VSL Sklep II Cp 2003/2024

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 14. 6. 2024 se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu sklep potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 28. 8. 2024 se zavrne in se sklep potrdi.

III. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

1Tožnica je s toženko 9. 6. 2008 sklenila hipotekarno devizno kreditno pogodbo v CHF, št. 000, nato 12. 6. 2008 notarski zapis kreditne pogodbe in sporazum o zavarovanju denarne terjatve za zastavo nepremičnine, opr. št. SV 639/08, in 25. 3. 2010 še dodatek št. 1/2010 k hipotekarni devizni pogodbi ter 31. 3. 2010 notarski zapis tega dodatka s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine, opr. št. SV 352/2010. S tožbo z dne 11. 12. 2023 je zahtevala, da se ugotovi ničnost teh pravnih poslov, vrnitev preplačanega zneska v višini 31.098,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ugotovitev, da je vknjižba hipoteke neveljavna ter naj se izbriše.

2Tožnica je 3. 6. 2024 vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se učinkovanje pravnih poslov začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega postopka in toženki prepove razpolaganje s terjatvami po teh poslih in izterjevanje terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje drugačnega poplačila teh terjatev pod grožnjo denarne kazni.

3Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 6. 2024 tožničinemu predlogu delno ugodilo - z izdano začasno odredbo je začasno zadržalo učinkovanje poslov do pravnomočnega končanja tega postopka, v ostalem (glede prepovedi razpolaganja s terjatvijo, izterjave in poplačila) je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zoper zavrnilni del tega sklepa je tožnica vložila pritožbo, toženka pa ugovor zoper ugodilni del.

S sklepom z dne 28. 8. 2024 je sodišče prve stopnje toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

O tožničini pritožbi zoper sklep z dne 14. 6. 2024

4Zoper prvi sklep v zavrnjenem delu se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter pravice do enakega varstva v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena URS. Predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu za začasno odredbo ugodi tudi v ostalem delu. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju in bo nanje sproti odgovorjeno.

5Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

6Pritožba ni utemeljena.

7V skladu z določbo 273. člena ZIZ izda sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče opraviti še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe, ki naj se doseže z njeno izdajo.

8Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe, zato dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno¹. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe vpliva na zapadlost terjatve, kar zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen tudi pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C 287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A. Zaradi začasnega zadržanja učinkovanja kreditne pogodbe obroki kredita od izdaje začasne odredbe ne zapadejo v plačilo in jih tožnici ni treba plačevati. Že iz tega razloga toženka začasno ne more ničesar izterjevati, niti s temi terjatvami ne more razpolagati.

9Če bi toženka vendarle razpolagala s terjatvami ali bi jih v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba) poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke - predvsem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v sodni praksi², pritožbeni očitki o neučinkovitosti izdane začasne odredbe in o izvotlitvi njenega namena pa so neutemeljeni. Tožnica bi tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, pa bi toženka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor in bi bil njen položaj povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z izdano začasno odredbo.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica v primeru, če toženka ne bi spoštovala že izdane začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe, ne bi mogla doseči prisilne izvršitve te začasne odredbe zaradi zavrnitve predloga za izrek denarne kazni kot sredstva izvršbe. Pritožnica prezre, da je sredstvo izvršbe (denarno kazen) predlagala za primer kršitve prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, ne pa (tudi) v zavarovanje začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe. Ker je sodišče v postopku zavarovanja vezano na zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), so očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepopolni odločitvi glede sredstva izvršbe neutemeljeni. Ob tem je neutemeljeno tudi sklicevanje na VSL sklep I Cp 585/2023 in VSC sklep I Cp 88/2022, ki niti ne obravnavata problematike začasnih odredb v zvezi s CHF krediti.

11Ustrezno zavarovanje nedenarne terjatve je doseženo že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe³, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, izterjave in poplačila terjatev, ter posledično za izrek denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi, pravilno zavrnilo. Ker sklep ni obremenjen s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 28. 8. 2024

12Zoper drugi sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče pritožbe ne povzema; na bistvene pritožbene navedbe pa bo odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve.

13Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

14Pritožba ni utemeljena.

15Tožnika sta izdajo začasne odredbe predlagala zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, kar ZIZ ureja v 272. členu. Sodišče izda začasno odredbo, (1) če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) in (2) če za verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tretja alineja drugega odstavka). Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri presoji izključena, saj sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti toženke v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

16Ustaljeno in enotno⁴ je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno⁵ in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z zgoraj citiranim 272. členom ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU⁶.

17SEU je v zadevi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (točka 56 sodbe)⁷. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C- 287/22 ni mogoče uporabiti in da ne predstavljata primarnega vira prava, so zato neutemeljene. Pritožnica v pritožbi ne uspe predstaviti okoliščin, zaradi katerih bi bila v zadevi SEU zavzeta stališča v obravnavani zadevi neupoštevna. Zatrjevana okoliščina, da je bila sodba izdana v zvezi z nacionalno zakonodajo Poljske, ki ni omogočala vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, ni takšna, da bi - upoštevajoč pojasnjevalno (interpretativno) naravo sodbe - zmanjševala ali celo izničila relevantnost razlagalnih smernic iz te sodbe v obravnavani zadevi.

18V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13⁸, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem. Tako stališče tudi ne pomeni, da predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče zavrniti in da se začasne odredbe izdajajo avtomatizirano in z mehanskim sklicevanjem na Sodbo SEU, kot meni pritožba. Sodišče mora pogoje za izdajo začasne odredbe presoditi skozi določbe ZIZ, vsebinsko pa je treba posamezne pogoje razlagati evropsko skladno.

O verjetnem obstoju terjatve

19Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF⁹, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi glede verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ¹⁰, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir.

20Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot).

21ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega ravnotežja, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah 1. odst. 24. člen ZVPot.¹¹ V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben.

22Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev. V tovrstnih primerih sodna praksa VS RS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni element. Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila ali na nemožnost predvidevanj, kaj se bo v prihodnje zgodilo z obrestno mero oz. na področju deviznih tečajev, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje.

23Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.¹² Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve t. i. "črnega scenarija"¹³).¹⁴ Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.¹⁵

24Neutemeljena je na preseženo sodno prakso oprta toženkina polemika, da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi še ne pomeni nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnosti pogodbe. Drži nasprotno. V aktualni sodni praksi je bilo mnogokrat obširno utemeljeno - in v izpodbijanem sklepu je to ponovljeno - da neustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnost sama po sebi kaže na nepoštenost pogodbenega pogoja in s tem ničnost pogodbe (4. alineja prvega odstavka 24. člena, drugi odstavek 23. člena ZVPot in prvi odstavek 88. člena OZ).¹⁶ Neopravljena (ali pomanjkljivo opravljena) pojasnilna dolžnost v skladu s profesionalno skrbnostjo banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe. O nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je govora takrat, ko banka s potrebno informacijsko obveznostjo (po obsegu in vsebini) ni vzpostavila enakopravnosti v položajih.

25Toženka ugotovitvi o verjetnem obstoju terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, dodatka ter njunih notarskih zapisov s sporazumoma o zavarovanju terjatve s hipoteko nasprotuje z vztrajanjem: - da je kondikcijski (denarni) zahtevek zastaral, zato tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pravnih poslov, in - da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena.

26Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnice, da ji je bil kredit predstavljen kot ugoden z ugodnimi kratkoročnimi gibanji tečaja CHF v razmerju do EUR. Izpostavljena je bila ugodna najnižja obrestna mera, ne pa izpostavljenost tveganju, ki je bilo povezano z najetjem dolgoročnega kredita in morebitno slabitvijo tečaja EUR v razmerju do CHF. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb. Ugotovilo je, da iz toženkinih ugovornih navedb ne izhaja, da bi tožnici posredovala informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja, torej, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanj znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Toženka je res pretežno nasprotovala z nestrinjanjem z visoko kvalificiranim standardom pojasnjevanja in s poudarjanjem, da za izredne dogodke (ki so povzročili drastično nihanje tečaja CHF) ni mogla vedeti. Trditev, za katero toženka ocenjuje, da ustreza standardu dolžnega pojasnila, je sodišče prve stopnje povzelo in pravilno izluščilo njeno pomensko bistvo in jo postavilo v kontekst drugih toženkinih trditev - prav tistih, ki izražajo nezmožnost toženke izpolniti visoke pojasnjevalne zahteve.

