79. člen KZ

Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ. Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.

Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom. Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.

Uvedbe kazenskega postopka pa čeprav za enakovrstno kaznivo dejanje ni dopustno upoštevati kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstva, da mladostnik kaznivega dejanja ni obžaloval. Storitev kaznivega dejanja je namreč zanikal in zato od njega ni moč pričakovati obžalovanje le tega. V tej fazi postopka tudi ni dopustno trditi, da je mladostnik nadaljeval z obravnavanimi početji, saj kot rečeno, še ni bil pravnomočno obsojen. Po določbi prvega odstavka 89. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 je mladoletniku dopustno izreči mladoletniški zapor le, če zaradi narave in teže kaznivega dejanja ter visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izrečeni vzgojnega ukrepa. Gre torej za skrajen ukrep, ko ostali vzgojni ukrepi svojega namena očitno ne bi dosegli, česar pa v obravnavani zadevi ni moč z zanesljivostjo trditi.

Glede na to, da sodišče pri izbiri ukrepa zasleduje predvsem večjo vzgojno učinkovitost, ni videti nobenega tehtnega razloga, da ne bi upoštevalo mladoletnikove nepripravljenosti za sodelovanje v okviru izvajanja vzgojnih ukrepov, kljub temu, da so bili izrečeni po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da prvostopenjsko sodišče predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov ni ovrednotilo kot obteževalne okoliščine, ampak kot sredstvo s pomočjo katerega je ocenilo mladoletnikovo osebnost.

Sicer drži, da je trajanje vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ; oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ in oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ, časovno omejeno na obdobje treh let in da zakon za vsak ukrep določa minimalno trajanje, ni pa pravilno stališče, da se trajanje vzgojnih ukrepov sešteva. Take omejitve namreč zakon ne predpisuje in gotovo je, da kolikor bi se trajanje ukrepov seštevalo in bi skupno trajanje bilo omejeno na obdobje treh let, bi ta omejitev bila v zakonu izrecno navedena.

Namen vzgojnih ukrepov ni zgolj v zagotavljanju mladoletnikove vzgoje, prevzgoje in pravilnega razvoja, čeprav je to v ospredju, temveč mora biti ob tem upoštevano tudi uresničevanje celovite vloge kazenskih sankcij; to pa pomeni, da se koristi mladoletnika, na katere se sklicuje zagovornik, upoštevajo sorazmerno s potrebami družbe.

Sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa mladoletniku ni vezano na prognozo centra za socialno delo, zato jo prosto presoja kot vse druge dokaze. Navedba zavoda, v katerem se bo izvajal vzgojni ukrep, ni obvezna sestavina sklepa o vzgojnem ukrepu oddaje v vzgojni zavod.