35. člen ZVPot-UPB1

Položaj toženke kot potrošnice je še dodatno varovan z normativno ureditvijo v drugem odstavku 35. člena ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialne narave in za potrošnika ugodnejša. Okoliščina ali je tožnica sporni račun vključila v obračun DDV ter davek tudi plačala in ali je to storila v rokih, predvidenih v ZDDV-1, ne vpliva na obseg toženkine civilne obveznosti, ki zajema plačilo opravljene storitve skupaj z DDV.

Bistveno vprašanje zaračunavanja za papirnati izvod računa, ki v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno, saj tožena stranka tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja med pogodbenimi pravicami in obveznostmi ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod (ali kakršna koli druga oblika računa, tudi v elektronski obliki) računa potrošniku zaračuna, in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank oziroma kakšno je to ravnotežje.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena ustna gradbena pogodba. Zanjo se ob upoštevanju 649. člena OZ sicer zahteva pisna oblika. Vendar pisna oblika ni pogoj za veljavnost. Predpisana je predvsem zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Ker sta toženca potrošnika, jima določba drugega odstavka 35. člena ZVPot nudi še posebno varstvo. Tožnika zavezuje, da tožencema kot potrošnikoma omogoči preverbo pravilnosti zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oz. opravljene storitve. Tožnik je tisti, ki mora s prepričljivostjo dokazati, da je dela/količine, ki jih je zaračunal, tudi zares opravil/dobavil. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel; ni poskrbel za ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, katera dela/material sta toženca naročila in v kakšni količini jima je bil dobavljen.

Če potrošnik kljub na vidnem mestu objavljenem ceniku na podlagi postavk, navedenih na računu, ne more preveriti pravilnosti zaračunane količine opravljene storitve, je podan prekršek po 14. točki prvega odstavka 78. člena ZVPot.

Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti

Tožnica je kot blagajničarka trikrat prejela kupnino za kupljene artikle, za katere pa kupcem ob nakupu ni izdala računov, prodaja blaga pa tudi ni bila evidentirana. Kršitve je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da „kasiranje“ denarja mimo blagajne (torej brez evidentiranja prodaje in s tem izdaje računa), že samo po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je pri poslovanju z denarjem nujno, ne glede na višino zneskov. Res je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena preko 30 let, vendar pa dolžina delovne dobe in dejstvo, da v tem času ni bila disciplinsko obravnavana zaradi kršitev delovnih obveznosti, ni takšna okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v zatrjevanje tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnico in da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno do izteka odpovednega roka, saj je tožnica v zelo kratkem obdobju kar trikrat storila hujšo kršitev delovne obveznosti. Tako so izpolnjeni vsi pogoji

Za dajanje lastnih nepremičnin odvetnika v najem ni potrebna posebna registracija, če gre za oddajanje v smislu določil četrtega odstavka 6. člena ZGD-1.

Tožnica je kot blagajničarka trikrat prejela kupnino za kupljene artikle, za katere pa kupcem ob nakupu ni izdala računov, prodaja blaga pa tudi ni bila evidentirana. Kršitve je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je s tem podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Ker tožeča stranka za posameznika opravlja določene storitve, ki jih zaračunava, mora o tem izdati račun v smislu 35. člena ZVPot.