VSM Sodba IV Kp 59244/2021

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obdolženi A. A. v višini 144,00 EUR, obdolženi B. B. pa v višini 240,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 59244/2021 z dne 9. 1. 2025 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega B. B. pa za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolženemu A. A. izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca in 15 dni zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusi dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu B. B. pa je ob uporabi določb 47. člena KZ-1 izreklo denarno kazen 20 dnevnih zneskov po 63,16 EUR, kar skupaj znaša 1.263,20 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Hkrati ga je opozorilo, da če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska, to je za vsakih 126,32 EUR, določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, in sicer obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR, obdolženi B. B. v višini 140,00 EUR, oba pa sta dolžna plačati tudi strošek izvedenca, vsak v višini 383,25 EUR.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenski sankciji in stroškov kazenskega postopka;

- zagovornik obdolženega B. B. zaradi kršitev ustavnih določb, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji.

Oba pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornik obdolženega B. B. na več mestih pritožbe nekritično uveljavlja kršitve ustavnih in konvencijskih določb, zlasti kršitev domneve nedolžnosti, pravnih jamstev v kazenskem postopku, pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, načela enakosti, načela enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, pri čemer zgolj prepisuje in ponavlja vsebino posameznih določb ter teoretična stališča strokovne literature in sodne prakse, ne da bi jih obrazložil na obravnavanem primeru. Do tako posplošenih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče ni moglo konkretno in vsebinsko opredeliti, temveč je svojo presojo v nadaljevanju osredotočilo izključno na pritožbene navedbe, ki so ustrezno konkretizirane in sposobne obravnave.

5Oba pritožnika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer zagovornica obdolženega A. A. trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagovora obdolženca o njegovi vlogi kot oškodovanca in da ni pojasnilo nevarnega sredstva, medtem ko zagovornik obdolženega B. B. obravnavane kršitve ne konkretizira, pač pa zgolj posplošeno navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe pavšalni. Ni jima mogoče pritrditi. Uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom. Odločilna dejstva, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe, so tista dejstva, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Glede teh pa ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je namreč jasno, določno in tehtno obrazložilo svoje zaključke, da sta obdolženca izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, in sicer obdolženec A. A. po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, obdolženi B. B. pa po prvem odstavku 122. člena KZ-1, in da sta pri tem ravnala s krivdno obliko eventualnega naklepa. Razlogi niso v ničemer pomanjkljivi ali pavšalni, pač pa so podrobni in konkretni. Prav tako se je sodišče prve stopnje z logičnimi razlogi opredelilo do vseh bistvenih delov zagovorov, tudi do v pritožbi izpostavljenega zagovora obdolženega A. A., da je utrpel poškodbe (točke 4, 7, 8 in 10 razlogov izpodbijane sodbe). Nenazadnje je bil obdolženi B. B. spoznan za krivega, da je s pestjo udaril obdolženega A. A. v predel desne ličnice in nato večkrat v desni del trebuha, v posledici česar je A. A. utrpel poškodbe, kot izhajajo iz opisa kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba ima tudi razloge o tem, da je obdolženi A. A. obdolženega B. B. poškodoval z nevarnim sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje (točki 8 in 10 obrazložitve). Po obrazloženem se tako navedbe pritožnikov izkažejo kot neutemeljene.

6Zagovornik obdolženega B. B. uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da priči C. C. in Č. Č. nista bili prisotni na ogledu kraja dejanja. Pri tem ne specificira, za katero kršitev konkretno naj bi šlo. Da bi bila podana katera izmed kršitev, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno. Razen tega pa iz vsebine pritožbenih trditev v tej smeri izhaja, da je bilo v posledici odsotnosti prič na ogledu zmotno ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa pritožnik ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, katerega uveljavljata oba pritožnika in ga z ničemer ne konkretizirata.

7Pritožnika grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer pa ne moreta prepričati. Vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženima A. A. in B. B. storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8Bistvo pritožb je v ponavljanju obdolženčevih zagovorov ter v nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe. S pritožbenimi razlogovanji v tej smeri pa ni mogoče soglašati. Za zaključek, da sta obdolženca storila v izreku izpodbijane sodbe opisani kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago zlasti v zdravstveni dokumentaciji za oba obdolženca, izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za medicino D. D. ter v izpovedbi priče E. E. in deloma tudi v izpovedbah prič C. C. in Č. Č. Zagovora obdolžencev, ki sta zanikala storitev obravnavanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj jima ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolžencev.

9Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da je med obdolžencema prišlo do fizičnega napada na način, kot to izhaja iz opisa kaznivih dejanj. Čeprav priča E. E., ki se je nahajala na balkonu stanovanjske hiše, na dovozu katere je prišlo do obravnavanega dogodka, zaradi strehe ni točno videla, kaj se je dogajalo med obdolžencema, pa je ta vendarle zaznala prepir in kričanje obdolžencev, zaradi česar jima je tudi rekla, da se naj umirita in gresta domov. Prav tako je kasneje, ko je prišla z balkona, videla, da je obdolženi B. B. krvavel na roki. Da sta oba obdolženca utrpela obravnavane poškodbe, pa izhaja iz medicinske dokumentacije in mnenja sodnega izvedenca za medicino D. D., katerega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, v njegovo verodostojnost pa utemeljeno ni podvomilo. Izvedenec je namreč podrobno pojasnil svoje zaključke ter pri tem izhajal iz strokovnega znanja. Prav tako se je izčrpno opredelil do trditev obrambe obdolženega A. A., da je obdolženi B. B. krvavel že ob najmanjšem drgnjenju kože. V tej zvezi je izvedenec po pregledu celotnega zdravstvenega kartona obdolženega B. B. zaključil, da bolezenska stanja, ki jih je opisal v dopolnitvi mnenja, niso vplivala na nastanek obravnavanih poškodb pri obdolženemu B. B. in niso vplivala na samo zdravstveno stanje obdolženca. Navedeno zagovornica obdolženega A. A. očitno prezre in zato neutemeljeno navaja, da je dvom glede očitkov o nastanku površinskih ran na obdolženemu B. B.

10Na tem mestu tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku obdolženega B. B., ki si napačno razlaga izvedensko mnenje. Pri tem ponavlja obdolženčev zagovor, da je bil dva dni pred obravnavanim dogodkom pri zdravniku, saj je imel otečene roke, zaradi česar ni mogel udariti obdolženega A. A. Izvedenec je namreč zaslišan na glavni obravnavi v zvezi s tem pojasnil, da ne more izključiti možnosti, da bi bile poškodbe, glede na minimalno težo, povzročene v takem stanju. Pri tem je izvedenec celo poudaril, da lahko s takšnim zapestjem, kot ga je imel obdolženi B. B., neseš neko minimalno težo (do nekaj kilogramov). Zagovornik obdolženega B. B. tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v izpodbijani sodbi pavšalno navajalo mnenje sodnega izvedenca.

11Po mnenju zagovornika obdolženega B. B. sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb prič C. C. in Č. Č., ki sta videli, da je obdolženi A. A. napadel B. B., nista pa zaznali, da bi obdolženi B. B. udaril A. A. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbi omenjenih prič ustrezno upoštevalo ter po opravljenem ogledu kraja dejanja tudi pravilno zaključilo, da priči C. C. in Č. Č., ki sta v dobrem odnosu z obdolženim B. B., ne pa tudi z obdolženim A. A., nista mogli sami zaznati tako podrobnega opisa dogajanja, kot sta ga podali (točka 7 razlogov izpodbijane sodbe). Zagovornik na tem mestu navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na ogled povabiti tudi obe priči, ki bi lahko povedali, kje sta stali, vendar prezre, da kaj takega tekom dokaznega postopka ni predlagal, pa tudi sicer sta obe priči narisali skico, na kateri sta natančno označili, kje sta stali tekom obravnavanega dogajanja, kot tudi, kje sta stala oba obdolženca, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo ob dokazni oceni opravljenega ogleda, zaradi česar pritožnik ne more uspeti. Kot tudi ne more uspeti šele z v pritožbi predlaganim izvedencem, ki naj bi ocenil, ali sta priči lahko z mesta, kjer sta stali, videli vso dogajanje.

12Ob vseh ugotovitvah in ostalih razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, ni mogoče pritrditi zagovornici obdolženega A. A., da se je obdolženec branil pred napadom in udarci obdolženega B. B., tako da ga je prijel okrog pasu, da bi preprečil pretep, in zagovorniku obdolženega B. B., da je obdolženec le v samoobrambi dvignil roke, da je blokiral udarec obdolženega A. A. in da ga ni nikoli napadel. Dokazni postopek je namreč pokazal, da sta oba obdolženca utrpela poškodbe na način, kot to izhaja iz opisa kaznivih dejanj. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornika skušata le minimalizirati prispevek obdolžencev.

13Ker zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbi zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeni.

14Pritožnika kazenski sankciji grajata zgolj uvodoma. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenskih sankcij. Glede na težo kaznivih dejanj, nevarnost dejanj in stopnjo krivde obdolžencev je sodišče prve stopnje obdolžencema izreklo po vrsti (obdolženemu A. A. pogojno obsodbo, obdolženemu B. B. pa denarno kazen) in višini ustrezni kazenski sankciji, ki ju nikakor ne gre spreminjati v njuno korist. Pri tem je kot olajševalni okoliščini pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolžencev, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo.

15Zagovornica obdolženega A. A. se uvodoma pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar v nadaljevanju pritožbe v tem delu ne obrazloži, zaradi česar je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

16Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa za obdolženega A. A. odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), za obdolženega B. B. pa na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 ZST-1, upoštevaje premoženjske razmere obdolžencev.