VSL Sklep II Cp 92/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj, udeleženec in nasprotna udeleženka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da pok. A. A., roj. ... 1883, pripada odškodnina za zaplenjeni komanditni delež pri podjetju "B.", v višini 4.090.181 EUR, ki jo je dolžna povrniti Republika Slovenija, in sicer v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, skupaj z obrestmi, ki jih določata citirana predpisa, upoštevaje, da je bila kazen zaplembe premoženja pravnomočno razveljavljena dne 5. 10. 2000.

2Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila predlagatelj in udeleženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da je zavezanka Republika Slovenija odškodnino za zaplenjeni komanditni delež s pripadajočimi obrestmi dolžna izplačati udeležencu. Ves čas postopka so vsa sodišča priznavala udeležencu status udeleženca na podlagi pogodbe o odstopu terjatve z dne 1. 9. 2007, zato ni razumljivo, da prvostopno sodišče po osemnajstih letih ugotavlja, da v postopkih, ki se vodijo na podlagi ZDen in ZIKS, ni mogoče upoštevati dogovorov upravičencev, ki jih ti sklenejo pred odločitvijo o vrnitvi premoženja. Sodišče ne upošteva relevančne teorije, po kateri lahko zahteva izpolnitev le prevzemnik terjatve. V tretjem odstavku 80. člena ZDen je izrecno določeno, da dednopravne pogodbe, sklenjene pred odločbo o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripada po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje. V konkretnem primeru se pogodba o odstopu terjatve nanaša prav na takšno premoženje, ki ga je predlagatelj prenesel s pogodbo na udeleženca. Zato je le udeleženec kot lastnik terjatve, ki je predmet tega postopka, upravičen do plačila odškodnine. Predlagatelj je bil s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Kranju D 468/2004 z dne 30. 9. 2004 razglašen za edinega dediča po pokojnemu upravičencu A. A., zato je sedaj že pokojni predlagatelj lahko razpolagal s svojo terjatvijo in jo prenesel na udeleženca.

Pritožnika sta se sicer strinjala z višino odškodnine, ki jo je sodnica navedla v svojem dopisu z dne 25. 8. 2023 (4.424.627 USD), ni pa jasno, na kakšen način je sodišče ugotovilo odškodnino v višini 4.090.181 EUR, kar predstavlja protivrednost 4.349.090 USD na dan izdaje izpodbijane odločbe, kar je nižji dolarski znesek, kot je bil usklajen med strankami. Poleg tega se v sklepu v nasprotju z vsemi dosedanjimi ugotovitvami navaja, da je bilo upravičencu vrnjeno 19,4 % priznane odškodnine, kljub temu, da je bilo že med postopkom nesporno ugotovljeno, da je bilo upravičencu A. A. vrnjeno 18 % pripadajoče odškodnine. Vse navedeno je sodišče izračunalo samo, ne da bi upoštevalo mnenja izvedencev (C. C., D. D.) in je že s tem podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ne navaja razlogov, zakaj ne upošteva teh mnenj, zlasti pa mnenja izvedenca C. C., ki je bil podrobno zaslišan na obravnavi. Izračuni sodišča o višini odškodnine so nepreverljivi in se jih ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zmoten je tudi zaključek iz točke 12 obrazložitve, da je sodišče dolžno postaviti skrbnika za poseben primer, ki bo skrbel za navedeno premoženje do konca zapuščinskega postopka in nadalje, da bo sodišče skrbnika postavilo do pravnomočnosti te odločbe in da bo odločitev odvisna od tega, ali bo sodišče pridobilo podatke o upravičenčevih dedičih. Torej o dedičih pokojnega A. A., čeprav je edini dedič A. A. le predlagatelj, ki je v tem svojstvu odstopil terjatev udeležencu s pogodbo z dne 1. 9. 2007, ki je bila delno že izpolnjena. Še posebej nerazumljiva in neutemeljena je tudi 11. točka obrazložitve v delu, v katerem sodišče navaja, da v postopku vrnitve zaplenjenega premoženja, vodenega na podlagi ZIKS, lahko sodišče sicer vrne premoženje dedičem, potem ko kot predhodno vprašanje izpelje postopek dedovanja. Sodišče namerno prezre, da je predlagatelj s tem premoženjem že razpolagal in zato ne more biti predmet dedovanja po njem.

