VSM Sklep I Cp 784/2025

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži z končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje tožnici plača 7.371,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2017 do plačila (I. točka izreka). Pobotni ugovor toženke je zavrnilo (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka je toženka dolžna tožnici v celoti povrniti njene pravdne stroške, ki bodo po višini odmerjeni s (posebnim) sklepom po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe, in sicer v 15 dneh od vročitve sklepa o višini stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot pravno zmotno graja prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je bila toženka z naročenimi deli seznanjena, hkrati pomeni, da je ta dela naročila. A. A. je bil tisti, ki se je dogovarjal o bistvenih sestavinah posla (predmet in cena), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je dela naročila toženka. Priča B. B. je sicer res izpovedala, da je bila toženka ob nekaterih srečanjih prisotna, vendar to ne zadošča za zaključek, da je bila naročnica spornih del. Da je bil naročnik del A. A., izhaja tudi iz njegove izpovedi o tem, da sta se z C. C. dogovorila za izdelavo vrat oziroma stavbnega pohištva, za kar je A. A. C. C. dal kombinirano vozilo Peuget Boxer. Toženka še dodaja, da z A. A. v letu 2017 ni bila v zunajzakonski zvezi, saj nista živela skupaj oziroma sta prebivala na različnih naslovih, zato ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da gre za skupno premoženje A. A. in toženke. Zaključek izpodbijane sodbe, da naročilo A. A. zavezuje tudi toženko, ker gre za naročilo zunajzakonskega partnerja iz naslova skupnega premoženja, je napačen in brez podlage v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je tožnica naročena dela opravila z napakami, kot jih je ugotovil izvedenec, zmotno pa je presodilo, da storjene napake niso bile grajane pravočasno. Priča A. A. je namreč izpovedal, da je napake reklamiral že v času montaže. Prav tako tožnica računa št. 6/2017 ni izstavila v avgustu 2017 in ga nikoli ni poslala toženki, kar pomeni, da toženka računa ni mogla zavrniti in zaračunanih postavk prerekati ter podati ugovora, da zaračunana dela niso bila opravljena oziroma so imela vrata in miza napake. Dokazno breme glede tega, ali je bil račun poslan oziroma vročen toženki, je na tožnici, ki pa glede tega v spis ni predložila nobenega dokaza, saj v spisu ni niti povratnice, niti potrdila o priporočeni pošiljki, niti kopije poštne knjige, niti opomina ali poziva k plačilu, kar ob dejstvu, da račun ni bil vključen v obračun DDV, zgolj dokazuje, da račun ni bil izdan in toženki tudi nikoli poslan. Dejstvo, ali oziroma kdaj je bil sporni račun izstavljen in ali je bil vročen toženki, pa je pomembno tudi zaradi teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila toženka glede uveljavljanja stvarnih napak prekludirana. Glede na to, da je toženka vse ugovore in graje podala pravočasno, bi sodišče moralo izvedencu naložiti, da napake in neizvedena dela ovrednoti in nato presodi, ali je tožnica sploh upravičena do plačila in če je, v kakšni višini. Nadalje je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni prišlo do kompenzacije. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno naj jo razveljavi in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe. Priglaša stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Ta pravdni postopek je v teku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V njem tožnica kot podjemnica - gospodarska družba od toženke kot naročnice - potrošnice zahteva plačilo za opravljene storitve po podjemni pogodbi (mizarska dela) v višini 7.371,78 EUR s pripadki na osnovi računa št. 6/2017 z dne 20. 8. 2017 (v nadaljevanju tudi sporni račun - priloga A3).

7Zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka nastopala v vlogi naročnice ob sklepanju sporne podjemne pogodbe in je v predmetni zadevi zato pasivno (stvarno) legitimirana stranka, so glede na izvedene dokaze sicer pravilni in temeljijo na materialnopravno pravilnem izhodišču, da je veljavna tudi ustno sklenjena podjemna pogodba.¹ Neobstoj listinske (pisne) evidence o oddanem naročilu zato ne pomeni že, da podjemna pogodba ni bila veljavno sklenjena. V prid dejstvu, da je bila naročnica mizarskih del pri tožnici toženka, pa govori okoliščina, da je bilo vozilo, ki naj bi se (delno) kompenziralo z izvedbo naročenih del, v lasti "toženkine" družbe D. d.o.o. in je toženka zanj sama izstavila račun za presežek nad vrednostjo naročenih mizarskih del in to takrat, ko so bile na objektu na (naslov 1) opravljene vse potrebne izmere. Sodišče druge stopnje zato nima pomislekov o tem, da je bila toženka seznanjena s ceno naročenih mizarskih del ter je z le-to soglašala. Četudi je vse potrebne tehnične specifikacije in koordinacijo izvedbe del nase prevzel toženkin partner, priča A. A., kar je tudi izkustveno razumljivo, je po obrazloženem pravilen zaključek, da sta kot naročnika spornih mizarskih del, o čemer sta izrecno izpovedala tako zakonita zastopnica tožnice, B. B., kot tudi njen partner, priča C. C., izpovedi katerih pritožba le parcialno povzema, nastopala oba, torej tudi toženka.

8Drži kot izpostavlja pritožba, da je tožnica naročena mizarska dela opravila z napakami, kar je potrdil v predmetni postopek po dokaznem predlogu toženke pritegnjen izvedenec mizarske stroke E. E. (ustno izvedensko mnenje na naroku za glavno obravnavo 17. 6. 2022, list. št. 121 do 124). Napake pri izpolnitvi tožničine obveznosti so jasno razvidne tudi iz fotografij, ki je kot dokaz predložila toženka (barvne fotografije v prilogi B20 in B25).

9Utemeljeno pa pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da toženka teh napak ni pravočasno grajala v za to zakonsko predvidenih rokih. Drži namreč, kot uveljavlja pritožba, da tak zaključek v izpodbijani sodbi temelji na dokazni presoji, ki ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP² in posledično bazira na zmotnih zaključkih, da toženka po svojem partnerju A. A. stvarnih napak pri tožnici ni grajala že takoj po opravljeni montaži vrat s podboji na njenem objektu ter da je bil račun št. 6/2017 v prilogi A3 izdan in toženki vročen že meseca avgusta 2017. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi nepravilne in necelovite dokazne presoje dejansko stanje v predmetni zadevi ni le zmotno, temveč tudi nepopolno ugotovljeno.

10Toženka je v predmetnem postopku zatrjevala, da je tožnico o napakah izpolnitve obvestil A. A. že ustno v času montaže, in sicer je to povedal monterju, priči C. C., ko je bil ta še prisoten na objektu. Zatrjevala pa je tudi, da ji tožnica pred predmetnim postopkom, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je spornega računa št. 6/2017 z dne 20. 8. 2017, nikoli ni posredovala ne tega računa ne kakšnega drugega zahtevka za plačilo, kar pomeni, da je toženka stvarne napake lahko grajala šele v odgovoru na dopolnitev tožbe, torej pravočasno. Toženka je hkrati izrazila prepričanje, da je bil sporni račun izdan zgolj za potrebe izvršbe, in sicer tik pred vložitvijo izvršilnega predloga.

11Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve pravilno povzelo splošne (opravljeni posel ima napako, vzrok zanjo pa izvira iz podjemnikove sfere) in posebne predpostavke (pravočasno obvestilo o napaki ter sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku) podjemnikove odgovornosti za (očitne)³ stvarne napake skladno z določbami OZ.⁴ Po prvem odstavku 633. člena OZ je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Glede na prvi odstavek 635. člena OZ pa naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice. Z ozirom, da je toženka potrošnica, tožnica pa kot gospodarska družba oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno vzelo v ozir tudi, da je v obravnavanem primeru pravočasnost obvestila o napaki posla in pravočasnost sodnega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v razmerju do podjemnika potrebno presojati po za naročnika - potrošnika ugodnejših določbah ob sklenitvi sporne pogodbe veljavnega in v razmerju do OZ specialnega predpisa, to je Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Skladno z drugim odstavkom 38. člena ZVPot v zvezi s prvim odstavkom 37.a člena ZVPot ima potrošnik pravico uveljavljati svoje pravice iz naslova stvarne napake (jamčevalne zahtevke), če o napaki obvesti izvajalca storitve v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita, pri čemer izhajajoč iz dikcije tretjega odstavka 37.a člena ZVPot to lahko stori tudi na neobličen način. Po določbi drugega odstavka 38. člena ZVPot v zvezi s prvim odstavkom 37.b člena ZVPot pa pravice potrošnika iz naslova stvarnih napak ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil izvajalca storitve, v danem primeru podjemnika. Sicer drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da tako skladno z določbami OZ kot ZVPot naročnik zaradi nepravočasne notifikacije stvarnih napak pri podjemniku izgubi pravice, ki bi jih sicer lahko uveljavljal iz tega naslova (jamčevalni zahtevki) in je dokazno breme glede pravočasne notifikacije stvarnih napak na naročniku storitve (toženka). Zmotna pa je prvostopenjsko presoja, da toženka tega dokaznega bremena ni zmogla.

12Grajanje stvarnih napak je možno šele tedaj, ko podjemnik posel zaključi in naročniku omogoči, da opravljeno delo pregleda in prevzame. V sodni praksi je sicer res zastopano stališče, da podjemnik naročnika najkasneje z izstavijo računa obvesti, da so dela izvršena ter ga pozove, naj jih pregleda in prevzame.⁵ Navedeno pa ne pomeni, da naročnik pregleda in prevzema del ne more opraviti že pred tem oziroma ga k temu podjemnik ne more pozvati že pred izdajo računa. Skladno s splošnimi določbami OZ dolžnost naročnika, da delo pregleda in prevzame ni (nujno) pogojena z izdajo računa.

13Izhajajoč iz fotografij v prilogi B20 in B25 je v danem primeru jasno, da je izpolnitev tožnice imela očitne napake, s katerimi sta se naročnika lahko seznanila že ob običajnem pregledu. Toženka ter njen partner A. A. sta bila ves čas prisotna na objektu, kjer so se dela opravljala, saj sta imela nadstropje nižje poslovne prostore (družba toženke) oziroma sta tam živela, kot izhaja iz izpovedi priče C. C. in smiselno enako iz izpovedi priče A. A. Med pravdnima strankama niti ni bilo spora o tem, da tožnica naročenih del ni povsem zaključila (finalne nastavitve še niso bile opravljene). Navedeno pa po stališču sodišča druge stopnje ni predstavljalo ovire za grajo tedaj že razvidnih očitnih stvarnih napak, saj sta naročnika zaradi prisotnosti ter seznanjenosti s potekom del to možnost imela oziroma je to možnost imel predvsem partner toženke, priča A. A., ki je bil glede na lastno izpoved ob montaži sam navzoč in je v tehničnem smislu koordiniral in spremljal izvedbo naročenih mizarskih del. Po prepričanju sodišča druge stopnje sta naročnika notifikacijo stvarnih napak pri tožnici podala že na objektu samem, neposredno po zaključku montažnih del oziroma je to storil A. A. takrat, ko je priča C. C., ki je montažo opravljal, predlagal, da se opravi obračun.

14S strani toženke predložene fotografije (priloga B20 in B25) ter izvedensko mnenje izvedenca mizarske stroke E. E. potrjujeta dejstvo, da tožnica naročenih mizarskih del ni opravila skladno s standardom dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) in je imelo njeno delo napake, ki so bile očitne in jih je bilo mogoče zaznati že ob običajnem pregledu. Toženka ter priča A. A. kot naročnika sta bila zaradi prisotnosti na objektu očitne stvarne napake hkrati zmožna zaznati neposredno ob oziroma po izvedbi spornih montažnih del. V danih okoliščinah primera pa bi bilo nerazumno in v nasprotju s splošnim življenjskim izkustvom sprejeti prepričanje, da toženka oziroma njen partner A. A., ki je tudi sam nastopal kot naročnik, pri tožnici nista grajala stvarnih napak pri mizarskih delih, kljub temu, da so bile te očitne in jima znane že neposredno ob izvedbi montaže oziroma takoj za tem. Tako namreč ne bi ravnal nobeden povprečno razumen in skrben naročnik oziroma potrošnik.