27Toženka v pritožbi vztraja, da je izpolnila trditveno breme glede pojasnilne dolžnosti, čeprav ni uporabila fraze "črni scenarij", ker da je opozorila na "možnost uresničitve zelo slabega scenarija", s tem ko sta njena zaposlena tožnici pojasnila: ".. da nihče ne more predvideti, kaj se bo v prihodnje dogajalo z obrestno mero, ki je bila v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ugodna v primerjavi z obrestmi za domačo valuto, - da nihče ne more predvideti, kaj se bo v prihodnje zgodilo na področju deviznih tečajev, niti ni mogoče napovedati nekih mejnih deviznih tečajev, - da nihče ne more predvideti končnega donosa ali izgube instrumenta vračila kredita - ali bo CHF kredit dražji ali cenejši od kredita v EUR, - da lahko sprememba obrestne mere in/ali sprememba tečaja bistveno vpliva na izpolnjevanje obveznosti tožeče stranke, tako na spremembo obroka kot na odplačilo glavnice."

28Ta opozorila po presoji pritožbenega sodišča ne dosegajo visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Ostajajo na ravni abstraktne omembe možnosti spreminjanja tečaja in njegovega bistvenega vpliva na obrok in glavnico. V njih ni sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), ki da lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke.¹⁷ Verjetnosti teh trditev, ker niso pravno odločilne, sodišču ni bilo treba preizkušati z dokazi (zaslišanji). Zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov ni kršilo pravil postopka, niti ni pomanjkljivo ugotovilo dejanskega stanja.

29Glede pritožbenih trditev o nenapovedljivosti/predvidevanja gibanja menjalnih tečajev velja dodati, da četudi so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati), je pomembno zavedanje o tveganosti pogodbenega pogoja.¹⁸ Opozorilo na tveganje tako ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi.

30Sodišče prve stopnje je obravnavalo ugovor zastaranja denarne terjatve, in zaključilo, da terjatev ni zastarala, čemur pritožba sicer obrazloženo nasprotuje, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da vprašanje zastaranja kondikcijskega zahtevka za odločitev o konkretni začasni odredbi ni pomembno. Predlagana in izdana začasna odredba se ne nanaša na zavarovanje denarne terjate (temveč v zavarovanje nedenarne terjatve - ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, dodatka in sporazumov o zavarovanju terjatve), zato sodišču v tej fazi postopka sploh ni bilo treba ugotavljati, ali je kondikicijski zahtevek tožnikov že zastaran.¹⁹ Verjetno ničnost pogodbe²⁰ je v tem postopku zavarovanja treba prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo, ki že utemeljuje pravni interes. Da bi v tem delu prišlo do zastaranja, pritožba ne zatrjuje. V tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva; bo pa ugovor zastaranja obravnavan in odločitev o tem vprašanju sprejeta v rednem postopku.²¹ Ker razlogi sodišča o tej dilemi niso bili potrebni, so tudi pritožbene navedbe, ki tem razlogom nasprotujejo, pravno nepomembne.

