VSL Sodba I Cpg 526/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka tožeči stranki v višini 622,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči v roku 15 dni plača znesek 6.100 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov po 1.220 EUR od 7. 10. 2024 mesečno do 14. 11. 2024 dalje do plačila (I). Odločilo še je, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati pravdne stroške v višini 613,66 EUR v roku 15 dni (II.).

2Zoper takšno sodbo se je (laično) pritožila tožena stranka in predlagala, da ji višje sodišče ugodi, sicer bo primorana poseči po vseh pravno razpoložljivih sredstvih tako civilnega kot kazenskega področja.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. do 4. točke 318. člena ZPP, saj tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo, tožba je sklepčna, dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju s predloženimi listinami ali splošno znanimi dejstvi, in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

Pravdni stranki sta dne 19. 1. 2024 sklenili naročniško pogodbo, katere predmet je bila uporaba spletne platforme A., ki naročniku omogoča zbiranje informacij o nepremičninah in analiziranje nepremičninskega trga ter virtualne oglede nepremičnin. Nesporno med strankama na podlagi predloženih listin (in tudi v pritožbenem postopku) je, da je tožena stranka dne 15. 7. 2024 tožeči poslala obvestilo, da odpoveduje naročniško pogodbo in je ta prenehala z dnem 31. 10. 2024. Na podlagi predloženih računov in pogodbe je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, iz katerega je izhajalo, da je tožeča stranka toženi za uporabo spletne platforme zaračunavala minimalni znesek 1.000 EUR plus DDV za mesece od junija do konca oktobra 2024, katerih tožena stranka ni plačala.

6Pritožbeno sodišče opozarja, da se na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako pritožbeno sodišče ne odgovarja na trditve pritožnice glede tožničinega domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, glede obstoja zapisnika o prevzemu pogodbene zadeve, prav tako ne glede trditev o kršitvi poslovne skrivnosti pod pogojem podpisa pogodbe in glede domnevne tožničine zlorabe vedenja o (časovnem) gibanju toženkinega zakonitega zastopnika.

7V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za plačilo, ki je zapadlo 15. 11. 2024, saj pogodba 31. 10. 2024 ni več veljala in ta terjatev temelji na računu z dne 5. 11. 2024, zato je brez pravne podlage. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno v točki 13. obrazložitve navedlo, da zadnji račun številka 0000 - 342 z dne 5. 11. 2024 (spisu priloga A13) v znesku 1.220 EUR predstavlja mesečni obračun za mesec oktober 2024, ki je zapadel v plačilo 13. 11. 2024 in tako izhaja tudi iz določil pogodbe in nespornih trditev obeh strank. Pogodba je prenehala 31. 10. 2024 in račun, ki je bil za izdan 5. 11. 2024, pomeni zaračunavanje storitev za obdobje, ko je pogodba še veljala, torej do 31. 10. 2024. Zato trditve, da je tožba v tem delu nesklepčna, ne držijo.

8Glede pritožbene navedbe, da sta bila tožba in poziv na odgovor (katerih prejema po 142. členu ZPP pritožnica niti ne prereka), napačna zaradi tega, ker sta bila tožba in poziv na odgovor vročena skupaj z dopisom o začetku mediacije in je bila prva stran pisanja namenjena mediaciji, poziv na odgovor pa je bil priložen šele v nadaljevanju, pomeni zavajajoč način vročanja, saj je ustvaril vtis, da se toženi stranki ni treba odzvati, ker mediacija ni obvezna. Pritožnica s takšnimi trditvami ne more uspeti. Stranke so dolžne prebrati pisanja, ki jih prejmejo od sodišča, ne glede na to, po kakšni vrsti so zložena. Pouk poziva odgovora na tožbo pa je bil jasen in tožena stranka ne zanika, da bi ga prejela. Opozorjena je bila tudi na posledice, če na tožbo ne bo odgovorila (l.št. 10 spisa).

9Prav tako so nerelevantne pritožbene navedbe, da je tožeča stranka dne 6. 1. 2025 vložila predlog za izvršbo proti toženi stranki in zoper sklep z dne 13. 1. 2025 je toženka ugovarjala, nakar je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo, tožena stranka pa ni nadaljevala postopka in je zato jasno, da tožeča stranka ve, da je toženka utemeljeno ugovarjala takšnim računom. Tudi, če pritožbene trditve držijo, je bil ta postopek ustavljen zaradi zavrženja tožbe, ki pa ne ustvarja pravne posledice pravnomočno odločene zadeve (319. člen ZPP), in v tem primeru lahko stranka tožbo ponovno vloži, saj se šteje, kot da sploh ni bila vložena.

10Pritožbene navedbe, da tožeča stranka dobro ve, da je tožena oziroma njen zakoniti zastopnik v poletnem času v Nemčiji, kjer ima sorodnike in ne bo sprejemal pisanj, pa niso relevantne za odločitev sodišča. Tožena stranka je poslovni subjekt in kot taka je dolžna zagotoviti nemoteno poslovanje tudi s tem, da dviguje in odgovarja na sodne pošiljke (133. in 139. člen ZPP).

11Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora plačati tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Sodišče prizna le tiste stroške, ki so potrebni za pravdo (155. člen ZPP) in sicer: odgovor na pritožbo 500 točk (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 2% točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 622,20 EUR, ki jih mora tožena stranka tožeči plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.