VSM Sodba I Cpg 211/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 2.799,90 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s sklepom o popravi¹ zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so:

a. najemna pogodba z dne 24. 6. 2003, št. 2687/00-PT,

b. najemna pogodba z dne 1. 7. 2003, št. 2687/00-PT,

c. dodatki k najemni pogodbi z dne 1. 7. 2003, in sicer:

dodatek z dne 30. 6. 2008, dodatek št. II z dne 12. 8. 2008, dodatek št. III z dne 2. 10. 2013, dodatek št. IV z dne 16. 6. 2016 in dodatek št. V z dne 2. 10. 2018, nični (točka 1 pod točko I izreka izpodbijane sodbe) ter je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1,714.000,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (točka 2 pod I izreka izpodbijane sodbe) in ji povrniti pravdne stroške (točka 3 pod I izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 10.842,24 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (točka II izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravni prednik tožeče stranke je stavbe zgradil ob vednosti in dovoljenjih pravnega prednika tožene stranke oziroma tožene stranke, ki sta stavbo uporabljala oziroma jo tožeča stranka uporablja nemoteno še danes. Z gradnjo stavb in pridobitvijo pravice uporabe sta tako pridobila lastninsko pravico na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, saj je v sistemu družbene lastnine graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavb po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbami (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavb (funkcionalno zemljišče), pri čemer je pravico uporabe obdržal, dokler so stavbe stale. Za oceno ali je subjekt pravico uporabe dobil, je odločilno le, ali je objekte na teh zemljiščih gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke oziroma njenih pravnih prednikov, kar pa je v navedenem primeru podano, saj so bili izdajatelji upravnih aktov, organi tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika, ki so izdali tako gradbeno kot tudi uporabno in lokacijsko dovoljenje (glej Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča - ZVEtL-1, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, Zakon o prometu z nepremičninami - ZPN, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini - ZLNDL, Stvarnopravni zakonik - SPZ in drugi).

Tožeča stranka in njen pravni prednik sta pravico uporabe ves čas dejansko izvrševala, vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitativnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje. Če je graditelj zgradil stavbo v zasebni lastnini na zemljišču v družbeni lastnini je pridobil pravico uporabe funkcionalnega zemljišča v družbeni lastnini (12. člen ZTLR), pravica uporabe pa se je vselej prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi, saj pravica uporabe ni bila v samostojnem pravnem prometu (7. člen ZPN). S prenosom lastninske pravice na stavbi na zemljišču v družbeni lastnini, se je prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče). V skladu z določili ZLNDL (prvi odstavek 3. člena) se je pravica uporabe ex lege spremenila v lastninsko pravico. Nepremičnine so postale lastnina pravnih oseb, ki so (takrat) imele na njej pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. To pomeni, da je tožeča stranka oziroma njena pravna prednica kot lastnica stavb in imetnica pravice uporabe po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na delu nepremičnine - zemljišč - na funkcionalnem oziroma pripadajočem zemljišču k stavbam. S pridobitvijo lastninske pravice na stavbah, ki so stale na zemljiščih v družbeni lastnini sta po samem zakonu pridobila pravico do uporabe na zemljišču pod stavbami in na zemljišču, ki je potrebno za redno uporabo stavb, pravica uporabe se je skladno s 3. členom ZLNDL po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico na zemljišču. Tudi sicer sta ex lege pridobila stavbno pravico (271. člen SPZ), ki traja tako dolgo, kot stojijo stavbe. Navedeno pomeni, da je tako v pravnem kot dejanskem položaju tožeča stranka lastnik funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča k stavbam, zato sta izpodbijani pogodbi ter dodatki (v tem delu) nični, saj je v nasprotju z določili Ustave RS, prisilnih predpisov in moralo, da bi tožena stranka do tožeče stranke imela pravico do najemnine tudi za tisti del nepremičnine, ki je v lasti tožeče stranke, hkrati pa tudi, da bi imela pravico do plačila tega dela najemnine, ki ga je že prejela kot "odškodnino za možnost črpanja gramoza" (pogodba št. 464-64/84-11/4-Šar z dne 10. 12. 1984). Možnost oziroma nemožnost črpanja gramoza je (bila) bistvena za določitev višine najemnine, kar izhaja iz dejstva, da se je višina najemnine po najemnih pogodbah oziroma dodatkih k njej prilagajala možnosti oziroma nemožnosti črpanja gramoza. Ko se je možnost črpanja gramoza na posameznih nepremičninah - zemljišču izkoristila, se je posledično spremenila, znižala tudi vrednost najemnine (čemur tožena stranka ni oporekala).