15Tako je potrebno izhajati iz prepričanja, da so bile sporne stvarne napake pri tožnici grajane neposredno po tem, ko so se pokazale pri izvedbi montaže na objektu toženke. Navedeno pa že izhajajoč iz splošne določbe prvega odstavka 633. člena OZ pomeni, da so bile stvarne napake pri tožnici notificirane pravočasno, in sicer takoj, ko je bilo to ob običajnem teku stvari mogoče. Naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, mora svoje pravice (jamčevalni zahtevki) skladno s prvim odstavkom 635. člena OZ sodno uveljavljati v enem letu od podanega obvestila. Kadar je naročnik hkrati potrošnik, pa lahko skladno z drugim odstavkom 38. člena ZVPot v zvezi s prvim odstavkom 37.b člena tega zakona svoje pravice v razmerju do podjemnika sodno uveljavlja v dveh letih ob obvestila o napakah izvršenega posla. Z ozirom, da je pritožbeno nesporno, da so bila montažna dela na objektu toženke opravljena meseca avgusta 2017, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, pa toženka z uveljavljanjem svojih pravic iz naslova jamčevanja za stvarne napake v razmerju do tožnice z v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2018 (odgovor na dopolnitev tožbe) ter na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 2. 2019 substancirano⁶ postavljenim pobotnim ugovorom že po splošnih pravilih obligacijskega prava ne more biti prepozna.

16Nenazadnje je položaj toženke kot potrošnice še dodatno varovan z normativno ureditvijo v drugem odstavku 35. člena ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialne narave in za potrošnika ugodnejša. Skladno s citirano določbo mora podjetje, ki je dolžno izdati račun za opravljeno storitev (prvi odstavek 35. člena ZVPot), potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve. Navedeno pomeni, da je naročnik - potrošnik še tudi po prejemu računa za opravljeno storitev v razmerju do podjemnika upravičen uveljavljati, da mu njegova plačilna obveznost glede na količino in kakovost opravljene storitve ni zaračunana ustrezno.⁷ Sodišče prve stopnje sicer zaključuje, da je bil sporni račun št. 6/2017 z dne 20. 8. 2017 toženki poslan in vročen že avgusta 2017, vendar pritožba upravičeno graja tudi to dokazno presojo.

17Pojasniti velja, da okoliščina ali je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV ter davek tudi plačala in ali je to storila v rokih, predvidenih v ZDDV-1, ne vpliva na obseg toženkine civilne obveznosti, ki zajema plačilo opravljene storitve skupaj z DDV. Nespoštovanje davčnopravnih predpisov namreč nima neposrednega vpliva na civilnopravna razmerja. Je pa vprašanje, ali in kdaj je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV v obravnavani zadevi bistveno zato, ker je na tej osnovi mogoče sklepati o tem, kdaj je bil sporni račun št. 6/2017, ki sicer datira na 20. 8. 2017, dejansko izdan in vročen toženki, kar je pravno relevantno za predmetno odločitev. Toženka pravilno opozarja, da je od datuma vročitve spornega računa, o čemer je ob uporabi pravil logičnega mišljenja mogoče sklepati tudi na osnovi datuma izdaje tega računa (vročitev računa pred njegovo izdajo že pojmovno ni mogoča), odvisna presoja dopustnosti pobotnega ugovora toženke, s katerim kot naročnica po sporni podjemni pogodbi uveljavlja jamčevalne zahtevke v razmerju do tožnice - podjemnice. Od dneva vročitve spornega računa toženki pa je odvisna tudi odločitev o obrestnem zahtevku, saj je toženka v dolžniški zamudi s plačilom obveznosti po spornem računu lahko šele od tedaj, ko je bila seznanjena z njeno višino (četudi je obveznost sama nastala že pred tem).

