78. člen KZ

Mladoletniku se s sklepom izreče vzgojni ukrep, katerega trajanje je nedoločno in odvisno od dejavnikov, ki se bodo pojavili šele v prihodnosti, kar pomeni, da je faza odločanja o trajanju izrečenega vzgojnega ukrepa prenesena v fazo izvrševanja - penitenciarno fazo. Ne glede na navedeno pa je tudi v ZKOM predpisano, da se čas trajanja izrečenega vzgojnega ukrepa ugotavlja v kasnejši fazi, fazi nadzorstva nad izvajanjem vzgojnega ukrepa, saj je njegovo trajanje odvisno od mladoletnikovega uspešnega doseganja zastavljenih ciljev, v konkretnem primeru, kot je bilo že navedeno, zlasti na področju socialnega vedenja in šolanja.

Ne glede na to, da mladoletnik na obravnavi ni bil zaslišan, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju z določilom 355. člena ZKP na njegov zagovor oprlo sodno odločbo. Ker je bil mladoletnik na seji za mladoletnike zaslišan brez ustreznih pravnih poukov in ker je sodišče prve stopnje na njegov zagovor oprlo sodno odločbo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena procesna kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa. Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

Preizkus dejstev v zvezi z izrečenim vzgojnim ukrepom pa je po 487. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) posebej ali izjemoma dovoljen.

Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč. V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku. Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.

V četrtem odstavku 178. člena ZKP, ki se v postopku proti mladoletnikom uporablja na podlagi 451. člena ZKP, je določeno, da preiskovalni sodnik o preiskovalnih dejanjih, kadar ima obdolženec zagovornika, obvesti praviloma samo zagovornika. V skladu s citirano zakonsko določbo je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je o zaslišanju oškodovanke, dne 25. 3. 2022 obvestilo mladoletnikovo zagovornico, ki je bila na zaslišanju navzoča. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da mladoletnik ni imel možnosti sodelovati v postopku, to še toliko manj, ker je sodišče na seji za mladoletnike 19. 12. 2022, v prisotnosti mladoletnika oškodovanko ponovno zaslišalo. Čeprav je vsebina 459. člena ZKP na katerega se zagovornica sklicuje, povsem jasna, se določba prvega odstavka 459. člena ZKP, glede vročanja sodnih pisanj mladoletnikom po starših ali zakonitih zastopnikih (posredno vročanje), nanaša zgolj na vabila, ne pa tudi na odločbe in druga pisanja, ki niso vabila, ki pa se vročajo mladoletnikom osebno. Pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločitve ne more omajati dejstvo, da policija na podlagi zbranih obvestil in vsebinsko ovrednotenih zavarovanih el

Ni pomembno, da oškodovanka osebno, oziroma sama pri sebi ni soglašala s spolnim odnosom, pač pa, kako je njeno nestrinjanje lahko spoznal in tudi razumel mladoletnik, glede na to, da je upravičeno mislil, da si oškodovanka želi spolnega odnosa. Obravnavano dejanje se je pripetilo med dvema mladostnikoma, praktično še otrokoma, ki sta pričela raziskovati svet spolnosti. Preganjati otroka, ki je pravkar presegel prag kazenske odgovornosti, bi bilo smiselno tedaj, kadar bi storil dejanje, ki bi ga kljub svoji starosti dojel kot prepovedano oziroma zavržno ali nekaj, kar ve, da ne bi smel storiti. Razlaga v izpodbijanem sklepu, da je vzgojni ukrep nujen zato, da se mladoletnika opozori, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno in je tudi kaznivo, zato ni prepričljivo, saj bi ta zavest pri mladoletniku morala obstajati že ob storitvi kaznivega dejanja. Mladoletniku pa tega, da je vedel, da je spolni odnos kazniv, če nima izrecnega soglasja, glede na njegovo starost, gotovo ni mogoče dokazati, kot utemeljeno navaja pritožba

Drugi dokazi v tej zvezi so zgolj posredni (na primer zapisnik o hišni preiskavi, zapisnik o zasegu predmetov, SMS korespondenca z neznanim ovaditeljem ipd.) in kažejo na splošno povezanost starejšega mladoletnika s prepovedanimi drogami ali takšni (na primer zbrana obvestila), ki izpovedb neposredno zaslišanih prič na glavni obravnavi ne morejo nadomestiti.

Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.