Pritožba ob vsem navedenem zatrjuje, da je na podlagi citiranih predpisov tožeča stranka oziroma njen pravni prednik zaradi pravice uporabe pridobila (izvirno - originalno) lastninsko pravico na funkcionalnem oziroma pripadajočem zemljišču stavb (oziroma delu le-teh), če ne lastninske pravice, pa vsaj zakonito stavbno pravico. Do tega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, kar je v nasprotju s 25. členom Ustave RS.

Graja točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe kot nerazumljivo, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da mora sodišče skladno z določili Obligacijskega zakonika - OZ na ničnost paziti po uradni dolžnosti, pri čemer uveljavljanje le-te ni časovno omejeno z zastaranjem. Nadalje graja obrazložitev v točki 13, ki govori o "pavšalnih navedbah" tožeče stranke glede večkratnih pogovorov o lastništvu, čeprav so predhodne navedbe tožeče stranke jasne in konkretne, v podkrepitev teh navedb pa je tožeča stranka predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov pravdnih strank ter priče A. A. (prejšnjega župana tožene stranke). Stališče sodišča, da gre za pavšalne navedbe oziroma je zaslišanje direktorja nepotrebno, je "akt presenečenja", saj je sodišče na naroku 4. 1. 2022 direktorja tožeče stranke (B. B.) izrecno opozorilo, da bo na naslednjem naroku zaslišan kot stranka, kasneje pa ga ni zaslišalo, čeprav je izostal zaradi opravičljivih razlogov (COVID-19). Priglaša stroške.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje kot neutemeljenim vsem pritožbenim razlogom ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dveh najemnih pogodb in dodatkov k zadnje sklenjeni (glej točka 1 te obrazložitve) ter vrnitev že plačane najemnine (1.714.000,58 EUR). Ugotovilo je, da ničnost ni podana, saj tožeča stranka kljub lastništvu na objektih (zgrajenih v okviru sanacije gramoznice v D.), na zemljišču pod njimi in funkcionalnem zemljišču okrog njih, ni pridobila lastninske pravice. Na njih ni pridobil lastninske pravice njen pravni prednik (C. d.o.o.), ki se je zavedal, da postavitev objektov ne opravičuje pridobitve lastninske pravice na zemljiščih, kar je jasno razvidno iz sklenjene pogodbe med njim in tožečo stranko² ter je na podlagi tega dejstva za njihovo uporabo tožeča stranka morala skleniti najemno pogodbo s toženo stranko³ za kar je tožeča stranka toženi stranki plačevala najemnino⁴. Tožeča stranka tako ni mogla pridobiti več pravic, kot jih je imel njen pravni prednik.

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ki zajema vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obširne in argumentirano podane razloge sodišča prve stopnje, ki jih je nanizalo v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbene graje:

7Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na ničnosti najemnih pogodb in dodatkov, ker naj bi se najem nanašal na njej lastne nepremičnine, ki jih je originarno pridobila že njena pravna prednica, zato je najem nezakonit oziroma nemoralen, tožena stranka pa ji je dolžna vrniti neopravičeno prejete najemnine, le-te pa tudi iz razloga, ker ji je že njena pravna prednica plačala odškodnino za možnost črpanja gramoza. Pri tem pa v pritožbi izpostavlja še, da je, v kolikor je šteti da ni pridobila lastninske pravice, pridobila vsaj stavbno pravico.