3V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predlagatelj je pravni naslednik (pastorek) A. A., ki je bil s sodbo Vojaškega okrožja v Ljubljani Sod 1474/45 z dne 22. 8. 1945 v zvezi s sodbo Vojaškega sodišča IV. armade 204/45 z dne 25. 9. 1945 obsojen na zaplembo celotnega premoženja, med drugim¹ tudi komanditnega deleža pri podjetju "B." (podjetje B.). Ta sodba je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 262/2000 z dne 27. 9. 2000. Dilemo, ali je bil komanditni delež zaplenjen z vojaško sodbo ali z Odločbo zaplembne komisije v Kranju št. 1709/9 z dne 26. 2. 1946 na podlagi 1. in 2. točke Odloka AVNOJ z dne 21. novembra o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last (prim. 3. člen Zakona o denacionalizaciji), je razrešilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 321/2016 z dne 20. 4. 2017 z zaključkom, da je bilo premoženje dejansko zaplenjeno z vojaško sodbo, s čimer je podana podlaga za vračilo premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS).

6Pritožba izpostavlja dva bistvena očitka in sicer, da je do odškodnine kot lastnik terjatve upravičen udeleženec in da je izračun odškodnine nepreverljiv, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Oba očitka sta neutemeljena.

Upravičenec do odškodnine

7Udeleženec E. E. je s predlagateljem 19. 2. 2007 in 1. 9. 2007 sklenil pogodbi o odstopu terjatev, in sicer terjatev do Republike Slovenije (RS) v višini 4.000.000 EUR iz naslova vrnitve zaplenjenega komanditnega deleža in terjatev do občine ... v višini 80.000 EUR iz naslova vrnitve premičnega premoženja. V cesijskih pogodbah je bilo dogovorjeno, da prevzemnik (udeleženec) vstopi v predmetni postopek kot predlagatelj ali kot stranski intervenient.

8Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 9. 2015 (list. št. 105) prevzemniku terjatve dovolilo udeležbo kot osebi, katere interes utegne biti prizadet², zavrnilo pa je predlog, da bi v postopek vstopil kot (nov) predlagatelj. Sklep je pravnomočen.

9Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se premoženje vrne pok. A. A. Pritožnika se ob sklicevanju na relevančno teorijo zavzemata, da se odškodnina izplača udeležencu, ki je kot lastnik terjatve edini upravičen do plačila odškodnine.

10Pritožbeno sklicevanje na relevančno teorijo, pa še to le s trditvijo, "da lahko zahteva izpolnitev le prevzemnik terjatve", je zmotno. Prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. V zvezi s to določbo sta se izoblikovali dve pravni teoriji: (1) relevančna teorija, po kateri je tožnik dolžan tožbeni zahtevek prilagoditi nastali odtujitvi in (2) irelevančna teorija, po kateri tožniku ni treba spreminjati zahtevka.³ Prevladujoča je irelevančna teorija, kar pomeni, da tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve. To hkrati pomeni, da ni res, da lahko izpolnitev zahteva le prevzemnik terjatve.

11Predvsem pa določba 190. člena ZPP v specifičnem postopku vračanja zaplenjenega premoženja niti smiselno⁴ ni uporabljiva. Namen vračanja premoženja po ZIKS in Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je poprava krivic obsojencem, zato se premoženje vrača njim ali njihovim dedičem. Ker 145. člen ZIKS določa, da se v primeru, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izročitev premoženja prevzemniku terjatve in ga je s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 620/2001 z dne 30. 10. 2001 vrnilo pokojnemu obsojencu, torej v njegovo zapuščino.⁵ Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dogovorov upravičencev, ki so bili sklenjeni pred odločitvijo o vrnitvi premoženja, ni mogoče upoštevati.

12Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 80. člen ZDen. Ta določa, da dednopravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripade po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje. Pogodba o odstopu terjatve, čeprav se nanaša na premoženje, ki je predmet vračanja, ni dednopravna pogodba v smislu navedene določbe. Z izrazom dednopravne pogodbe sta mišljeni pogodba o dosmrtnem preživljanju in sporazum med prednikom in potomcem o odpovedi dediščini.⁶

Glede višine odškodnine

13Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenije (tretji odstavek 145. a člena ZIKS). Ne glede na to določbo se za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji.

