83. člen KZ

Kljub temu, da sodišče zagovornice ni razrešilo, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da mladoletniku v fazi pritožbenega postopka ni bila omogočena pravica do učinkovite obrambe po zagovorniku. Osnovna naloga zagovornika v kazenskem postopku je zastopanje in zagovarjanje obdolženca v postopku, kar pomeni uporabo vseh zakonsko dopustnih ravnanj, ki so v korist obdolženca, katerega interese zastopa. Ta upravičenja se v postopku proti mladoletniku bistveno ne razlikujejo. Drži, da je ta postopek specifičen po svojem namenu, vendar z vidika zastopanja mladoletnika pri uresničevanju njegove obrambe, bodisi da gre za izbranega zagovornika ali zagovornika, postavljenega s strani države, ne sme biti razlik. V vsakem primeru mora obdolženec pridobiti zaupanje, da postavljeni zagovornik zastopa njegove interese v obrambi, pa čeprav ta z njimi osebno ne soglaša. Takega zaupanja pa v konkretnem primeru očitno ni bilo, saj je zagovornica, kot izhaja iz njene izjasnitve, mladoletniku že po izreku izpodbijanega vzgojnega ukrepa skušala prikazati koristnost tega ukrepa, čeprav je temu mladoletnik sam odločno nasprotoval. Zato ne čudi, da je zahteval njeno zamenjavo z očitkom, da deluje v

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

Nadzorstvo je namenjeno spremljanju uresničevanja mladoletniku naloženih navodil oziroma ugotavljanju primernosti izrečenega ukrepa ter (ne)uspešnosti njegovega izvajanja, predvsem na področju mladoletnikove vzgoje, usmerjanja in izobraževanja. Če je sodišče izreklo zavodski vzgojni ukrep, sodišče preverja tudi učinkovitost ukrepa, ki naj bi se uresničevala v prevzgoji mladoletnika v času bivanja v instituciji. Kadar sodišče ugotovi, da mladoletnik med izvajanjem izrečenega ukrepa ne sodeluje oziroma se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ali krši pravila, in so potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, lahko na podlagi prvega odstavka 490. člena ZKP pravnomočno izrečeni vzgojni ukrep nadomesti s strožjim ukrepom. Mladoletnikova dopolnjena polnoletnost tekom postopka spremembe izrečenega vzgojnega ukrepa ni ovira za izrek strožjega (ali milejšega) ukrepa, saj sme izrečeni vzgojni ukrep, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 94. člena KZ, trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.

Določba 83. člena KZ resda predvideva možnost spremembe odločbe o vzgojnih ukrepih in nadomestitve prvotno izrečenega ukrepa z drugim ukrepom, kar pa še ne pomeni, da bi se moral mladoletniku v vsakem primeru najprej izreči vzgojni ukrep oddaje v zavod, ki bi se šele v primeru, če ne bi bil uspešen, nadomestil z ukrepom oddaje v prevzgojni dom. Glede na ugotovljene težave in potrebe mladoletnika, njegovo dosedanje življenje in osebnostne lastnosti, o čemer so podrobno izpovedale priče in sodni izvedenec, pa tudi ob dejstvu, da ob že izrečenem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva ni pokazal sodelovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da se bo le z oddajo v prevzgojni dom lahko zagotovila mladoletnikova pravilna vzgoja. Ob tem se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo tudi do možnosti drugačnega zavodskega ukrepa in obrazložilo, da oddaja v vzgojni zavod za mladoletnika ne bi bila ustrezna, saj lahko zavod kadarkoli zapusti.