VSL Sodba II Kp 45295/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženega A. A. oprostilo obtožbenega očitka, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo višji državni tožilec iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, opirajoč se na odločbo VS RS I Ips 60183/2022, z dne 13.3.2025, zaključilo, da je bil heroin obtožencu zasežen na način, ki terja izločitev vseh obremenilnih dokazov zoper njega iz spisa, ter posledično, ker ni dokazov, da je storil očitano kaznivo dejanje, obtoženca po 3. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbenega očitka. Pritožbene navedbe, ki problematizirajo stališče VS RS v navedeni odločbi, in sicer v delu, ki se nanaša na enačenje osumljenčeve izjave z osumljenčevo izročitvijo obremenilnega predmeta (droge) v povezavi s predhodno dolžnostjo policije, da osumljenca seznani s pravnim poukom o privilegiju zoper samoobtožbo, na izpodbijano sodbo ne morejo vplivati.

5Nosilni razlog napadene sodbe predstavlja prvostopenjska ugotovitev, da predmete, ki jih ima oseba, zoper katero je osredotočen sum storitve prekrška, v svoji posesti, lahko organi pregona pridobijo na dva načina: da jih osumljenec izroči prostovoljno, po tem, ko je ustrezno poučen o pravnem pouku glede privilegija zoper samoobtožbo, in v kolikor tega ne želi storiti, na podlagi sodne odredbe za osebno preiskavo (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer A. A. droge po podanem pravnem pouku ni želel izročiti in so mu jo policisti zasegli s posegom v žep njegove jakne, ob tem pa niso razpolagali z odredbo za osebno preiskavo (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). V neskladju z nosilnim razlogom sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na manjko odredbe za osebno preiskavo, pa bistvo pritožbenih navedb predstavlja trditev, da do kršitve privilegija zoper samoobtožbo v konkretnem primeru sploh ni moglo priti iz razloga, ker predmetni pravni pouk v obravnavani situaciji v predkazenskem postopku ni bil potreben, podrejeno, da v kolikor pa je bil in je do kršitve privilegija zoper samoobtožbo res prišlo, bi sodišče prve stopnje pri odločanju o obrambnem predlogu za izločitev dokazov moralo uporabiti bodisi metodo tehtanja bodisi načelo javnega interesa.

6Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo vse potrebne dokaze, jih v potrebni meri analiziralo in ocenilo ter pravilno, na podlagi kritične presoje obtoženčevega zagovora ter izpovedb kot prič zaslišanih B. B., C. C., D. D. in E. E., upoštevaje listinske podatke o delu policije v predkazenskem postopku, zaključilo, da je obtoženi drogo kupil na parkirišču pred lokalom F., da je primopredajo opazil policist C. C. pri kontroli območja v zvezi s preprodajo prepovedanih drog in da je obtoženca ustrezno poučil kot osumljenca prekrška o privilegiju zoper samoobtožbo, pri tem pa obtoženi zavitka iz žepa bunde ni želel izročiti in ga je zasegel policist C. C. tako, da je z roko segel vanj. Na podlagi teh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje, upoštevaje citirano odločbo VS RS, ugotovilo, da je policist C. C. opravil osebno preiskavo obtoženca, ter presodilo, da je bil zaseg heroina nezakonit, saj pogoji za tako njegovo ravnanje, v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 214 ZKP in naslednjimi, niso bili podani. Pritožnik te ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne izpodbija, ampak se osredotoča na razlago določbe člena 52 Zakona o nalogah in pooblastilih policije¹ in zaključuje, da je primarno ustrezna tista, po kateri policija v primeru, da je z veliko verjetnostjo zaznano, da ima oseba pri sebi prepovedano drogo, le to lahko imetniku preprosto zaseže, ne glede na osredotočenost suma zoper njo in ne glede na to, kje konkretno pri imetniku se ta predmet nahaja.

7Tako kritiko pritožnika je presegla sodna praksa VS RS² s stabilnim stališčem, da je akt izročitve obremenilnega predmeta (droge) s strani osumljenca prekrška po svoji vsebini voljno ravnanje, primerljivo izjavljanju samoobremenjujočih dejstev, in zato pod zaščito privilegija zoper samoobtožbo, katerega uresničitev v praksi naj zagotovi ustrezen pravni pouk. Pritožniku je pritrditi, da je droga predmet, na katerega značilnosti osumljenec ne more vplivati; zgreši pa, da je za osumljenca obremenilno že dejstvo posesti droge, katerega lahko razkrije z lastno voljno odločitvijo, da jo bo policistu izročil sam.³ Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlikovanje med materialnimi dokazi in izjavo volje osumljenca, sodišče druge stopnje zato zavrača kot brezpredmetne.

