VSK Sklep II Kp 50512/2024

I. Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mladoletnemu A. A. na podlagi 78. člena KZ izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ter na podlagi drugega odstavka 77. člena KZ-1 navodila:

- opraviti osemdeset ur dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti,

- obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico,

v ostalem pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom mladoletnemu A. A., rojenemu 12. 6. 2006 (v nadaljevanju mladoletnik) na podlagi 79. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1) v zvezi s prvim odstavkom 375. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod, in sicer zaradi kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je mladoletniku odvzelo 5,96 g konoplje ter po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mobilni telefon znamke iPhone8 z IMEI številko in SIM, po določbi prvega odstavka 75. člena KZ-1 pa tudi bankovec za 10,00 EUR, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper navedeni sklep je mladoletnik 30. 4. 2025 podal vlogo, ki jo je sodišče druge stopnje ocenilo tudi kot pritožbo zoper sklep. Smiselno se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o izrečenem vzgojnem ukrepu. Sodišču druge stopnje pa predlaga, da sklep spremeni tako, da mu oddaje v vzgojni zavod ne izreže. Svojo pritožbo je nato dopolnil v vlogami z dne 16. 6. 2025 in 22. 8. 2025.

3Na pritožbo je podalo odgovor državno tožilstvo in predlagalo njeno zavrnitev.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče izpodbijani sklep razglasilo 20. 3. 2025, mladoletnik pa je 30. 4. 2025 na sodišče poslal vlogo, ki jo je naslovil kot zahtevo za zamenjavo zagovornika po uradni dolžnosti. V njej je navedel, da zagovornica svojih nalog ne opravlja v skladu s strokovnimi in etičnimi standardi, saj je njeno ravnanje pasivno, brez zavzetosti za njegovo obrambo in pogosto celo v sozvočju s stališči tožilstva, s čimer je ogrožena njegova pravica do poštenega sojenja. V nadaljevanju je vztrajal pri svojem zagovoru, da kaznivega dejanja ni storil.

6Sodišče prve stopnje je mladoletnikovo vlogo poslalo v izjasnitev njegovi zagovornici, ki pa nanjo ni odgovorila, sodišče pa tudi ni odločilo o zahtevi za zamenjavo zagovornice, pač pa je 13. 5. 2025 izdelalo pisni sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu in ga dostavilo strankam. V pritožbenem roku nihče od upravičencev ni vložil pritožbe, je pa to storil po poteku zakonskega roka mladoletnik. V vlogi z dne 26. 6. 2025, ki jo je naslovil kot pritožba zoper sklep I Km 50512/2024 je navedel, da na njegovo vlogo z dne 30. 4. 2025 ni prejel nobenega odgovora, zato se na sodišče ponovno obrača s pritožbo, v kateri pa je ponovil vse trditve iz vloge z dne 30. 4. 2025. Glede na to, da je pisni odpravek sklepa prejel 16. 5. 2025 je z vlogo, ki jo je formalno naslovil kot pritožba, zamudil rok za pritožbo.

7Sodišču druge stopnje se je ob obravnavi zadeve najprej zastavilo vprašanje, ali je bila mladoletniku glede na opisan potek dogodkov v fazi pritožbenega postopka, ko sodišče ni odločilo o zahtevi za zamenjavo zagovornice, ta pa tudi ni vložila pritožbe zoper sklep, niti se ni izjasnila o zahtevi za zamenjavo, omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku. Zato je spise vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči o zahtevi za zamenjavo, kar je slednje po pridobitvi odgovora mladoletnikove zagovornice tudi storilo, in sicer je zahtevo mladoletnika s sklepom z dne 9. 10. 2025 kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper ta sklep mladoletnik ni vložil pritožbe.

8Kljub temu, da sodišče zagovornice ni razrešilo, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da mladoletniku v fazi pritožbenega postopka ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku. Zagovornica je v izjasnitvi na zahtevo za njeno zamenjavo navedla, da je bila komunikacija z mladoletnikom med postopkom zelo otežena zaradi njegove nedosegljivosti, pa tudi zaradi pasivnosti njegovih staršev. Kratek stik je bilo mogoče vzpostaviti le pred obravnavo, vendar mladoletnik njenih nasvetov ni hotel sprejeti, pa tudi po tistem, ko mu je razložila koristnost izpodbijanega vzgojnega ukrepa, je temu burno nasprotoval. Po predložitvi možnosti vložitve pritožbe ji je dejal, da je polnoletna oseba in da bo zato sam odločal, kako bo ukrepal v nadaljevanju. Zaradi tega ni samovoljno, torej brez njegove odobritve, vložila pritožbe, ta pa bi bila po njenem mnenju tudi v očitno škodo za njegov nadaljnji razvoj. Izhajala je iz koristi mladoletnika, ne pa zato, ker je nestrokovna ali neučinkovita, kot ji je to "drznilo očitati" pritožbeno sodišče, ki ni poznalo vseh družinskih okoliščin mladoletnika, pa tudi ne namena in cilja postopka proti mladoletniku. Namen in vodilo zagovornikov pri obrambi mladoletnikov niso zgolj procesne in materialne določbe zakona, temveč gre primarno za iskanje največjih koristi mladoletnika.