18Pritožba pravilno izpostavlja, da je bilo na tožnici dokazno breme glede dejstva, ali je bil sporni račun poslan in vročen toženki že pred prejemom dopolnitve tožbe v predmetni zadevi. Poudariti velja, da se je toženka sklicevala na negativno dejstvo (sporni račun ni bil izdan in ji vročen že avgusta 2017), dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva pa je na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj spornega dejstva.⁸

19Toženka tehtno izpostavlja, da tožnica v dokaz dejstva, da je sporni račun toženki vročila že v avgustu 2017, ni predložila ne povratnice, ne potrdila o priporočeni oddaji pošiljke, ne kopije poštne knjige in tudi ne opomina ali drugega poziva k plačilu sporne obveznosti. Nasprotno je tožnica sama zatrjevala, da je bil toženki sporni račun poslan z navadno pošto, kar je zaslišana potrdila tudi njena zakonita zastopnica, B. B. Le-ta je izpovedala tudi, da ni preverjala, ali je toženka kot naslovnica račun dejansko prejela in da ji v zvezi s spornim računom kakšen opomin (pred vložitvijo predloga za izvršbo) ni bil izdan, prav tako pa naročnikov v zvezi s plačilom spornega računa osebno ni kontaktirala po telefonu, niti ji ni znano, če je to storil kdo drug. Upoštevaje zgoraj navedeno, kar vse utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, pa je zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da je sporni račun izdala in ga toženki vročila že avgusta 2017, neposredno po zaključku montažnih del, na mestu že glede na izpoved zakonite zastopnice tožnice, B. B. Imenovana je na izrecno vprašanje sodišča, kdaj je bil sporni račun izdan, namreč odgovorila, da konec avgusta ali v začetku septembra, lahko je to bilo tudi oktobra (vse leta 2017), verjetno pa je bil izdan leta 2017, kar pomeni, da niti sama ni prepričljivo izpovedala o tem, kdaj naj bi bil sporni račun dejansko izdan. V prid dejstvu, da je bil sporni račun izdan in toženki poslan ravno avgusta 2017, pa ne govori niti izpoved priče C. C., da je bil račun izdan po zaključku del meseca maja 2017, saj med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da so se montažna dela na objektu toženke izvajala avgusta 2017.

20O tem, da bi bil sporni račun izdan in toženki posledično vročen že avgusta 2017, pa ni mogoče sklepati niti glede na rezultate poizvedb pri FURS, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje. Iz uradnega zaznamka z dne 3. 2. 2025 o pogovoru razpravljajoče sodnice z pri FURS zaposleno mag. F. F. izhaja, da obračunom DDV-O ne za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2017 ne za predhodno obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2017 niso priložene nobene priloge (ne IF knjiga iz priloge A5 ne račun iz priloge A3), ker to po sedaj veljavni zakonodaji ni potrebno, kar pomeni, da iz DDV-O obrazca ni razvidno, kateri računi so v njem zajeti. Zgoraj imenovana uslužbenka FURS-a je pojasnila še, da IF knjige vodijo posamezni računovodje. Toženka je tožnico v predmetnem postopku večkrat pozivala k temu, da v izogib poizvedbam pri FURS o tem, kdaj je bil sporni račun vključen v obračun DDV, sama predloži računovodsko dokumentacijo, iz katere bo to razvidno, saj tožnica z njo razpolaga. K temu je tožnico na naroku za glavno obravnavo 17. 6. 2022 v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo tudi prvostopenjsko sodišče, pri čemer se je tožnica zavezala, da bo dostavila potrdilo o odvedenem DDV za sporni račun, iz katerega bo izhajalo, kdaj je bil ta račun dejansko izdan, kdaj je bil DDV odveden ter v katerem obračunskem obdobju se je upošteval. Iz vsebine obrazca DDV-O za obračun DDV z dne 30. 10. 2017 (datum vložitve pri davčnem organu) za obračunsko obdobje od julija do septembra 2017 v prilogi C6, ki ga je prvostopenjsko sodišče po vztrajanju toženke v tej smeri samo pridobilo pri FURS, ni mogoče sklepati o tem, da je bil sporni račun zajet že v tem obračunskem obdobju. Toženka namreč tehtno opozarja, da je vrednost dobave blaga in storitev brez DDV v davčnem obračunu za celotno obdobje od julija do septembra 2017 navedena v nižjem znesku (4.053,00 EUR), kot znaša obveznost po spornem računu brez DDV (6.760,00 EUR). Obrazec DDV-O z dne 2. 2. 2018 (datum vložitve pri davčnem organu) za obračun DDV za obračunsko obdobje od oktobra do decembra 2017 je s pripravljalno vlogo z dne 12. 3. 2024 sodišču prve stopnje (pooblaščencu toženke pa po elektronski pošti že dne 27. 7. 2022) predložila tožnica sama, skupaj z knjigo IF za zgoraj navedeno obračunsko obdobje (priloga A5). Iz podatkov knjige IF za obračunsko obdobje od oktobra do decembra 2017 je sicer mogoče razbrati, da je bil v tem obračunskem obdobju zajet tudi sporni račun št. 6/2017, saj se s podatki IF knjige ujema tako navedba številke listne (račun št. 6/2017) kot tudi vrednost blaga in storitev brez DDV (6.760,00 EUR), kot kupec pa je navedena toženka. Ne ujema pa se navedba datuma izdaje spornega računa, ki po podatkih IF ne datira na 20. 8. 2017, kot to izhaja iz računa v prilogi A3, temveč je kot datum listine naveden 1. 10. 2017.

