219.b člen ZPP

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

Zakon z namenom zagotovitve učinkovitega pravdanja strank odločitve o tem, katere dokaze bo izvajalo, na kakšen način in v kakšnem obsegu, do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper končno odločbo prepušča prvostopenjskemu sodišču. Zato zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe.

Zahtevek za razkritje informacij imetniku pravice omogoča, da pridobi natančne informacije o izvoru blaga, ki je predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje osebe, vpletene v kršitev (124.b člen ZIL-1). Imetnik pravice je pogosto v trditveni in dokazni stiski tako glede oseb, ki so povezane s kršitvijo njegove pravice, kot tudi glede samega obsega in trajanja kršitve. Dolžnica v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da ji je bilo naloženo razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Ureditev v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki jo ZIL-1 implementira, že sama izhaja iz tega in sprejema, da je z izvedbo tega ukrepa možen poseg v poslovne skrivnosti zavezanca za predložitev informacij. A da se njegovi morebitni upravičeni interesi iz tega naslova lahko uravnovesijo z upravičenimi interesi imetnika pravice intelektualne lastnine, mora najprej povedati, kaj njegove poslovne skrivnosti sploh so. Tega dolžnica ni povedala. Na stranki, ki se sklicuje na poslovno skrivnost, je breme, da njen obstoj in varstvo v sodnem postopku uveljavi na način, kot to

Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.

Tako 33. člen ZNP-1 kot 363. člen ZPP jasno določata, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Pravico do pritožbe (zoper katerikoli sklep sodišča) mora zakon torej izrecno izključiti ali omejiti. Izključitev pritožbe po tretjem odstavku 270. člena oz. omejitev po četrtem odstavku 298. člena ZPP je treba razlagati ozko, t.j. da velja le za sklepe, ki se neposredno nanašajo na vodstvo postopka (obravnave), katerega gospodar (dominus litis) je sodnik, ki praviloma samostojno odloča o tem, kako bo vodil postopek. Krog sklepov procesnega vodstva je načeloma odprt, vkolikor so ti sklepi usmerjeni k smotrnemu in ekonomičnemu vodenju postopka, njegovi pospešitvi ob hkratni skrbi za razjasnitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj spornega razmerja in pri tem odločilno ne posegajo v pravice in zavarovane pravne interese strank. Odločanje sodišča po tretjem odstavku 8. člena ZPosS je delno meritorne (in ne zgolj procesne) narave, saj zahteva vsebinsko presojo, ali določena informacija predstavlja poslovno skrivnost (vsaj s stopnjo verjetnosti), takšnim odločitvam pa je težko priznati naravo procesnega vodstva. Sodišče odločitve o obs

Sodišče ob izdaji (končne) odločbe po prostem prepričanju presodi, kakšnega pomena je to, da druga stranka odklanja predložitev listine, na kateri so prekriti deli, ki vsebujejo poslovno skrivnost.

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Z vročitvijo vloge, ki vsebuje poslovne skrivnosti, bi se izničil sam namen izdaje sklepa, s katerim se prepove ponovna uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti katere od strank. Bi pa lahko sodišče vlogo, predlog za izdajo sklepa o sprejemu ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti, predhodno vročilo toženi stranki, da nanj odgovori. S tem bi, brez da bi razkrilo poslovno skrivnost, stranki omogočilo izjavo o predlogu.

Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen. Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami. Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj. Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke. V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določ

Ali naj sodišče strankam postopka naloži v predložitev sodišču določene listine (ali podatke), je stvar izvedbe dokaznega postopka, ki ga vodi in usmerja v tej fazi postopka sodišče prve stopnje. V primeru določbe 219.b člena ZPP sicer ni izrecno navedeno, da zoper tak sklep ni pritožbe, a že iz splošne določbe tretjega odstavka 270. člena ZPP izhaja, da zoper odločbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka ni pritožbe. Sodišče na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni vezano, kar pomeni, da lahko svoj sklep sodišče naknadno tudi spremeni, če presodi, da bi bilo to smotrno, smiselno in pravilno za zakonito izvedbo postopka. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti pravice do pritožbe, če ji te pravice zakon ne daje.

Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je izvedenka morala pregledati obsežno poslovno dokumentacijo dolžnika, kar je razumljivo zahtevalo tudi več kontaktov z dolžnikom (predvsem telefonskih in video sestankov). Sodelovanje upnikov pri pregledu te dokumentacije je težko izvedljivo, saj velik del te, zlasti pogodbe s kupci, nominacije in prednaročila, vsebuje podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost.

Odločitev sodišča na način, kot ga določa drugi odstavek 219.b člena ZPP, je mogoča le, če je zagotovljena kontradiktornost, torej da se nasprotna stranka, ki ji bo okrnjena pravica do izjave (podajanje trditev in nasprotnih dokazov v zvezi z dokazi, ki naj bi bili poslovna skrivnost), lahko izjavi o tem, da je neko dejstvo poslovna skrivnost prepoin da so upoštevane okoliščine primera ter sorazmernost posega iz drugega odstavka 219.b člena ZPP.

Da je bila njena pravica kršena, tožnica utemeljuje z očitkom tožencu, da je v pravdnem postopku, ki teče zoper njega na podlagi njene tožbe zaradi protipravnega posega v čast in dobro ime, v spis vložil USB ključ, ki vsebuje originalne izpise iz CVS telemetričnega sistema za sledenje, iz katerih je razvidna analiza prevoženih poti približno 190 voznikov, in digitalne tahografske kartice približno 90 tožničinih voznikov. Tožba po 9. členu ZPosS je pravno sredstvo, s katerim imetnik poslovne skrivnosti zahteva prepoved kršitev svoje pravice in vzpostavitev stanja, kot je bilo pred kršitvijo. Gre za negatorno tožbo, ki je podobna tožbi lastnika oziroma domnevnega lastnika za prenehanje vznemirjanja po 99. členu SPZ, katere namen je v varstvu konkurenčnih prednosti podjetja. Tožnica pa niti ne trdi, da je toženec poslovno skrivnost razkril konkurentom, pač pa sodišču. Razkritje poslovne skrivnosti za potrebe sodnega postopka ni primer, ki bi bil varovan z določbami ZPosS. Možnost razkritja poslovne skrivnosti v pravdnem postopku je izrecno predpisana v 219.b členu ZPP.

Ker v postopku poenostavljene prisilne poravnave ugovorni postopek po 172. členu ZFPPIPP ni predviden, imajo upniki možnost tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave uveljavljati trditve o zlorabi pravic. Namen izkaza, da ima terjatev, za katero učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, temelj v obligacijsko pravnem razmerju, je bil med drugim v preprečevanju zlorab postopka poenostavljene prisilne poravnave. Upravičeno je zato sodišče prve stopnje pri presoji obstoja zatrjevane zlorabe upoštevalo navedeni namen, vendar pri tem zmotno trditveno in dokazno breme prevalilo na dolžnika. Dolžnik je namreč s predložitvijo (delno zakrite) Pogodbe o odstopu terjatve najmanj s stopnjo verjetnosti izkazal pravni temelj obstoja terjatve upnika. Iz Pogodbe z delno zakrito vsebino namreč izhaja, da je upnik dolžniku odstopil terjatev, za kar se mu je dolžnik zavezal plačati znesek v višini sporne terjatve upnika. Poleg tega je sodišču prve stopnje predložil tudi Pogodbo z v celoti razkrito vsebino in sodišču predlagal, kako naj postopa, da bo lahko uresničil pravico (in dolžnost v razmerju do njegovega sopogodbenika) do varovanja poslovne skrivnosti.<