8Glede na pritožbene navedbe je pripomniti, da sodna praksa VS RS kot vrha rednega sodstva z močjo argumentov v ključnem vpliva na končni izid kazenskih postopkov v procesnih situacijah vloženih zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočne sodbe nižjih sodišč, poleg tega pa predstavlja tudi njihovo orodje za ustavnoskladni vidik razlage posamičnih zakonov ter razmerja med njimi (npr. med ZKP in ZNPPol), zaradi česar se izkazuje razlogovanje pritožnika, da pomeni v prvostopenjski odločitvi citirana sodna odločba "le neformalen pravni vir", kot procesnopravno neustrezno.

9Sodišče druge stopnje pa kljub obstoječi sodni praksi VS RS glede situacij, ko oseba, osumljena prekrška, po danem pravnem pouku zavrne prostovoljno izročitev obremenilnega predmeta (droge), meni, da ni izključena, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, uporaba policijskega pooblastila po pregledu osebe, ko je zaseg predmeta opravljen, ne da bi se poseglo v ustavno varovano zasebnost in osebnostne pravice osumljenca, katerih varstvo zagotavljajo zakonske določbe o osebni preiskavi.⁴ Odločba VS RS I Ips 41786/2016, z dne 26.11.2020, ki predstavlja prelomnico v opredelitvi aktivnih ravnanj osumljenca, katera se zaradi voljne komponente in karakteristike obremenilnosti približujejo njegovi samoinkriminirajoči izjavi in zato terjajo predhodno podajo ustreznega pravnega pouka glede privilegija zoper samoobtožbo, na prvi pogled ne posega, izven določbe člena 29 Ustave RS kot okvira procesnih kavtel za vsakogar, ki je obdolžen kaznivega dejanja, na ustavno materijo, predpisano v členu 35 Ustave RS, in na zakonsko materijo, ki je iz te določbe izpeljana v obliki predpisanih pogojev za osebno preiskavo (drugi odstavek člena 214 ZKP in naslednji). Pritožnik bi torej mogel uspeti s pritožbo kvečjemu, če bi izpodbijal zaključek prvostopenjskega sodišča, da je policist s posegom v žep bunde tako intenzivno posegel v ustavno zagotovljene pravico obtoženca do zasebnosti in osebnostne pravice, da je bila potrebna že odredba za osebno preiskavo; (neostro) mejo med pregledom in osebno preiskavo predstavlja le razlika v intenzivnosti pregledovanja oziroma preiskovanja⁵, pri čemer v obstoječi praksi VS RS ni najti prepričljivih razlogov, da privilegij zoper samoobtožbo, ki ščiti posameznika pred aktivnim samoobremenjujočim ravnanjem, katerega torej lahko voljno obvladuje, oziroma mu dopušča, da je v postopku z državnimi organi povsem pasiven, onemogoča policijski pregled v primerih, ko zaseg predmeta ne temelji na dejanskih okoliščinah, ki terjajo izdajo odredbe za osebno preiskavo.

10Pritožnik v zaključku pritožbe na načelni ravni sicer upravičeno opozarja na odklonilno ločeno mnenje v zadevi I Ips 60183/2022, z dne 13.3.2025, vendar se v ničemer ne dotakne konkretne dejanske situacije v povezavi z vprašanjem globine posega policista v zasebnost in osebnostne pravice A. A. v trenutku zasega droge. Kot enako nekonkretizirane se do ključne nosilne ugotovitve izpodbijane sodbe izkazujejo pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na ustavno predpisan test sorazmernosti (uporabljiv v postopkih reševanja ustavne pritožbe zaradi kršitve ustavno predpisanih človekovih pravic in v postopkih presoje ustavnosti predpisov), medtem ko se pritožbeno izpostavljeno načelo javnega interesa in metoda tehtanja le načelno dotikata problematike uporabljivosti dokazov, pridobljenih na nedovoljen način. Ker niti s strani pritožnika izpostavljene določbe procesne in materialne zakonodaje, ki sicer upravičeno poudarjajo pomen zasega predmetov, ne naslavljajo problema razlikovanja med pregledom in osebno preiskavo v obravnavani situaciji med obtožencem in policistim, sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožnik ni uspel izkazati, da je prvostopenjska sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP.

11Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 391 ZKP).

¹ UL RS št. 22/25, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZNPPol.
² Zadnjič v citirani odločbi.
³ O tem v resnici govori odločba VS RS I Ips 41786/2016, z dne 26.11.2020, v točki 16 obrazložitve, ki pa jo pritožnik razlaga selektivno in zato zmotno.
⁴ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 506, točka 2.
⁵ Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 310, točka 5.