21Obrazloženo pa ne potrjuje teze, da je bil sporni račun izdan in toženki vročen že avgusta 2017. V kolikor bi navedeno držalo, bi to hkrati pomenilo, da je bil naslednji račun št. 7/2017 izdan šele 28. 12. 2017 (podatki iz IF knjige za obračunsko obdobje od oktobra do decembra 2017 - priloga A5), torej kar štiri mesece kasneje, kar bi bilo precej neobičajno za gospodarsko družbo, ki na trgu nastopa zaradi ustvarjanja profita, kot tehtno pripominja tudi pritožba. Nenazadnje je potrebno še enkrat poudariti, da je bila tožnica na predlog toženke s strani prvostopenjskega sodišča skladno s prvim odstavkom 227. člena ZPP⁹ pozvana k predložitvi računovodskih listin, ki bi potrdile, da je bil sporni račun dejansko izdan že 20. 8. 2017 in se je tožnica na naroku za glavno obravnavo 17. 6. 2022 tudi zavezala k predložitvi teh listin. Z ozirom, da je predložila le listino, ki daje sklepati, da je bil sporni račun dejansko izdan kvečjemu 1. 10. 2017, je glede na dikcijo petega odstavka 227. člena ZPP¹⁰ potrebno zaključiti, da tožnica ni dokazala, da je bil sporni račun izdan že 20. 8. 2017. V kolikor bi navedeno držalo in bi tožnica razpolagala z listino, ki bi to potrjevala, bi jo po prepričanju sodišča druge stopnje v predmetnem postopku namreč predložila. Tudi v kolikor bi bil sporni račun dejansko izdan že 20. 8. 2017, pa tožnica v predmetnem postopku, upoštevaje razporeditev dokaznega bremena, ni uspela dokazati, da je bil ta račun toženki že v avgustu 2017 tudi vročen, kot to izhaja že iz zgornje obrazložitve. Da bi bil toženki sporni račun sicer vročen še kasneje, vendar pred prejemom dopolnitve tožbe v predmetni zadevi, pa tožnica niti ni zatrjevala.