9Glede na navedbe v izjasnitvi je treba pojasniti sledeče. Bistvo obravnavane problematike ni v tem, kako si zagovornica razlaga koristi mladoletnika, niti česa si sodišče druge stopnje drzne očitati oziroma ali pozna namen postopka proti mladoletniku, pač pa, ali je zagovornica v fazi postopka po izdaji sklepa izpolnila svoja zakonska upravičenja, kot bi bilo to od nje pričakovati na podlagi ustavno - procesnega statusa, ki ji ga določa Zakon o odvetništvu, Kodeks odvetniške etike in nenazadnje Zakon o kazenskem postopku. Osnovna naloga zagovornika v kazenskem postopku je zastopanje in zagovarjanje obdolženca v postopku, kar pomeni uporabo vseh zakonsko dopustnih ravnanj, ki so v korist obdolženca, katerega interese zastopa. Ta upravičenja se v postopku proti mladoletniku bistveno ne razlikujejo. Drži, da je ta postopek specifičen po svojem namenu, vendar z vidika zastopanja mladoletnika pri uresničevanju njegove obrambe, bodisi da gre za izbranega zagovornika ali zagovornika, postavljenega s strani države, ne sme biti razlik. V vsakem primeru mora obdolženec pridobiti zaupanje, da postavljeni zagovornik zastopa njegove interese v obrambi, pa čeprav ta z njimi osebno ne soglaša. Takega zaupanja pa v konkretnem primeru očitno ni bilo, saj je zagovornica, kot izhaja iz njene izjasnitve, mladoletniku že po izreku izpodbijanega vzgojnega ukrepa skušala prikazati koristnost tega ukrepa, čeprav je temu mladoletnik sam odločno nasprotoval. Zato ne čudi, da je zahteval njeno zamenjavo z očitkom, da deluje v sozvočju s tožilstvom.

10Dejstvo je, da zagovornica ni vložila pritožbe kljub temu, da je mladoletnik v postopku nasprotoval očitkom državnega tožilstva. Zanikal je namreč prodajo mamila, kar je posebej opozorila tudi zagovornica v besedah strank, poleg tega pa je odločno nasprotoval predlaganemu zavodskemu ukrepu in po njegovem izreku svoje nasprotovanje izkazal s tem, da je jezno zapustil sodno dvorano. Že na podlagi teh ravnanj bi zagovornica, ne glede na to, da ji je mladoletnik dejal, da bo v bodoče sam odločal, kako ukrepati, morala vložiti pritožbo. Nenazadnje je že iz zahteve za njeno zamenjavo razbrala, da mladoletnik nasprotuje vzgojnemu ukrepu tudi zato, ker sam ocenjuje, da zanj ni primeren, pa tudi nesorazmeren glede na težo kaznivega dejanja. Mladoletnik ji vložitev pritožbe ni prepovedal in ker bi ta lahko bila zanj tudi ugodno rešena, je povsem nesprejemljivo stališče zagovornice, da bi bila vložitev pritožbe evidentno v škodo za mladoletnikov osebnostni razvoj. Tudi če je osebno bila takšnega prepričanja, pa kot zagovornica ni imela ne pravne niti dejanske podlage za odklonitev vložitve pritožbe. Čeprav je vedela, da mladoletnik nasprotuje odločitvi sodišča, pa ga, kot izhaja iz njene izjasnitve, tudi ni obvestila, da sama pritožbe ne bo vložila.

11Glede na obrazloženo ne more biti nobenega dvoma, da se je mladoletnik znašel v situaciji, ko je spoznal, da zagovornica ne zastopa njegovih stališč, sodišče pa tudi še ni odločilo o njegovi zahtevi za zamenjavo zagovornice in tega ni storilo tudi v času, ko mu je bil izrečen pisni odpravek sklepa o vzgojnem ukrepu in je pričel teči rok za pritožbo. V tem času mu zato po oceni pritožbenega sodišča ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku, s čimer mu je bila kršena ustavna pravica iz druge alineje 29. člena Ustave RS. Mladoletnik je nato, ko je čakal na odločitev sodišča, vložil pritožbo, ki pa je bila, kot rečeno, prepozna in bi zato zaradi pasivnosti zagovornice in sodišča bila prekršena tudi ustavna pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Navedeno kršitev je sodišče druge stopnje zato odpravilo tako, da je mladoletnikovo vlogo za zamenjavo zagovornice, ki vsebuje tudi očitke glede dejanskega stanja in izrečenega vzgojnega ukrepa, štelo kot pravočasno pritožbo, vlogi z dne 26. 6. 2025 in 22. 8. 2025 pa kot dopolnitev k pritožbi.

