VDSS Sklep R 20/2025

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

1Tožnik je pri Delovnem sodišču v Mariboru vložil tožbo, s katero zahteva, da mu tožena stranka za čas bolniškega staleža, tj. od 1. 5. 2019 do 31. 7. 2020, obračuna 15.213,65 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V tožbi toženi stranki kot delodajalcu očita, da mu med začasno zadržanostjo od dela zaradi posledic poškodbe pri delu, ni izplačal 100 % nadomestila plače.

2Delovno sodišče v Mariboru se je s sklepom opr. št. Pd 16/2024 z dne 29. 4. 2025 izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi. V obrazložitvi se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 21/2023 z dne 23. 2. 2024 iz katerega izhaja, da gre pri nadomestilu plače v primeru odsotnosti z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, za pravico iz socialnega zavarovanja, čeprav je izplačevalec nadomestila delodajalec. Le Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je pristojen za odmero nadomestila plače, ki se izplača v njegovo breme, pravilnost odločitve pa se preverja v socialnem sporu. Zadevo je zato na podlagi 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

3Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sprožilo spor o pristojnosti. V predlogu je navedeno, da nadomestilo plače delavcem izplačuje delodajalec v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. ZZZS nato delodajalcu povrne izplačano nadomestilo plače po predložitvi zahtevka za refundacijo, kateremu morajo biti priložena pravilno in popolno izpolnjena potrdila in drugi obračunski dokumenti. Socialno sodišče je pristojno odločati o sporih iz obveznega zdravstvenega zavarovanja le, če gre za spor iz zavarovalnega razmerja, kjer kot ena od strank nastopa državni organ ali nosilec javnih pooblastil (zavod). Tožnik ne nastopa v lastnosti zavarovanca in ne toži nosilca javnih pooblastil (ZZZS, ZPIZ, država) ter ne zatrjuje, da je vtoževani znesek posledica nepravilne in nezakonite odločitve oziroma dejanj nosilca javnih pooblastil. Kot delavec zahteva od tožene stranke kot delodajalca, da mu izplača razliko v nadomestilu, do katere naj bi prišlo zaradi napačnega ravnanja delodajalca, kar predstavlja individualni delovni spor (po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1).

4Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

5Delovno in socialno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno odločati le o tistih sporih, za katere tako določa zakon. Po točki 2.a) prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je socialno sodišče med drugim pristojno za reševanje sporov s področja zdravstvenega zavarovanja, če gre za spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in o plačevanju prispevkov za to zavarovanje. V primeru spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki pa je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno odločati delovno sodišče.

6V obravnavani zadevi gre za spor med delavcem in delodajalcem, v katerem tožnik kot delavec od svojega delodajalca zahteva razliko v nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Gre torej za individualni delovni spor za katerega je na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Da pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo ne gre za socialni spor, se je pritožbeno sodišče že izreklo v zadevi R 13/2004. Zavzelo je stališče, da ne gre za socialni spor, če ne gre za spor o pravici in višini nadomestila plače med zavarovancem in ZZZS.

7Po ZDSS-1 so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča (prvi odstavek 58. člena). V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon (drugi odstavek istega člena).

8Socialni spor ni sodni spor med delavcem in delodajalcem, temveč je sodni spor med nosilcem socialnih zavarovanj oziroma socialnega varstva in posameznikom o pravici do in iz sistema socialne varnosti. Tožba se v socialnem sporu sproži zoper dokončne odločbe v 30 dneh od vročitve takšne odločbe. Za socialni spor gre torej takrat, kadar je ena od strank državni organ ali nosilec javnih pooblastil.¹ V tej zadevi tožena stranka ni nosilka javnih pooblastil in tudi ni izdana odločba v okviru izvajanja javnih pooblastil, ki bi jo izpodbijal tožnik.

9Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 137. členu ureja nadomestilo plače. Ta določba je umeščena v III. poglavje z naslovom "Pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja" (točka 3. Plačilo za delo). Nadomestilo plače se izplačuje za čas trajanja delovnega razmerja, ko delavec iz opravičljivih razlogov dela ne opravlja ali ga ne more opravljati. Obveznost plačila, torej tudi nadomestila plače, predstavlja eno od temeljnih obveznosti delodajalca (44. člen ZDR-1). S 137. členom ZDR-1 je določena obveznost delodajalca, da delavcu izplača nadomestilo plače. S tem se zagotavlja nepretrganost dohodka tudi zaradi nezmožnosti za delo. Za nadomestilo plače veljajo pravila, ki se nanašajo na plačo, tj. glede izračuna, načina in kraja plačila. Prav tako je potrebno od nadomestila plače za začasno nezmožnost za delo obračunati in plačati davke in prispevke.² Pri nadomestilu plače gre torej za socialnovarstveno pravico iz delovnega razmerja, s katero se zagotavlja kontinuiteta plačila v primeru delavčeve upravičene odsotnosti z dela.³

10Nadomestilo za začasno nezmožnost za delo prvih 30 dni izplačuje delodajalec iz lastnih sredstev, od 31. dne pa gre nadomestilo v breme zdravstvenega zavarovanja. Nadomestilo tudi po 30 dneh še naprej izplačuje delodajalec, vendar izplačana sredstva nadomestila refundira od ZZZS.