22Po zgoraj obrazloženem je tako potrebno izhajati iz prepričanja, da je bil toženki sporni račun vročen šele 4. 6. 2018 (vročilnica pripeta k list. št. 67) skupaj z dopolnitvijo tožbe (prva pripravljalna vloga tožnice z dne 18. 5. 2018) v predmetni zadevi, kar pomeni, da toženka z uveljavljanjem svojih pravic iz naslova jamčevanja za stvarne napake v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2018 (odgovor na dopolnitev tožbe) ter na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 2. 2019, kjer je predlagala še dokaze v tej zvezi (pritegnitev izvedenca mizarske stroke ter zaslišanje priče G. G.), v nobenem primeru ne more biti prekludirana. Zaradi zmotnega prvostopenjskega zaključka, da toženka stvarnih napak po sporni podjemni pogodbi v razmerju do tožnice več ne more uveljaviti, pa je v predmetni zadevi dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka. Sodišče prve stopnje namreč ni izvajalo dokazov, ki jih je toženka predlagala z namenom ugotavljanja manjvrednosti del oziroma škode, kot posledice nestrokovno in neustrezno opravljenega dela tožnice. Toženka je pri izvedbi teh dokazov (dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca mizarske stroke) vztrajala že v postopku na prvi stopnji in prvostopenjsko odločitev o nasprotnem skladno z 286.b členom ZPP na zadnjem naroku za glavno obravnavo 3. 4. 2025 tudi pravočasno grajala.

23Zmotno je prvostopenjsko stališče, da iz navedb toženke izhaja, da je do poplačila sporne terjatev prišlo zaradi materialnopravnega pobotanja vzajemnih terjatev med tožnico in toženko že pred pravdo. Iz navedb toženke je namreč mogoče razbrati, da se sklicuje na ugovor ugasle pravice, ker naj bi bila terjatev tožnice po spornem računu že poplačana z izročitvijo kombija, ki je bil v lasti "toženkine" družbe D. d.o.o. Z ozirom, da je skladno z 271. členom OZ¹¹ izpolnitveni upravičenec lahko tudi kdo tretji, ne le dolžnik,¹² pa je zmotno prepričanje sodišča prve stopnje, da se toženka v predmetnem postopku ne more sklicevati na to, da je terjatev tožnice po spornem računu (vsaj delno) prenehala zaradi izpolnitve, ki jo je v korist tožnice z izročitvijo kombija že pred pričetkom predmetnega postopka opravila tretja oseba, to je družba D. d.o.o. Ob tem velja izpostaviti še, da toženka v postopku na prvi stopnji ni oporekala izpovedi priče C. C., da je bil kombi v lasti "njene" družbe in po prepričanju sodišča druge stopnje sedaj v pritožbi zgolj z težnjo po uspehu z ugovorom pasivne stvarne legitimacije kombi označuje kot vozilo priče A. A., po stališču pritožbe (edinega) naročnika po sporni podjemni pogodbi. Četudi toženka pri tem ne govori izrecno o lastninski pravici, pa ni odveč pojasniti, da za presojo ugovora ugasle pravice zaradi izpolnitve ni pomembno, kdo je bil formalni lastnik kombija in kdo ga je tožnici izročil. Ključno je namreč le, da je tožnica skladno z dogovorom med pogodbeniki kombi sprejela kot poplačilo za mizarska dela po sporni podjemni pogodbi.

24Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP kot utemeljeni ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

25Za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje se je sodišče druge stopnje odločilo z ozirom, da bi z drugačno odločitvijo pregloboko poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja (22. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ter pritožbe (25. člen URS), kot ustavno varovanih procesnih jamstev. V zmotnem prepričanju, da je toženka prekludirana z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov po sporni podjemni pogodbi, sodišče prve stopnje namreč ni pristopilo k ugotavljanju za odločitev o pobotnem ugovoru toženke ključnih pravno relevantnih dejstev. Prav tako pa sodišče prve stopnje ni pristopilo k presoji toženkinega ugovora ugasle pravice zaradi realiziranega dogovora o kompenzaciji izvedenih mizarskih del z izročitvijo kombija. V okviru novega sojenja bo zato potrebna dopolnitev dokaznega postopka, po kateri bo sodišče prve stopnje, ob celovitem vrednostnem tehtanju tudi že v dotedanjem dokaznem postopku izvedenih dokazov, prvič zavzelo stališče glede širšega sklopa za odločitev pravno pomembnih dejstev, ki jih zaradi varovanja procesnih garancij pravdnih strank ne more prvič ugotavljati in dokazno presojati sodišče druge stopnje.

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. ZPP pridrži za končno odločbo.