14Ker vrednost podjetja B. ne ob izdaji zaplembne odločbe ne ob izdaji vojaške sodbe ni bila ugotovljena, so se udeleženci strinjali, da se pri določitvi odškodnine upošteva vrednost podjetja, ki jo je pri določitvi odškodnine za zaplenjeno premoženje upošteval pristojni britanski državni organ leta 1955, to je 5.395.894 USD.⁷ Strinjali so se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da znaša vrednost še neizplačanega deleža 4.424.627 USD.⁸

15Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se izračuna sodišča o višini odškodnine ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz prej navedenih nespornih osnov za izračun in pri tem pravilno upoštevalo, da vse delne sodne odločbe v zvezi s predlagateljevim predlogom za vrnitev zaplenjenega premoženja predstavljajo celoto.

16A. A. je za delež v podjetju B. (622/3780) od britanske vlade uveljavljal odškodnino v višini 108.743.292 din oziroma 539.669 GBP⁹. Komisija britanske vlade za odškodnine v tujini (Komisija) je vrednost deleža nazadnje ocenila na 448.164 GBP oziroma 5.395.894 USD. Ni sporno, da je bila upravičencu določena skupna odškodnina (za vse vrste premoženja) v višini 641.949 GBP, ki je bila izplačana le delno¹⁰, in sicer v višini 1.346.304 USD (18 % določene odškodnine).¹¹

17Sodišče prve stopnje je pri nadaljnjem izračunu pravilno upoštevalo dejstvo, da so bile upravičencu s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 z dne 7. 5. 2003 vrnjene nepremičnine, ki so bile njegova osebna last, pri čemer ni bila upoštevana zanje že izplačana odškodnina s strani Komisije. Ker je za v naravi vrnjene nepremičnine upravičenec prejel tudi odškodnino od Komisije, je sodišče prve stopnje moralo upoštevati iz tega naslova izplačani znesek 15.000.000 din¹² in ga ustrezno znižati še za vrednost premičnin (1.500.000 din)¹³. Za tako dobljeni znesek¹⁴ 13.500.000 din oziroma 66.998 GBP se mora logično znižati tudi skupno določena odškodnina s strani Komisije, in sicer na 574.951 GBP (641.959 GBP - 66.998 GBP) oziroma na 6.922.410 USD. V nasprotnem primeru bi nastopila situacija, ko bi upravičenec dobil nepremičnine vrnjene v naravi, poleg tega pa za iste nepremičnine prejel še odškodnino.

18Od tako znižane skupno določene odškodnine s strani Komisije izplačani znesek 1.346.304 USD ne predstavlja več 18 % izplačila, ampak je bil izplačan višji delež (znižane) odškodnine, to je 19,4 %, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.¹⁵ S tem je odgovorjeno na pritožbeni očitek, da se v sklepu v nasprotju z dosedanjimi ugotovitvami, da je bilo upravičencu A. A. vrnjeno 18 % pripadajoče odškodnine, navaja, da je bilo izplačane 19,4 % priznane odškodnine.

19Tudi nadaljnji izračun sodišča prve stopnje je povsem preverljiv. Če je bilo upravičencu vrnjenih 19,4 % s strani Komisije priznane odškodnine (za vsako posamezno vrsto premoženja), mu pripada še 80,6 % ugotovljene vrednosti njegovega deleža v podjetju B. Vrednost deleža je navedena v že omenjenem dopisu sodišča z dne 25. 8. 2023 in sicer 5.395.894 USD. Upravičenec je upravičen do 80,6 % ugotovljene vrednosti, to je 4.349.090 USD, kar na dan izdaje sklepa sodišča prve stopnje predstavlja 4.090.181 EUR. Po povedanem je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo odškodnino v prisojeni višini.

20Pritožnika nadalje neutemeljeno izpostavljata, da je prisojen nižji znesek (4.349.090 USD), kot je bil usklajen med udeleženci (4.424.627 USD). Pritožnika sta se res strinjala, da je vrednost še neizplačanega deleža 4.424.627 USD¹⁶ vendar pri tem prezreta, da gre za vrednost, ki predstavlja 82 % ugotovljene vrednosti deleža, ki med udeleženci ni bila sporna in znaša 5.395.894 USD. Ker pa je moralo sodišče prve stopnje zaradi že izplačane odškodnine za nepremičnine, ki so bile vrnjene tudi v naravi, upoštevati sorazmerno znižano skupno določeno odškodnino in posledično višji odstotek že plačane odškodnine (19,4 % namesto 18 %), je tudi vrednost še neizplačanega deleža nekoliko nižja. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz ugotovljene vrednosti deleža 5.395.894 USD, ki med udeleženci ni bila sporna.