12Po presoji pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da le-te, kolikor se nanašajo na dejansko stanje, niso utemeljene. Okoliščine primera je namreč sodišče prve stopnje podrobno in zelo prepričljivo obrazložilo tako, da razlogom sklepa ni treba kaj bistveno novega dodati. Čeprav mladoletnik tudi v pritožbi vztraja, da mamila ni prodal, pa je sodišče prve stopnje v 7. točki sklepa prepričljivo navedlo, na podlagi katerih dokazov šteje očitke državnega tožilstva za utemeljene. Dejstvo je, da sta policista B. B. in C. C. neposredno zaznala prodajo mamila, saj sta videla, da je D. D. istočasno z roko, s katero je prijel vrečko, mladoletniku izročil predmet, podoben bankovcu, bankovec za 10,00 EUR pa je bil takoj zatem zasežen mladoletniku. Zato ne drži njegova trditev, da je D. D. konopljo izročil brezplačno.

13Dalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bil mladoletnik neenako obravnavan, ker je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v mobitel, česar v drugih primerih ne počne. Mladoletniku je bil mobitel zasežen na podlagi 220. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nakar je ob navzočnosti socialne delavke podal privolitev za preiskavo mobitela in zato ni nobenih pomislekov v zakonitost tako pridobljenih dokazov. Sodišče prve stopnje se je v dokazni oceni pod točko 11 sklepa sklicevalo na predhodni telefonski kontakt med mladoletnikom in D. D., vendar ta dokaz glede na neposredno zaznavo obeh policistov ni ključen. Odločitve sodišča o odvzemu mobilnega aparata pa mladoletnik v pritožbi ne izpodbija.

14Sodišče druge stopnje pa se strinja s pritožbenimi navedbami, da je bil mladoletniku izrečen prestrog vzgojni ukrep. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je sodišče prve stopnje precej pozornosti posvetilo ugotavljanju mladoletnikove osebnosti in okoliščin, v katerih živi. O tem je zaslišalo mladoletnika, njegovo mater ter socialno delavko Centra za socialno delo [...], od katerega je pridobilo tudi poročilo o mladoletniku, izvedlo pa je tudi druge dokaze, s katerimi je preverjalo mladoletnikove navedbe oziroma ugotavljalo druge okoliščine njegovega življenja. Na podlagi teh dokazov, ki jih je v sklepu podrobno povzelo, je ugotovilo, da mladoletnik uživa prepovedane droge, saj je bil v mesecu 2023 hospitaliziran zaradi težav v zvezi z zaužitimi mamili, zaradi posesti manjše količine konoplje pa mu je bil v letu 2022 in 2023 dvakrat izrečen vzgojni ukrep ukora, zoper njega pa sta v teku še dva prekrškovna postopka zaradi posesti konoplje. Ugotovilo je dalje tudi, da se zoper njega vodi pripravljalni postopek, ker naj bi kot mladoletnik večkrat prodal amfetamin.

15Kot je sodišče prve stopnje dalje ugotovilo, je prognoza mladoletnikovega nadaljnjega osebnostnega razvoja zelo slaba, saj osnovne šole ni zaključil, ne počne ničesar in živi tu in tam, v iskanju materialnih koristi pa je zelo preračunljiv, po oceni sodišča pa tudi prepotenten in aroganten, ker je po izreku ukrepa jezno zapustil sodno dvorano, bil pa je kasneje s strani predsednice senata tudi zaznan v družbi osebe, ki je že bila obravnavana zaradi kaznivih dejanj v zvezi z mamili. Nato je sklepno zaključilo, da so mladoletniku potrebni trajnejši vzgojni in prevzgojni ukrepi pod vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev ob popolni izločitvi iz domačega okolja. Temu posledično mu je zato izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod.