Pritožba povsem spregleda, da se mladoletniku očita, da je z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja, skupaj s posebej obravnavanimi S.P., D.V. in T.F. pretepal oškodovanca D.G., ko je na tleh ležečega pretepal tako, da ga je z roko udaril po telesu, ko pa je oškodovanec vstal, ga je še sunil tako, da je padel. Mladoletniku se torej očita kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1, ker ga je storil z več osebami. Število storilcev (dva ali več) je kvalifikatorna okoliščina. Vsi morajo biti sostorilci kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Da je mladoletnik storil očitano kaznivo dejanje, izhaja delno že iz njegovega zagovora, ko je povedal, da je videl kako je oškodovanec udaril T.F. ter je zato oškodovanca porinil vstran in ko je videl, da je oškodovanca brcnil v nogo močnejši Rom (S.P.). Pritožba tudi spregleda, da je bil mladoletnik kot storilec očitanega mu kaznivega dejanja z ostalimi posebej obravnavani prepoznan tudi na posnetkih kamer, kot tudi na posnetku preko mobilnega telefona. Mladoletnikova vloga zato ni bila zgolj tista, da je vlekel nekoga vstran, oziroma da ju je poskušal dati narazen, kot to skuša prikazati pritož

Pritožbeno sodišče je na pritožbo mladoletnikovega zagovornika preizkusilo še odločbo o odvzemu predmetov. Pritožniku ni moč pritrditi, da ni razlogov za odvzem mobilnega telefona, 2 SIM kartic in polnilca, ker zanj naj ne bi bilo razumnih razlogov. Prvi odstavek 73. člena KZ-1 določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last. Ni dvoma, da so bili vzeti predmeti uporabljeni za storitev hudega kaznivega dejanja in da so mladoletnikova last in jih je potrebno vzeti še predvsem zato, ker obstaja visoka stopnja nevarnosti, da bo mladoletnik mobilni telefon, katerega del so tudi SIM kartice in polnilnik, ponovno uporabil za kaznivo dejanje. Zato je bil odvzem predmetov ne samo formalno zakonit, ampak tudi pravičen.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ul. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku izrekanja kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo, in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor in tudi ne navodil.

Izrečen vzgojni ukrep je še toliko bolj upravičen, ker je mladoletniku zaradi storjenega prekrška (uporaba pirotehničnih sredstev) že bil izrečen vzgojni ukrep ukor, ki pa očitno na mladoletnika ni imel prav nobenega vpliva.

Sicer drži, da je trajanje vzgojnih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva po 78. členu KZ; oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ in oddaje v prevzgojni dom po 80. členu KZ, časovno omejeno na obdobje treh let in da zakon za vsak ukrep določa minimalno trajanje, ni pa pravilno stališče, da se trajanje vzgojnih ukrepov sešteva. Take omejitve namreč zakon ne predpisuje in gotovo je, da kolikor bi se trajanje ukrepov seštevalo in bi skupno trajanje bilo omejeno na obdobje treh let, bi ta omejitev bila v zakonu izrecno navedena.

Ker sodišče skladno z določilom četrtega odstavka 78. člena KZ ob vzgojnem ukrepu nadzora socialnega varstva lahko določi katero izmed navodil in prepovedi iz 77. člena KZ, ki v tem primeru le izgubijo naravo samostojnega ukrepa, ni v nasprotju s KZ, če se navodila izrečejo naknadno, v drugem postopku. Iz smisla določil o izrekanju enotnega vzgojnega ukrepa tudi izhaja, da morajo biti mladoletniku izrečeni vzgojni ukrepi, ki si po vsebini ne nasprotujejo, oziroma niso medsebojno nezdružljivi.

Pritožba nima prav, da je bilo mladoletniku sojeno v nenavzočnosti, saj je sodišče prve stopnje le ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 480. člena ZKP in ko je bil pri izvajanju teh dokazov navzoč njegov zagovornik. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je mladoletnika odstranilo z obravnave za čas, ko so se obravnavali njegova duševna razvitost, okolje in razmere, v katerih živi ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost. Pri takšni odstranitvi, čeprav začasni, mora biti sodišče posebej pozorno na morebitno dejstvo, da mladoletnik nima zagovornika, saj tudi v postopku proti mladoletniku navzočnost zagovornika ni vedno obligatorna. V takšnih primerih bi odstranitev mladoletnika pomenila kršitev pravice do obrambe in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 372. člena ZKP ter kršitev njegovih ustavnih pravic v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je mladoletnik A. P. ves čas postopka imel zagovornika, mu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa ni bil sojen v nenavzočnosti, saj je bil z obravnave le odstranjen iz že zgoraj navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki pritožbe