Glede izpolnitve dodatnega pogoja za izdajo začasne odredbe

31Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotavljalo pogoj verjetno izkazane nevarnosti težko nadomestljive škode na strani tožnice in tehtalo neugodne posledice na strani obeh strank. Razbrati je, da je sodišče ob napolnjevanju standarda "težko nadomestljiva škoda" (pravilno) upoštevalo v sodbi C-287/22 sprejeto razlagalno pravilo prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive in vanj vključene napotke za lojalno razlago nacionalnega prava. Skladno z njimi je začasno zadržanje plačevanja mesečnih obrokov na podlagi verjetno nične kreditne pogodbe potrebno, če se lahko (le) na ta način doseže polni učinek končne odločitve o ničnosti pogodbe, ta pa je dosežen, če je vzpostavljen dejanski in pravni položaj, v katerem bi potrošnik bil, če nepoštenega pogoja ne bi bilo. Polni učinek Direktive je tako dosežen (še)le, če potrošniku ni treba na podlagi domnevno nične pogodbe med (lahko dolgotrajnim) postopkom plačevati mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (C-287/22, tč. 42 in 59), ter razširjati oziroma razširiti tožbe ali celo vložiti nove, da bi prejel povrnjene zneske, ki jih je neupravičeno plačal na podlagi nične pogodbe (C-287/22, tč. 50 do 52).²²

32V pritožbenem postopku ni sporno verjetno izkazano dejstvo, da je tožnica po kreditni pogodbi prejela 121.529,92 EUR, odplačala pa 152.628,77 EUR, in je tako plačala več, kot je znašala prejeta glavnica kredita v EUR. Ob tako ugotovljenem dejstvu je pritrditi sodišču prve stopnje, da bi zavrnitev tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico njeno dolžnost plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviš(ev)anju njenega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za tožnico, tako z vidika njenega premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, pa ustrezajo že evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnico spravilo v nezavidljiv ekonomski položaj, kakor tudi ne, ali bi v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe lahko za nazaj nadomestila vse finančne izgube. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti.

33Pritožbene navedbe, da tožnica ni konkretneje navedla okoliščin, iz katerih bi izhajalo poslabšanje njenega premoženjskega položaja, ni utemeljena, saj poslabšanje položaja izhaja že iz tega, da bi bila zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive po pravnomočno končanem postopku primorana vložiti novo tožbo, s katero bi zahtevala vračilo plačanih obrokov kredita, ki bi zapadli do prejema pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi, četudi bi lahko tovrstna plačila do konca glavne obravnave še zajela s spremembami tožbe. Na premoženjsko stanje tožnice bi brez izdanega začasnega ukrepa dodatno vplivali tudi stroški, povezani z razširitvijo tožbenega zahtevka ali z novo tožbo za kasneje plačane obroke kredita.

34Za izdajo začasne odredbe zadostuje izpolnitev pogojev po drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da je verjetno podana nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, ukvarjalo še s tehtanjem neugodnih posledic pravdnih strank in zaključilo, da je tožnica uspela z verjetnostjo izkazati obstoj predpostavke po tretji alineji 2. odst. 272. člena ZIZ. Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje v smeri izkazane nevarnosti težko nadomestljive škode moč podvreči/subsumirati že pod predpostavko iz druge alineje 2. odst. 272. člena ZPP, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati še s tehtanjem neugodnih posledic za upnika in dolžnika. Če je izpolnjen pogoj iz druge alineje, ni treba presojati, ali je izpolnjen tudi pogoj iz tretje alineje, ker nista določena kumulativno. Pritožbeni razlogi, ki napadajo ugotovitve/presojo sodišča glede tehtanja hujših neugodnih posledic strank v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe in sodijo v alternativno (drugo) predpostavko iz tretje alineje istega člena, so zato nepomembni. Ob tem velja še pojasniti, da je tudi sodna praksa v zadnjih odločbah - upoštevaje sodbo SEU C 287/2022 - zavzela stališče, da dodatno tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji ni pravno odločilno.²³

35Podobno velja glede pogoja reverzibilnosti, ki se je sicer oblikoval v domači sodni praksi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 pri obravnavanju ureditvene začasne odredbe, ki se nanaša na neprimerljivo nepotrošniško zadevo, kjer je bil predlog za izdajo začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku (za kar v obravnavanem primeru ne gre). Pogoj reverzibilnosti ni skladen z visokimi standardi varstva potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji, kot jih zagotavlja Direktiva. Tak pogoj, ki sploh ni izrecno določen v ZIZ, z vidika zagotovitve ciljev Direktive 93/13 (glej sodbo C-287/22, tč. 43, 48 - 52, 59 in 60 ter 52) ni sprejemljiv. Tudi sodna praksa je v zadnjih odločbah, upoštevaje sodbo SEU, zavzela stališče, da vprašanje reverzibilnosti v tovrstnih sporih ni pravno odločilno.²⁴ S tem se za nepomembne izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica izkazati neizpolnitev tega pogoja.

36Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijani sklep v obsegu začasnega zadržanja učinkovanja pravnih poslov potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

37Odločanje o stroških pritožbenega postopka obeh strank je pridržano za končno odločbo (165. člen ZPP).

¹ Tako tudi VS RS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025.
² VS RS II Ips 10/2025 ter VSL sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, VSL sklep II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024, VSL sklep I Cpg 330/2020 z dne 1. 7. 2020 in VSL sklep I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021.
³ Glej tudi VS RS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, točke 29 do 38.
⁴ Prim. npr. sklepe VSL I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024, II Cp 1364/2024 z dne 24. 10. 2024.
⁵ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentacion SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁶ M. Avbelj; Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.
⁷ Povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU in javnopravni ter regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 1-2/2019, stran: 83
⁸ Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.
⁹ Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.
¹⁰ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
¹¹ Prim. VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (28. tč. obrazložitve)
¹² Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.
¹³ Pri čemer tega izraza ne gre razumeti dobesedno, ampak predstavlja pravni standard, ki ga je mogoče izraziti tudi z drugačnimi besednimi zvezami, npr. znatno povečanje, ki ga kreditojemalec glede na svoje dohodke v domači valuti ne bo zmogel nositi, ipd. Opozorilo na "črni scenarij" je šteti za sopomenko omenjenemu pojasnilu/opozorilu. Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve. Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: " ...da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”
¹⁴ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.
¹⁵ Prim. sklepa VSL II Cp 1219/2024 in II Cp 138/2024, VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, sodba in sklep II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, id., odločba Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023.
¹⁶ Nosilna je odločba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki so ji sledile številne naslednje, denimo II Ips 49/2023 in II Ips 54/2023; glej še VSL I Cp 1128/2024, I Cp 781/2024, II Cp 42/2024.
¹⁷ Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.
¹⁸ Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) z znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
¹⁹ Prim. odločbe VSL II Cp 759/2025, I Cp 316/2025, II Cp 1819/2024, I Cp 316/2025, VSM I Cp 601/2025, I Cp 791/2024 id.
²⁰ Pri tem velja dodati, da tožba na ugotovitev ničnosti pogodbe ne zastara
²¹ Ob rob navedenemu pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF pojasnjuje, da se sodna praksa šele vzpostavlja. Sodišča so začetek teka zastaralnega roka različno tolmačila. Na primer, (1) da ga je mogoče šteti od takrat, ko potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, to pa je šele tedaj, ko v sodnem postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (VSL II Cp 208/2024, I Cp 1816/2024, II Cp 1891/2024). (2) Ali pa so začetek teka zastaralnega roka vezala na leto 2015 z odmrznitvijo tečaja CHF ali celo na leto 2011, ko je prvič prišlo do občutne tečajne spremembe. (3) Iz najnovejše sodbe SEU C- 516/21 z dne 25. 4. 2024 med drugim izhaja, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe (Pri čemer je SEU odgovorilo dodatno še na dve vprašanji glede zastaranja, kot izhaja iz te odločbe). (4) VSRS pa je v najnovejši odločbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 v tam obravnavanem konkretnem primeru med drugim zavzelo stališče, da bi rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, zastaranje lahko zadržala v neskončnost in ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Po povedanem bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko je potrošnik izvedel ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedel za razloge ničnosti, vendar bo o tem vprašanju odločeno v rednem postopku.
²² Primerjaj sodbo C-324/23 z dne 8. 5. 2025.
²³ Prim. VSL sklepa II Cp 1219/2024, I Cp 764/2024, II Cp 680/2025, I Cp 1418/2024, II Cp 680/2025, I Cp 764/2024.
²⁴ Glej op. 24.