52. člen ZNPPol

Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu. V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obso

Sodišče druge stopnje pa kljub obstoječi sodni praksi VS RS glede situacij, ko oseba, osumljena prekrška, po danem pravnem pouku zavrne prostovoljno izročitev obremenilnega predmeta (droge), meni, da ni izključena, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, uporaba policijskega pooblastila po pregledu osebe, ko je zaseg predmeta opravljen, ne da bi se poseglo v ustavno varovano zasebnost in osebnostne pravice osumljenca, katerih varstvo zagotavljajo zakonske določbe o osebni preiskavi.

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.

Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati. V konkretni zadevi je ključno vprašanje, ali je bil v času ustavitve A. A. vozila in policijskega postopka sum na obdolženca že osredotočen. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu dati pravni pouk. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano p

Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti. Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevan

V zvezi z datumom seznanitve (novega) v.d. predstojnika Policije A. A. o vseh okoliščinah tožnikove kršitve pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da se je novi predstojnik z vsemi okoliščinami kršitve seznanil šele 17. 6. 2022, po prejemu poročila notranjevarnostnega postopka dne 17. 6. 2022. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da se je A. A. že ob nastopu funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije dne 2. 6. 2022 seznanil z vsemi okoliščinami kršitve, saj se je navedenega dne seznanil z uradnim zaznamkom C. C., ki, kot je obrazloženo zgoraj, ni zadoščal za sklepanje o tem, da se je predstojnik seznanil z vsemi okoliščinami kršitve. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved A. A., da se je z vsemi okoliščinami kršitve in bistvenim dejanskim stanjem seznanil, ko je prejel poročilo o izvedenem notranjevarnostnem postopku, to je 17. 6. 2022, pri čemer se je oprlo tudi na dopis E. z dne 20. 6. 2022, s katerim je A. A. Uradu N. predlagal uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ukrep prepovedi opravljanja dela za tožnika. Tožnik je opravljal naloge tudi na področju odkrivanja, preprečevanja in preiskovanja k

Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor policist. Toženka je tožniku s sklepom z dne 6. 7. 2022 razveljavila pogodbo o zaposlitvi na podlagi ugotovitve, da zoper njega obstaja varnostni zadržek, zaradi česar ob sklenitvi delovnega razmerja ni izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 44. člena ZODPol za sklenitev delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se pravni standard utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe lahko ugotavlja tudi na podlagi dejstev iz delovnopravnega spora. Ker je hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mogoče pojmovati kot ugotovitev o tožnikovih življenjskih razmerah, je takšna presoja skladna z jezikovno razlago tretjega odstavka 52. člena ZODPol. Dejstvo, da je tožnik s tiskanjem obvestila o javni dražbi nadlegoval in ustrahoval uslužbenko policije, utemeljuje dvom v zakonitost in strokovnost njegovega dela pri toženki. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen. Pravilno je izpostavilo, da je bilo tudi v kazenskem postopku njegovo ravnanje ugotovljeno in spoznano kot nedopustno, vendar pa ni izpol

Glede na navedene okoliščine, ko se obtoženi ni podredil ukazu policista, da izroči sporni predmet, ki ga je policist C. C. zaznal še pred ukazom na izročitev, ko je obtoženi pred tem sam odvrgel en zavitek na travo, ko se je pri poskusu bega celo prerival s policistom, je policist C. C. imel vsa pooblastila, da izvede pregled obtoženega po določbah 52. člena ZNPPol, pri čemer je bil obtoženi predhodno tudi opozorjen, da se bo zoper njega opravil pregled (drugi odstavek 52. člena ZNPPol). Ob navedenem se zaključek sodišča prve stopnje o zakonitem zasegu prepovedane droge heroina in kokaina izkaže kot pravilen in ni podana kršitev privilegija zoper samoobtožbo ter teh dokazov (zasežene droge) ni treba izločiti, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve predmetov s strani osumljenca velja le v primeru, če ima takšna izročitev testimonialno (pričevalno) naravo. Izročitev ni testimonialne narave tedaj, ko je ravnanje organov usmerjeno v pridobivanje določenega že obstoječega dokaznega gradiva, pri čemer je sam obstoj tega konkretnega gradiva organom znan vnaprej. To pa ne bo izkazano, če organi pregona o obstoju takšnega gradiva zgolj posplošeno sklepajo ali ugibajo oziroma celo "iščejo na slepo" (tako imenovan "fishing expedition"). V takem primeru oseba s prostovoljno izročitvijo predmeta, ki jo obremenjuje, podaja organom njim še neznane informacije. Pomen takšne izročitve je mogoče enačiti s podajo samo-obremenjujoče izjave in je zato takšna izročitev na ravni pričevalnega oziroma testimonialnega dokaza. Če pa je konkretna informacija organom že znana, oseba zgolj z izročitvijo spornega predmeta sebe ni mogla (dodatno) obremeniti in zato ne gre za testimonialno naravo pridobitve tega dokaza. Predstavljena razlaga se odseva tudi v določbah 52. člena ZNPPol. Skladno s prvim odstavkom tega člena sme policist zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na

Sicer je res, kar zatrjuje pritožnik, da so predmeti, ki jih je obtoženec izročil na poziv policistov, fizični dokaz, ki je obstajal neodvisno od obtoženčeve volje in katerega je policist zaznal že pred pozivom za izročitev, vendar glede na to, da je nedvomno obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi moral biti obtoženec pred pozivom za izročitev, po drugem odstavku 52. člena ZNPPol poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Njegova izročitev pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obtoženec v torbico skril manjšo PVC vrečko in alu zavitek, v vozilu pa je bilo več pripomočkov za uživanje prepovedane droge, kar je nedvomno sporočalo, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek. Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal

Kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa. Dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov se lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa. Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve pred

Stališče sodišča prve stopnje, da bi policisti v vsakem primeru morali zaseči predmete, tudi brez storilčevega voljnega sodelovanja, je sicer pravilno, vendar ta njihova dolžnost ne more sanirati predhodne nezakonitosti zasega predmetov. Pred pozivom na izročitev predmeta bi moral biti storilec prekrška najprej ustrezno poučen, nato pa bi ob morebitni odklonitvi izročitve predmeta oziroma kršiteljevi pasivnosti policisti lahko opravili pregled osebe (pretipali oblačila osebe in pregledali vsebino stvari, ki jih ima pri sebi oziroma s sabo - četrti odstavek 52. člena ZNPPol). Skladno z drugim odstavkom 52. člena ZNPPol pred začetkom pregleda policisti res ukažejo osebi, naj sama izroči predmete (razen če bi to lahko ogrozilo varnost ljudi ali premoženja), vendar v kolikor je na osebo že osredotočen sum, da je storila prekršek ali kaznivo dejanje, jih ta določba ne odvezuje podaje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo, da se izročitev predmeta šteje za zakonito.

Za presojo, ali je z izročitvijo predmetov na zahtevo policije brez predhodnega pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo kršen ta privilegij in jih je zato treba kot dokaze izločiti, so odločilne konkretne okoliščine vsakega primera predvsem glede testimonialne narave izročenih predmetov.

V trenutku policistovega poziva po 52. členu ZNPPol, naj obsojenec izroči prepovedane predmete, je bil sum, da izvršuje prekršek po 33. členu ZPPPD že osredotočen, zato bi ga moral policist poučiti o pravicah, ki izvirajo iz privilegija zoper samoobtožbo. Ker tega ni storil, je zaseg predmetov obremenjen s kršitvijo jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave, vsi kasneje pridobljeni dokazi pa nezakoniti.

Dolžnost policije, da osumljenca kaznivega dejanja oziroma storilca prekrška pouči o privilegiju zoper samoobtožbo po četrtem odstavku 148. člena ZKP ali drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1 (t. i. opozorilo Miranda) se vzpostavi tisti hip, ko je bil sum zoper njega osredotočen (razlogi za sum storitve kaznivega dejanja ali zaznava prekrška).

V dani situaciji, ker do prostovoljne izročitve ni prišlo, bi policija od D. D. predmet, ki ga je imel v posesti, lahko pridobila le na podlagi odredbe za opravo osebne preiskave, ki pa v predmetni zadevi ni bila pridobljena. Glede na povedano sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrača pritožbeno tezo, da gre za zakonit dokaz in se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je policija do inkriminiranega zavitka (v katerem je bila ugotovljena prepovedana droga) prišla s kršitvijo določb ZKP, ki določa pogoje za zaseg predmetov osumljencu (214. člen ZKP) v povezavi z določbo drugega odstavka 58. člena ZP-1. Zato je sodišče upravičeno sledilo predlogu zagovornika za izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni dne 19. 4. 2022 in je iz spisa izločilo tudi dele uradnih zaznamkov, ki se konkretno nanašajo na opisani zaseg. Sicer pa pritožbena graja, ki se zavzema za izločitev vseh dokazov, ki jih je policija pridobila po 19. 4. 2022, ni utemeljena. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je policija opravljala kontrole na varnostnem območju na podlagi anonimne prijave, da naj bi oseba, ki je bila identificirana kot A. A., preproda

Za presojo, ali je pri izročitvi predmetov s strani obdolženca šlo za kršitev ZKP, je bistveno vprašanje, ali je v trenutku poziva policista obdolžencu k izročitvi predmetov nanj že bil osredotočen sum (razlogi za sum), bodisi storitve kaznivega dejanja bodisi prekrška. V prvem primeru se sproži pravica obdolženca oziroma dolžnost policije za pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo po četrtem odstavku 148. člena ZKP, v drugem pa po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZP-1. Sum je vsekakor bil osredotočen na obdolženca, bodisi glede kaznivega dejanja ali prekrška, zato ne prideta v poštev niti 51. oziroma 52. člen ZNPPol.