16Sodišče druge stopnje sprejema ugotovitve sodišča glede osebnosti mladoletnika, čeprav meni, da je ocena mladoletnika za arogantnega in prepotentnega vsekakor pretirana in bi lahko bila bolj ustrezna oznaka, da ni samokritičen. Prav tako ne morejo biti upoštevane tiste ugotovitve predsednice senata, ki jih je ta sama zaznala po izreku izrečenega vzgojnega ukrepa, nato pa navedla v obrazložitvi sklepa. Te ugotovitve namreč niso bile predmet dokaznega postopka. Prav tako posebne teže ne morejo imeti ugotovitve, da se mladoletnik nahaja še v dveh prekrškovnih postopkih in v enem pripravljalnem postopku, saj ne gre za stvar, ki bi bila že pravnomočno razsojena. Sicer pa se je treba strinjati s tem, da je bil mladoletnik predan uživanju konoplje in da očitno nima nobenih ustaljenih delovnih navad, njegova mati pa je vzgojno nemočna. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebuje strokovno pomoč.

17Sodišče prve stopnje je v 33. točki sklepa pravilno povzelo namen izrekanja vzgojnih ukrepov, pa tudi katere so tiste okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati v skladu s 75. členom KZ. Med temi sta tudi mladoletnikova starost in teža ter narava kaznivega dejanja. Mladoletnik, ki je rojen 12. 6. 2006, je storil obravnavano kaznivo dejanje 11. 4. 2024, to je dva meseca pred polnoletnostjo in je sedaj že polnoletna oseba, ki naj bi po njegovih navedbah vendar imela izoblikovana stališča za nadaljnjo življenje. Kot je mladoletnik navedel v končni besedi, mamil ne uživa več, se pa želi izšolati za kuharja, saj ga to delo posebej veseli, namen šolanja pa je ponovil tudi v pritožbi. Seveda te trditve same po sebi še ne pomenijo, da jih bo dejansko tudi uresničil, ni pa mogoče enostavno trditi, da svojih želja ne želi uresničiti. Pomembna je dalje tudi ugotovitev, da obravnavano kaznivo dejanje, ki po svoji naravi in predpisani kazni res sodi med hujša kazniva dejanja, v primeru mladoletnika ni posebej izrazito, saj je prodal 1,82 g konoplje, pri sebi pa imel še 5,96 g konoplje. Gre za manj nevarno drogo in tudi obtoženčevo dejanje ni bilo takšno, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot težko ali nevarno za druge. Strinjati bi se zato bilo mogoče s pritožnikom, da že z vidika teže kaznivega dejanja izrečeni vzgojni ukrep ni sorazmeren. Zgolj za primerjavo, če bi mladoletnik to dejanje storil nekaj mesecev kasneje in bi se mu sodilo kot polnoletni osebi, bi mu najverjetneje glede na sodno prakso bila izrečena le pogojna obsodba, njegova starost pa upoštevala kot olajševalna okoliščina.

18Nadaljnjo pomembno okoliščino sodišče druge stopnje vidi tudi v učinkovitosti izrečenega ukrepa. Drži, da je strokovna pomoč v usposobljeni ustanovi koristna za razvoj mladoletne osebe, ki tako pomoč potrebuje, vendar je pogoj za učinkovitost ukrepa, da ga mladoletna oseba tudi sprejme in v njegovem procesu sodeluje. Mladoletnik pa vzgojni zavod odločno odklanja tudi z grožnjo, da bo raje odšel v A. in je zato že iz teh okoliščin mogoče podvomiti v dejansko učinkovitost tega ukrepa. Ne glede na možnosti, ki jih ima sodišče pri spremembi vzgojnih ukrepov v smislu 83. člena KZ, je glede na mladoletnikovo sedanjo starost in težo kaznivega dejanja bolj ustrezno, da se mu izreče vzgojni ukrep, kot ga je tožilstvo predlagalo že ob vložitvi predloga za izrek vzgojnega ukrepa, skupaj z navodili, ki jih sprejema tudi mladoletnik sam. S tem, ko bo ostal v dosedanjem življenjskem okolju ter imel možnost izobraževanja, hkrati pa tudi dolžnost oprave družbenokoristnih del in obiskovanja ustrezne posvetovalnice, bo izrek vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, po oceni pritožbenega sodišča povsem v skladu z namenom iz 73. člena KZ in tudi sorazmeren teži storjenega kaznivega dejanja. Mora pa mladoletnik vedeti, da kolikor ta ukrep ne bo učinkovit zaradi njegove pasivnosti ali drugačnega izmikanja, bo sodišče še vedno imelo možnost spremembe v strožji ukrep.

19Glede na vse povedano je sodišče druge stopnje pritožbi mladoletnika v navedenem obsegu ugodilo in izpodbijani sklep ob analogni uporabi prvega odstavka 394. člena KZ-1 spremenilo tako, da je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep organa socialnega skrbstva z navodili, kot je to razvidno iz izreka te tega sklepa. V ostalem delu, ki se nanaša na odvzem mobilnega telefona in bankovca, pa je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

20Glede na to, da je odločitev sodišča druge stopnje deloma v korist mladoletnika, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade.