VSL Sklep I Cp 1964/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 6. 2024 zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka v zvezi z ugovorom odločalo s končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obširni pritožbi kot bistveno navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju s pravili ZIZ² in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97. Sodišče prve stopnje se glede pogoja verjetnosti terjatve ni opredelilo do ugovornih navedb niti ni izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče neresnično v 23. točki obrazložitve navaja, da toženka ni zatrjevala, da bi tožnikoma konkretno pojasnila, kako bi na mesečne anuitete vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF. Izrecno je navajala, da so uslužbenci banke tožnikoma pojasnili, da so spremembe v eno ali drugo smer lahko praktično neomejene, tudi za 100 %. Povzema vsebino svojih ugovornih navedb, da je glede obstoja terjatve sodišče pristransko verjelo tožnikoma, ni pa se opredelilo do navedb toženke glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti, prav tako ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov. Naknadna kontradiktornost, ki jo omenja sodišče, je le navidezna, saj je sodišče toženki dovolilo, da ugovarja, njenih navedb pa ni upoštevalo in tudi ni izvedlo dokazov; s tem je nedopustno poseglo v njeno pravico do izjave. Zaslišanje predlaganih prič tudi ni v nasprotju z institutom začasne odredbe. Posledice izdaje regulacijske začasne odredbe za toženko niso majhne in tudi niso samo denarne. Regulacijska začasna odredba je dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči namena. Zaključek sodišča, da naj bi tožnikoma grozila nenadomestljiva škoda, je pavšalen in tudi neobrazložen. Tožnika razpolagata z zadostnimi sredstvi za plačilo obrokov. Prav tako jima ne grozi izguba doma, saj imata po ZIZ možnost odloga izvršbe. Sodišče je napačno presodilo tudi pogoj reverzibilnosti. Dejstvo, da ima toženka hipoteko, ki je bila ustanovljena leta 2006, nič ne pove o današnjem stanju nepremičnine, glede katerega tožnika nista podala prav nobenih navedb. Prav tako sama hipoteka niti ne pomeni, da bo mogoče nepremičnino prodati. Ostala denarna sredstva, s katerimi tožnika trenutno razpolagata, pa bodo v obdobju več let tudi porabljena.

3Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnika sta s toženko dne 11. 9. 2006 v obliki notarskega zapisa SV 000/06 sklenila kreditno pogodbo št. 001 (v nadaljevanju Kreditna pogodba I), katere predmet je bil stanovanjski kredit v znesku 117.673,44 CHF z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah v obdobju od 29. 9. 2006 do 31. 8. 2026. Na podlagi kreditne pogodbe je bila v zavarovanje terjatve v korist toženke ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini tožnikov. Prvi tožnik je 29. 10. 2008 s toženko sklenil še kreditno pogodbo št. 002 (v nadaljevanju Kreditna pogodba II) za gotovinski potrošniški kredit v znesku 12.500 CHF z rokom vračila v 96 mesečnih anuitetah v obdobju od 30. 11. 2008 do 31. 10. 2016.

6Tožnika sta tekom postopka vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 6. 2024 ugodilo in učinkovanje Kreditne pogodbe I in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora. Zoper izdani sklep o začasni odredbi je toženka vložila ugovor.

7Prvi pogoj za ohranitev začasne odredbe v veljavi je verjeten obstoj nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pravno podlago za presojo verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK³, ZVPot⁴ ter temeljna načela OZ⁵, ki jih je treba razlagati evroskladno, kot to določata Direktiva Sveta 93/13 EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodna praksa SEU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki so bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi s pojasnilno dolžnostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

8Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je verjetnost terjatve izkazana, oprlo na naslednje ugotovitve: - da pojasnilna dolžnost banke o valutnem tveganju ni bila izčrpana že s tem, da je bilo opozorilo na tveganje zajeto v Kreditni pogodbi I, saj morajo biti informacije o prevzetih tveganjih potrošniku posredovane tako, da ta razume ekonomske učinke oziroma vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti; - da so ugovorne navedbe toženke v zvezi s pojasnilno dolžnostjo delno tudi v nasprotju (točka 23 obrazložitve⁶); - da toženka ne zatrjuje, da bi tožnikoma konkretno pojasnila, kako bi na mesečne anuitete vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF in ju s tem opozorila na potencialno velik vpliv na njun ekonomski položaj in na možnost uresničitve "črnega scenarija"; - da dejstvo, da sta tožnika še po tem, ko se je mesečna anuiteta že povišala za 20 %, sklenila nov kredit, kaže na to, da se tožnika dejanskega valutnega tveganja nista zavedala; - da glede na navedbe toženke, da sta tožnika k njej prišla že s konkurenčno ponudbo druge banke, ni verjetno, da bi ju toženka ob sklepanju pogodbe še posebej opozarjala na tveganje. Ker je ocenilo, da že iz samih trditev toženke ne izhaja za verjetno, da je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, v tej fazi postopka tudi ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu po zaslišanju bančnih uslužbencev, saj bi bilo to v obravnavanem primeru v nasprotju s samim namenom instituta začasnih odredb, ker onemogoča hitro odločitev, izvedba dokazov in njihovo ocenjevanje pa tudi presega odločanje na podlagi verjetnosti.