8Ni utemeljena pritožbena graja, da je pravna prednica tožeče stranke originarno pridobila lastninsko pravico ter je posledično lastninsko pravico pridobila tudi tožeča stranka. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni mogla pridobiti več, kot ji je bilo prodano s Pogodbo o prodaji in nakupu OE D., št. 40/02-P (v nadaljevanju Pogodba), s katero je pridobila objekte, opremo in instalacije⁵ na območju gramoznice D., pri čemer je bilo v točki 1.3. te Pogodbe izrecno določeno, "da zemljišče, na katerem stoji OE D., ni last prodajalca, a ima prodajalec za nedoločen čas pravico najema in uporabe po vsakokratnem dogovoru s toženo stranko". Pomeni torej, da je tožeča stranka na podlagi tega pravnega posla pridobila v last objekte, ne pa tudi zemljišča, za uporabo katerega je s toženo stranko sklenila najemni pogodbi in dodatke k njima⁶ in zanj od junija 2003, ko je bila sklenjena prva najemna pogodba, plačevala tudi najemnino. Tožeča stranka ni pravna naslednica prodajalca, družbe C. d.o.o. v smislu prevzemne družbe kot univerzalnega pravnega naslednika, ki bi vstopila v vsa pravna razmerja (tudi v zvezi s premoženjem), katerih subjekt je bila prenosna družba. V danem primeru ni prišlo do statusnega preoblikovanja in torej samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti, temveč je prišlo do prenosa lastništva na objektih iz družbe C. d.o.o. na tožečo stranko na pravno poslovni podlagi v smislu sklenitve klasične prodajne pogodbe. Gre torej za singularno pravno nasledstvo. Pritožbena graja v smeri pridobljenih pravic po pravni prednici tožeče stranke iz navedenih razlogov ni utemeljena.

9V zvezi z v pritožbi zatrjevani transformaciji pravice uporabe v lastninsko pravico pravnega prednika tožeče stranke na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), sodišče druge stopnje dodaja, da pravni prednik tožeče stranke v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe, niti ni bil s strani tožene stranke kot lastnice zemljišča tretiran kot imetnik pravice uporabe na tej nepremičnini v smislu, da bi naj ex lege, na podlagi 3. člena ZLNDL prešla ta pravica v lastnino pravne prednice tožeče stranke kot pravne osebe (kot to sedaj zatrjuje tožeča stranka v pritožbi). Na njih kot družbeni lastnini je imela pravico uporabe tožena stranka⁷, ta njena pravica pa se je kasneje na podlagi samega zakona preoblikovala v lastninsko pravico v smislu 5. člena ZLNDL. Iz trditev tožeče stranke in tlorisa, skice kanala HE Zlatoličje (dokazna listina A15), ki ga je predložila, izhaja, da objekti v lasti tožeče stranke ležijo na dveh parcelah, št. 2488/2 ter št. 586/5⁸, pri čemer je iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je bilo vse do 22. 6. 2019 na parceli 2488/2 vpisano javno dobro. Javno dobro opredeljuje 19. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba) in katere prometna sposobnost je v celoti izključena, torej ne more biti v pravnem prometu. Katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo, določa zakon. Javno dobro je praviloma v lasti države ali lokalne skupnosti, izjemoma pa je lahko tudi v zasebni lasti (na primer javna cesta, ki potek prek zasebnega zemljišča ali zasebno vodno zemljišče, ki je povezano z javnimi vodami)⁹, za takšno izjemo v obravnavanem primeru ne gre, niti je ni zatrjevala tožeča stranka. Pomeni torej, da na zgoraj omenjeni parceli, na kateri je bilo vpisano javno dobro, pravni prednik tožeče stranke ni mogel pridobiti lastninske pravice. Pritožbena izvajanja v zvezi s pravico uporabe na družbeni lastnini in ex lege prehodom lastninske pravice po ZLNDL, so iz navedenih razlogov neutemeljena.

10Ni utemeljena pritožbena graja o neizvedbi dokaza z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj gre v obravnavanem primeru zgolj za vprašanja materialno pravne narave, vezana na listinske dokaze, izpovedba navedenih zato na odločitev sodišča ne bi mogla v ničemer vplivati, posebej upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke, ki naj bi jo zakonita zastopnika in priče potrdili, to je, da sta se pravdni stranki dogovarjali o lastništvu zemljišč. Kot pravilno navaja in ugotavlja že sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, pavšalne navedbe tožeče stranke o večkratnih pogovorih v zvezi z lastništvom objektov, ne ovržejo dejstva, da sta bili med pravdnima strankama sklenjeni najemni pogodbi (z dodatki), v njiju pa določena višina najemnine in da je bila s strani obeh strank pogodba v celoti izvajana (vse do s strani tožene stranke vložene tožbe na izpraznitev njej lastnih, v postopku spornih nepremičnin).

11Črpanje gramoza kot mineralno surovino predstavlja rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije (11. člen Zakona o rudarstvu - ZRud)¹⁰, katera tudi upravlja z mineralnimi surovinami (1. člen), hkrati pa sklepa koncesijske pogodbe z izbranim nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje (v našem primeru je bila to tožeča stranka), vse pa v skladu s 19. in nadaljnjimi členi ZRud. Tožeča stranka je tako s koncesijsko pogodbo, sklenjeno 19. 5. 2003 s toženo stranko, pridobila rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine (črpanje gramoza), s čimer je bila zavezana k plačevanju koncesijske dajatve¹¹ (9. in nadaljnji členi ZRud)¹², ko je pred tem za uporabo zemljišča, opredeljenega kot pridobivalni prostor, z lastnikom, to je toženo stranko, sklenila najemni pogodbi s kasnejšimi dodatki (33. člen ZRud)¹³.

12Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tožeča stranka zaradi pridobitve lastninske pravice na stavbah, ni pridobila rudarske koncesije za črpanje gramoza v D., temveč jo je pridobila, prvič na podlagi najema zemljišča kot pridobivalnega prostora (glej 33. člen ZRud) ter drugič, na podlagi koncesijske pogodbe pravico izvajati rudarska dela na tem zemljišču v lasti tožene stranke. Od sklenitve prve najemne pogodbe v letu 2003 pa vse do leta 2018 je tožeča stranka toženi stranki kot lastnici teh zemljišč plačevala najemnino (kakor tudi njej in državi še rudarsko koncesnino na podlagi koncesijske pogodbe)¹⁴, kar pritožbeno ni sporno. Ob dejstvu, da tožeča stranka kot najemnica zemljišč, lastništva na njih ni pridobila, niti ga ni mogla pridobiti (kar izhaja iz zgornje obrazložitve), najemni pogodbi z dodatki, ki jih je sklenila s toženo stranko, nikakor ne predstavljajo ničnih pravnih poslov v smislu 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsa pritožbena izvajanja o ničnosti le-teh, iz navedenih razlogov niso utemeljena.

13Sodišče druge stopnje na tem mestu še dodaja, da je potrebno razmejiti med koncesnino in najemnino. Gre za dva ločena pojma, ki se med sabo izključujeta. V našem primeru gre za dve različni pravni podlagi, plačevanje koncesnine je določeno v koncesijski pogodbi, najemnine pa v najemnih pogodbah, gre torej za plačilo dajatev iz naslova dveh pravnih podlag, dveh pravnih poslov, ki sta bila sklenjena med pravdnima strankama (glej točko 13, 14 ter 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Vprašanje plačevanja rudarske dajatve tako v ničemer ne more vplivati na odločitev, ki se tiče vprašanja presoje ničnosti najemnih pogodb.

14Kolikor pritožba uveljavlja zakonito stavbno pravico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, ki je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala, zato kot taka ne more biti predmet pritožbenega postopka, pri čemer tožeča stranka v pritožbi tudi ni obrazložila, zakaj le-tega ni mogla pravočasno izpostaviti že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Res je kot trdi pritožba, da mora sodišče na materialno pravo paziti po uradni dolžnosti (iura novit curia), kar pomeni, da pravna kvalifikacija ni nujna sestavina tožbe, pa tudi če je navedena, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko, glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen¹⁵. Sodišče je tisto, ki v vsakem konkretnem primeru ugotavlja pravno normo, ki jo je potrebno uporabiti v zvezi z zahtevano pravno posledico, ki jo zasleduje tožbeni predlog (tožbeni zahtevek). Trditev za uveljavljanje zakonite stavbne pravice tožeča stranka v postopku ni postavila.