27V okviru novega sojenja naj sodišče prve stopnje sprejme že v zgornji obrazložitvi izražena materialnopravna izhodišča za pravno presojo ter stališče sodišča druge stopnje, da toženka z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov po sporni podjemni pogodbi ni prekludirana. Po dokaznem predlogu toženke naj z vnovično pritegnitvijo izvedenca mizarske stroke razišče vse okoliščine, relevantne za presojo toženkinega pobotnega ugovora. Pri tem naj vzame v ozir, da odločitev o tem ugovoru, pri čemer je jasno, da tožnica ugotovljenih napak ni pripravljena odpraviti sama, ni odvisna od vprašanja, ali je toženka ugotovljene stvarne napake že odpravila v lastni režiji, stroške sanacije pa izkazala s predložitvijo računa. V kolikor naročnik sanacije stvarnih napak podjemnika na lastne stroške ni (v celoti) odpravil že sam, višino za to potrebnega stroška, kot to stori toženka tudi v obravnavanem primeru, namreč lahko dokazuje tudi z izvedencem ustrezne stroke oziroma z drugimi dokazi, na osnovi katerih je mogoče sklepati o stroških sanacijskih del po višini (na primer predračun za opravo sanacijskih del drugega izvajalca, predračun za sanacijo napak potrebnega materiala, ipd.). Zaradi izročitve kombija v pobot po sporni pogodbi opravljenih mizarskih del naj prvostopenjsko sodišče pristopi še k presoji ugovora ugasle pravice, ki ga po zgoraj obrazloženem toženka v odnosu do tožnice upravičeno uveljavlja. Sprejeto odločitev naj skrbno in izčrpno argumentira, pri čemer pa naj v primeru še obstoječe plačilne obveznosti toženke obrazloženo pojasni tudi, od kdaj je slednja v dolžniški zamudi.

-------------------------------

¹ Za sklenitev podjemne pogodbe (pisna) oblika kot predpostavka veljavnosti pogodbe ni določena. Podjemna pogodba je tako neoblična (konsenzualna) pogodba. (tako Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 730).
² 8. člen ZPP: "Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka."
³ Kadar je stvarna napaka skrita, pri čemer v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, se zahteva še, da se ta pokaže v roku dveh let od prevzema posla.
⁴ O tem podrobneje Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 833.
⁵ VSL sodba I Cpg 424/2011 z dne 28. 6. 2011 in VSL sodba I Cpg 571/2013 z dne 21. 5. 2013.
⁶ Že v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2018 je toženka postavila pobotni ugovor in stroške sanacije stvarnih napak ocenila v višini 6.000,00 EUR. Na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 2. 1019 pa je predlagala še pritegnitev izvedenca mizarske stroke, ki se naj opredeli do grajanih napak, oceni vrednost izvedenih del ter vrednost oziroma strošek odprave napak. Na tem naroku je toženka glede vrste in vrednosti sanacijskih del predlaga tudi zaslišanje priče G. G. (izvajalec, s katerim je toženka po tem, ko tega ni hotela storiti tožnica, skušala odpraviti stvarne napake), ki pa je bil v postopku na prvi stopnji že zaslišan.
⁷ VSL sodba I Cp 1196/2022 z dne 10. 3. 2023 (Ker sta toženca potrošnika, jima določba drugega odstavka 35. člena ZVPot nudi še posebno varstvo. Tožnika zavezuje, da tožencema kot potrošnikoma omogoči preverbo pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oz. opravljene storitve).
⁸ VSL sklep II Cpg 52/2024 z dne 1. 3. 2024 in VSL sodba I Cp 2566/2018 z dne 5. 3. 2019.
⁹ Prvi odstavek 227. člena ZPP: "Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, lahko sodišče na predlog stranke zahteva od druge stranke, naj listino predloži, in ji za to določi rok. Tak predlog mora vsebovati: označbo ali vrsto listine, navedbo dejstva, ki se bo z listino dokazovalo, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki."
¹⁰ Peti odstavek 227. člena ZPP: "Če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka."
¹¹ 271. člen OZ: "(1) Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. (2) Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. (3) Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. (4) Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. (5) Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost."
¹² Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 300.