9Toženka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s stališčem o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem prič, predlaganih za potrditev verjetne izkazanosti njenih navedb, da je bilo tožnikoma ob sklenitvi pogodbe dano ustrezno pojasnilo, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V nasprotju s prej povzetimi ugotovitvami sodišča je toženka v ugovoru trdila, da konkretna zadeva ni primerljiva z zadevami, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 8/2022 in II Ips 74/2023, da je bilo tožnikoma jasno in večkrat predstavljeno, da ugodnost kredita v CHF ni zagotovljena in da se bo anuiteta lahko povišala na višino anuitete primerljivega kredita v EUR (ki je bila takrat višja za približno 20 %) ali jo tudi presegla, da gre za tvegan kredit, pri katerem se lahko obveznosti preračunano v domačo valuto tudi znatno povišajo za 20, 30, 50 ali celo 100%. Tožnikoma je bilo torej jasno pojasnjeno, da toženka ne ve, kako se bodo menjalni tečaji ali referenčne obrestne mere spreminjale in da tudi nikjer ni določena meja, do katere se lahko spremembe zgodijo, prav tako so jima bili s strani bančnih uslužbencev narejeni izračuni, če se anuiteta in glavnica povišata za 10, 15 ali več %. Tako ne držijo navedbe tožnikov, da jima je bilo rečeno, da bodo obroki nižji kot pri kreditu v EUR in da naj ne bi bila poučena o možnosti povišanja. Po oceni pritožbenega sodišča iz toženkinih navedb, ki si glede na povzeto niso v medsebojnem nasprotju, izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. Glede na to in glede na diametralno nasprotne navedbe tožnikov⁷ in toženke razlogi sodišča prve stopnje za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče zato niso sprejemljivi.⁸ Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič. Izvedba dokaza je bila predlagana v fazi odločanja o ugovoru, torej po tem ko je bila začasna odredba že izdana. Iz ugovornih navedb toženke ni mogoče sklepati, da se njene trditve o obsegu podanega pojasnila s predloženimi dokazi ne bi mogle izkazati za verjetne. Presoja, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore). Zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, bi moralo sodišče prve stopnje tako sprejeti šele po izvedbi predlaganih dokazov.

10Zaradi podane bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva vse ugovorne navedbe toženke in izvede relevantne dokaze obeh strank, ki so bili predlagani v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve (predvsem zaslišanje tožnikov in konkretnih bančnih uslužbencev toženke). Glede na uspeh dokaznega postopka naj oceni, navedbe katere stranke glede obstoja terjatve šteje za verjetnejše, nato pa ponovno presodi izpolnjenost preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, pri čemer naj upošteva, da z vidika ciljev Direktive 93/13 reverzibilnost⁹ ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Za izdajo začasne odredbe, če je verjetnost terjatve izkazana, zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je stališče novejše sodne prakse¹⁰ Tudi tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tako ni pravno relevantno.

11Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s s15. členom ZIZ).

12Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS št. 70/2000 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS št. 20/1998 s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Da po eni strani navaja, da tožnikoma ni nikoli točno specificirala procenta možne spremembe, po drugi strani pa navaja, da so jima v programu simulirali spremembo tečaja in prikazali obrok po spremembi.
⁷ V predlogu za izdajo začasne odredbe sta tožnika navajala, da sta bila najprej v kontaktu z A. A., kasneje pa z B. B. Z njune strani sta prejela informacije, da je kredit v švicarskih frankih najbolj ugoden kredit, da je frank stabilna valuta, da bodo obroki pri tem kreditu nižji kot pri kreditu v eurih. Drugih pojasnil glede tveganosti kredita nista prejela.
⁸ Tako tudi: VSL II Cp 1659/2024, VSL II Cp 2228/2024, VSL I Cp 1927/2024, VSL I Cp 1928/2024, VSL II Cp 567/2025, II Cp 1052/2025.
⁹ Tako VSL I Cp 1520/2024 in VSL I Cp 1780/2024.
¹⁰ Tako VSL I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 1364/2024, II Cp 1502/2024 in II Cp 1820/2024.