21Neutemeljen je nazadnje še pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je višino odškodnine izračunalo samo, ne da bi upoštevalo mnenj izvedencev. V 10. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sledilo predlogu udeležencev, da se vrednost podjetja določi tako, da se upošteva vrednost podjetja, ki jo je ugotovila britanska Komisija, vse na podlagi dokazil, ki jih je posredoval upravičenec, zato, ker je tako ugotovljena vrednost podprta tudi z drugimi dokazi, ki omogočajo zaključek, da ugotovljena vrednost podjetja predstavlja dejansko vrednost tega podjetja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe. Gre za poročilo F. F.¹⁷, ki je 6. 8. 1945 v poročilu pristojnemu ministrstvu vrednost podjetja ocenil na 260.000.000 din oziroma 30.680.000 USD in mnenje izvedenca D. D.¹⁸, ki je vrednost podjetja ocenil na 33.708.091 USD. Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo vrednost 32.791.770 USD, zato je upravičeno poudarilo, da je predlog udeležencev o načinu ugotavljanja vrednosti podjetja, v okviru tako ugotovljenih vrednosti. Pritožba se s temi razlogi ne sooči in upoštevajoč dejstvo, da sta pritožnika soglašala, da se pri ugotavljanju višine odškodnine izhaja iz vrednosti podjetja, kot jo je ugotovil britanski organ, pritožnika ne more uspeti s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedencev. To še posebej velja za izvedenca C. C., ki v postopku ni bil s sklepom postavljen za izvedenca.

22Stranke oziroma udeležence zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, zato imajo pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa, to pa je izrek. Pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z nepotrebnostjo postavitve skrbnika za poseben primer.

23Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Pritožnika s pritožbo nista uspela (154. člen ZPP), odgovor nasprotne udeleženke pa ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ O vrnitvi nepremičnega in premičnega premoženja je bilo že odločeno s sklepoma Okrajnega sodišča v Kranju N 56/2000 z dne 7. 5. 2003 in N 47/2017 z dne 27. 12. 2017.
² Kdor misli, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko ves čas postopka na naroku ali s pismeno vlogo prijavi udeležbo (20. člen Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).
³ Več o tem v sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016.
⁴ 37. člen ZNP.
⁵ Pritožnik ne trdi, da bi moralo biti vrnjeno predlagatelju.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 322/2006 z dne 22. 5. 2008 (16. točka).
⁷ Leta 1948 sta vladi Združenega kraljestva Velike Britanije in Jugoslavije sklenili sporazum glede odškodnine za britansko premoženje, pravice in interese, ki so jih prizadeli jugoslovanski ukrepi nacionalizacije, razlastitve, odvzema in likvidacije.
⁸ Dopis sodišča prve stopnje z dne 25. 8. 2023 (list. št. 508).
⁹ Iz gradiva Komisije izhaja, da je vse dinarske vrednosti pretvarjala po tečaju 201,5, kar tudi med udeleženci ni bilo sporno.
¹⁰ Na podlagi prej omenjenega sporazuma je bilo v popolno poravnavo vseh obveznosti plačanih 4, 5 milijona funtov, kar ni zadostovalo za poplačilo vseh zahtevkov britanskih državljanov.
¹¹ 7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹² Komisija je vrednost nepremičnin ocenila na ta znesek.
¹³ S sklepom N 47/2017 z dne 27. 12. 2017 je bil zavrnjen zahtevek za odškodnino za premičnine, ker naj bi bila njihova vrednost že poravnana s tem, ker pri odločitvi o vrnitvi nepremičnin (sklep N 56/2000 z dne 7. 5. 2003) ni bila upoštevana že plačana odškodnina. Če sodišče tega ne bi upoštevalo, upravičenec ne bi dobil povrnjene vrednosti premičnin, ki jih je Komisija ovrednotila na 1.500.000 din.
¹⁴ Za vrednost nepremičnin, ki so bile vrnjene v naravi, znižano za vrednost premičnin.
¹⁵ 1.346.304 USD predstavlja 19,4 % skupno priznane odškodnine v višini 6.922.410 USD.
¹⁶ List. št. 513.
¹⁷ Ki je bil delegat Ministrstva za industrijo in rudarstvo pri podjetju B.
¹⁸ Izdelano v denacionalizacijskem postopku pred Upravno enoto ..., št. 301-52/92-6.