15Ne glede na navedeno pa v zvezi z zakonito stavbno pravico sodišče druge stopnje opozarja na prehodne določbe SPZ. Tako je v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 271. člena SPZ izrecno določeno, da če sta bila zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ, v lastništvu različnih lastnikov, postane z dnem uveljavitve SPZ zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz drugega odstavka 257. člena SPZ v treh letih od njegove uveljavitve (rok se je iztekel 1. 1. 2006). Skladno s četrtim odstavkom 271. člena SPZ lahko, v kolikor sporazum ni sklenjen v tem roku, vsak od lastnikov zahteva, da vsebino sporazuma določi sodišče v nepravdnem postopku. Iz navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da je vprašanje zakonite stavbne pravice kot izjeme, urejeno v določbi 271. člena SPZ, ki je prehodne narave in je namenjena zgolj prilagoditvi določenih stvarno pravnih razmerij na nepremičninah, nastalih v času družbene lastnine¹⁶. Vprašanje zakonite stavbne pravice posledično ni moč reševati v pravdnem postopku v okviru predhodnega vprašanja. Lastnik zgradbe in lastnik zemljišča lahko to vprašanje rešita zgolj na pravno poslovni podlagi, za kar imata na voljo druga ustrezna pravna sredstva.

16Z vsem navedenim je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, ki so odločilnega pomena v tem postopku.

17Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

18Tožeča stranka, ki je v postopku v celoti propadla, je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti toženi stranki stroške, ki jih je le-ta imela s podanim odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Toženi stranki se priznajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini, kot jih je tožena stranka priglasila¹⁷, to je v višini 3.750 točk oziroma 2.250,00 EUR (vrednost odvetniške točke na dan odločanja o stroških znaša 0,60 EUR), k njim je potrebno prišteti 2% iz naslova materialnih stroškov, to je 75 točk oziroma 45,00 EUR, k le-temu pa še 22% DDV 841,5 točk oziroma 504,90 EUR, skupno tako 4.666,50 točk oziroma 2.799,90 EUR. Odmera stroškov temelji na Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT)¹⁸. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno navedlo datum sklenitve najemne pogodbe pod točko a. pod I. izreka 24. 6. 2023, ki ga je za tem pravilno s sklepom o popravi nadomestilo s pravilnim datumom 24. 6. 2003.
² Točka 1.3 Pogodbe 49/02-P o prodaji in nakupu OE D. (brez datuma - dokazna listina A9).
³ Najemna pogodba z dne 24. 6. 2003 (dokazna listina A2) in najemna pogodba z dne 1. 7. 2003 (dokazna listina A3) ter dodatki k najemni pogodbi z dne 1. 7. 2003 (dokazna listina A4 do A8).
⁴ Po trditvah tožeče stranke naj bi znašala plačana najemnina na podlagi sklenjenih najemnih pogodb in dodatkov skupno 1,714.000,58 EUR (glej tožbene trditve).
⁵ Betonarna, separacija, drobilnica in poslovni objekt.
⁶ Glej 4. alinejo točke 5 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Navedeno dejstvo izhaja iz pogodbe med Skladom stavbnih zemljišč Mesta X. p.o. in C. d.o.o. z dne 12. 7. 1995 (dokazna listina B3).
⁸ Parc. št. 586/5 je nastala iz parc. št. 586/3 (ID ...) in parc. št. 558/1 (ID ...), obe k.o. D.
⁹ Glej M. Tratnik in drugi Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 77 do 78 ter 125 do 129.
¹⁰ V času sklenitve koncesijske pogodbe je veljal ZRud, Uradni list RS, št. 56/99.
¹¹ Koncesijska dajatev je odmena za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin.
¹² Glej 2. in 3. alinejo 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ V primeru, ko nosilec rudarske pravice sam ni lastnik zemljišča, ki je s koncesijskim aktom zajeto v raziskovalni oziroma pridobivalni prostor oziroma ni sam lastnik pristopnega zemljišča iz 29. točke 2. člena tega zakona, mora pridobiti to zemljišče s pravnim poslom, sklenjenim z lastnikom tega zemljišča.
¹⁴ Glej točko 9 in 10 koncesijske pogodbe z dne 17. 11. 2003 (A11).
¹⁵ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, stran 134 - 136.
¹⁶ Dr. Matjaž Tratnik in drugi, Stavbna pravica in služnosti, stvarnopravni in davčni vidiki, Inštitut za nepremičninsko pravo X., stran 74 do 75.
¹⁷ Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške v zvezi s sestavo odgovora v višini nagrade, ki je manjša, kot bi ji pripadala na podlagi veljavne Odvetniške tarife.
¹⁸ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.