11ZDR-1 v desetem odstavku 137. člena določa, da če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ZZZS izplača neposredno delavcu zapadlo neizplačano nadomestilo plače, ki se izplača v breme zdravstvenega zavarovanja. Ta določba je bila v zakon dodana zaradi težav, ki so se pojavljale v primeru insolventnosti delodajalca. Ustavno sodišče je v odločbi Up‑794/11-15 z dne 21. 2. 2013, opozorilo, da je ureditev, ki delavcu onemogoča od ZZZS neposredno zahtevati plačilo nadomestila za začasno nezmožnost za delo od 31. delovnega dne zadržanosti dalje, v nasprotju z učinkovitim varovanjem in uresničevanjem delavčeve pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in pomeni nedopusten poseg v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

12Nadalje je v desetem odstavku 137. člena ZDR-1 naveden način uveljavljanja nadomestila. ZZZS izvede izplačilo na podlagi zahteve delodajalca, ki jo je ta dolžan vložiti v osmih dneh po preteku meseca, v katerem je nadomestilo plače zapadlo v plačilo. Zahtevo lahko vloži tudi delavec, če v osemdnevnem roku ne prejme pisnega obvestila delodajalca o njeni vložitvi. Delavec in delodajalec morata zahtevi priložiti pisni obračun delodajalca, iz katerega so razvidni podatki o zapadlem neizplačanem nadomestilu plače, delodajalec pa tudi izjavo, da delavcu v roku ni izplačal nadomestila plače. Delavec izgubi pravico do neposrednega izplačila, če mu je bila terjatev poravnana pred izplačilom s strani ZZZS.

13Samo v primeru, ko delodajalec delavcu ne izplača nadomestila v zakonsko določenem ali s pogodbo dogovorjenem roku, lahko torej delavec uveljavi plačilo nadomestila neposredno od ZZZS. A contrario to pomeni, da v vseh ostalih primerih nadomestilo za začasno nezmožnost za delo delavec uveljavlja od delodajalca in gre za individualni delovni spor.

14Zahtevku za refundacijo mora delodajalec priložiti pravilno in popolno izpolnjene obračunske dokumente (drugi odstavek 6. člena Pravilnika o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca - Pravilnik)⁴. Le v primeru, če zavod obračuna nadomestilo plače za posameznega delavca v višjem znesku, kot je naveden v zahtevku za refundacijo, zavod zavrne povračilo tega nadomestila plače in vrne delodajalcu obračunske dokumente (tretji odstavek 16. člena Pravilnika)⁵. Delodajalec je torej tisti, ki je dolžan posredovati točne podatke ZZZS, medtem ko ta lahko zahtevek za refundacijo zavrne le, če je obračun delodajalca višji. Če delodajalec nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR-1 ne zagotovi, je odgovoren za prekršek (217. člen ZDR-1)⁶.

15Stališče, da bi imel delavec zmeraj možnost zahtevati nadomestilo neposredno od ZZZS je lahko za delavca tudi manj ugodno. Zlasti v času bolezni želi denarno nadomestilo prejeti na plačilni dan, brez zamude z vlaganjem zahteve in preverjanja podatkov.⁷ Delodajalec je tisti, ki ima podatke o plači delavca, od katere je odvisna višina denarnega nadomestila za začasno nezmožnost za delo. Po stališču Višjega delovnega in socialnega sodišča bi bilo tudi nesprejemljivo, da bi se delavca v času bolniškega staleža sililo, da ob vsakem izplačilu mesečne plače sproži socialni spor. To bi izvotlilo osnovno pravico iz delovnega razmerja, tj. pravico do plačila, ki jo delavec uresničuje pri delodajalcu. Za delavca ni relevantno od kod izhaja vir plačila, ki mu ga tudi po 30 dneh začasne nezmožnosti za delo še naprej izplačuje delodajalec. Določbi desetega in enajstega odstavka 137. člena ZDR-1 sta le izjema od pravila in ju ne smemo razlagati tako, da se je delavec v zvezi z izplačilom nadomestila plače za čas bolniškega staleža dolžan primarno obrniti na ZZZS in ne na delodajalca.

16V tem primeru, ob upoštevanju zgoraj navedene zakonske podlage in dejanskih okoliščin, sodišče ni vezano na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 21/2023, saj je bila ta izdana v okoliščinah drugega konkretnega primera, in s katero je bilo zavzeto stališče, da gre v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti ZZZS in ne delovnega sodišča.

17Ker je tožena stranka tožnikov delodajalec, ki naj ne bi izpolnjeval svojih obveznosti iz delovnega razmerja, je za reševanje tega spora pristojno delovno sodišče, ki odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Zato je za odločanje v tem sporu na podlagi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, stvarno in krajevno pristojno Delovno sodišče v Mariboru.

¹ Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII R 18/2016 z dne 22. 11. 2016.
² Strban Grega: Delovna razmerja z e-komentarjem ZDR-1, komentar k 137. členu ZDR-1.
³ N. Belopavlovič: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, 3., posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 941.
⁴ Uradni list RS, št. 12/2020. Pravilnik je začel veljati 1. 3. 2020.
⁵ Tako tudi v 19. členu Pravilnika o obračunu nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Uradni list RS, št. 130/2004). Ta pravilnik je začel veljati s 1. 1. 2005.
⁶ Točka 29 prvega odstavka 217. člena ZDR-1.
⁷ Strban Grega: Delovna razmerja z e-komentarjem ZDR-1, komentar k desetem odstavku 137. člena ZDR‑1.