe, da sta izvedenec in sodišče preveliko težo dala tožnikovi alkoholiziranosti in zanemarila ostala dejstva. Ne izvedenec ne sodišče namreč alkoholiziranosti nista štela kot izključni vzrok za škodni dogodek, temveč sta zaključila, da je do prometne nesreče prišlo zaradi tožnikove kršitve cestnoprometnih predpisov v smislu nepazljive vožnje po nasprotni strani ceste in neupoštevanja pravil srečanja. K takemu načinu vožnje tožnika pa je nedvomno vplivalo tudi nesporno dejstvo, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola, kar sta tako izvedenec kot sodišče morala upoštevati in kar že izkustveno pomeni zmanjšano sposobnost vožnje in predstavlja dejavnik, ki je pripomogel k nastanku prometne nesreče. Pritožbeni očitek o arbitrarnosti in pristranskosti vodenja postopka in odločanja je zato neutemeljen.

15Dokazni postopek je torej pokazal, da je za prometno nesrečo kriv izključno tožnik, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da na podlagi prvega odstavka 1072. člena Zakona o obveznim odnosima nosi odgovornost tudi za iz nje izvirajočo škodo in je nasprotno pritožbeno zavzemanje (torej da je za nesrečo in škodo odgovoren zavarovanec toženke) neutemeljeno. Slediti pa ni mogoče niti razlogovanju, da bi sodišče moralo zahtevku ugoditi vsaj v deležu do 1/2, ki ga tožnik temelji na napačnem stališču, da za ugotovitev odgovornosti ni dovolj podatkov in da zato udeleženca po tretjem odstavku 1072. člena Zakona o obveznim odnosima za škodo odgovarjata po enakih delih.

16Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev, da mora tožnik toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena in četrti odstavek 163. člena ZPP).

17Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Tožnik s pritožbo ni uspel, zato svoje pritožbene stroške krije sam, toženki pa mora v roku 15 dni povrniti njene stroške v višini 466,65 EUR (625 točk za sestavo odgovora na pritožbo po 1. točki tar. št. 22 OT⁵, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
² 64. člen Zakona o sigurnosti prometa na cestama.
³ 63. člen Zakona o sigurnosti prometa na cestama.
⁴ Prim. npr. VSL Sodba II Cp 3578/2012 in VSL Sklep II Cp 973/2023.
⁵ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/15, s spremembami in dopolnitvami.