VSM Sklep I Cp 562/2025

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerimi je ta zahtevala plačilo 1.388.825,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2023 dalje do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da stroške postopka krije tožeča stranka, o višini slednjih pa bo odločilo s posebnim sklepom.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Navaja, da je sodišče v celoti napačno presodilo ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka (v nadaljevanju toženec), gre namreč za obveznost solidarnega poroka, kateri jamči za pogodbo sklenjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV .../10 z dne 1. 4. 2010. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da desetletni zastaralni rok ne učinkuje zoper toženca kot solidarnega poroka, ker ta ni bil stranka notarskega zapisa SV .../10, pri tem pa iz pogodb nesporno izhaja, da je bil že vnaprej predviden notarski postopek in je bil toženec kot solidarni porok seznanjen z vsebino kreditnih pogodb ter dejstvom, da bo v zvezi s temi pogodbami izveden postopek pred notarjem. Sklenitev notarskega zapisa je bila torej logična in pričakovana izvedba tega, kar je bilo med pogodbenimi strankami glavne obveznosti dogovorjeno in zapisano že ob nastanku terjatve, za katero je toženec jamčil. Glavna terjatev je s potrditvijo v notarskem zapisu pridobila lastnost neposredne izvršljivosti in s tem po 356. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) desetletni zastaralni rok, kar pa vpliva tudi na obveznost solidarnega poroka glede na akcesorno naravo poroštva. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi vse s stroškovno posledico oziroma podredno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne slednjemu v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo toženec odgovarja na navedbe iz pritožbe ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6V predmetni zadevi je nesporno, da je banka A. d.d. kot pravna prednica tožeče stranke z glavnim dolžnikom B. d.o.o. sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 1 z dne 30. 3. 2010 z rokom vračila 1. 11. 2021 in pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 2 z dne 30. 3. 2010 ter rokom vračila 1. 2. 2029. Dne 1. 4. 2010 sta banka A. d.d., in glavni dolžnik B. d.o.o. sklenili sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa SV .../2010 za obe prej navedeni kreditni pogodbi. Toženec je podpisal poroštveno pogodbo z dne 7. 4. 2010. Zoper glavnega dolžnika se je dne 18. 12. 2015 pričel stečajni postopek, ki se je zaključil 20. 5. 2020.

7Ker je med pravdnima strankama sporno, ali je terjatev zastarala, (prav tako je sporna višina zahtevka in veljavnost poroštvene zaveze ter utemeljenost terjatve), je sodišče prve stopnje najprej odločalo o ugovoru zastaranja.

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je terjatev po poroštveni pogodbi zastarala, in sicer ker je prišlo do odpoklica pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti in je tako celotna terjatev zapadla v plačilo 2. 11. 2011, toženec pa za sprejeto obveznost odgovarja kot porok in plačnik, vendar terjatev, za katero je sprejel poroštvo, zastara v triletnem zastaralnem roku, v skladu s 349. členom OZ. Notarski zapis o zavarovanju denarne terjatve med tožnico in glavnim dolžnikom je bil namreč sklenjen brez sodelovanja toženca kot poroka in ker se s podaljšanjem časa jamčevanja porokova obveznost povečuje, se je s sklenitvijo notarskega zapisa podaljšal samo zastaralni rok tožnikove terjatve do glavne dolžnice, porokova obveznost pa se s tem ni mogla povečati, zato je terjatev v treh letih zastarala, to je z iztekom 3. 11. 2014 in ker tožnica v tem času zoper toženca ni uveljavljala plačila v sodnem postopku, je toženec v tem postopku uspešno uveljavil ugovor zastaranja (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Takšen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je zmoten.

10S poroštveno pogodbo se porok zaveže upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (1012. člen OZ). S tem jamči porok za obveznosti glavnega dolžnika, kar pomeni, da se zavezuje izpolniti tujo obveznost. V konkretnem primeru se je porok zavezal kot porok in plačnik (solidarno poroštvo), v skladu s tretjim odstavkom 1019. člena OZ. Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost¹.

11V skladu s prvim odstavkom 1034. člena OZ z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Akcesornost poroštva sicer ni absolutna, vendar pa se razteza na področje zastaranja, samega zastaralnega roka pa ni mogoče presojati samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok. Ker se je toženec zavezal kot solidarni porok pomeni, da njegova terjatev zastara enako kot obveznost glavnega dolžnika. Ugovor zastaranja se namreč vedno nanaša na določeno terjatev.² Pri tem ne gre za terjatev iz poroštvene pogodbe, pač pa za terjatev tožnice do glavnega dolžnika, za katerega je toženec prevzel odgovornost kot solidarni porok, torej kot porok in plačnik, potem, ko je bila glavna kreditna pogodba že sklenjena v obliki notarskega sporazuma.

12Iz prvega odstavka 1034. člena OZ izhaja, da najpozneje takrat, ko zastara glavna obveznost, zastara tudi poroštvo. Poroštvo pa lahko zastara tudi pred zastaranjem glavne obveznosti. Besedilo citiranih zakonskih določb je sicer mogoče razumeti v smislu, da obveznost solidarnega poroka praviloma zastara takrat, kot obveznost glavnega dolžnika,2 vendar iz teh določb ne izhaja, da je zastaralni rok za obveznost solidarnega poroka enak kot zastaralni rok za obveznost glavnega dolžnika tudi v primeru, ko se zastaralni rok za glavnega dolžnika zaradi spremembe pravne narave terjatve v razmerju do glavnega dolžnika podaljša po prevzemu poroštvene obveznosti.

13Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva. Toženec se je zavezal kot solidarni porok (poroštevno izjavo je podal dne 7. 4. 2010, potem, ko je kreditna pogodba že bila podpisana v obliki notarskega sporazuma dne 1. 4. 2010), torej se je zavezal k plačilu obveznosti pod pogoji, ki so mu bili znani in jih je sprejel s poroštveno pogodbo, zato zanj velja, da terjatev upnika do njega zastara takrat kot obveznost glavnega dolžnika.³

14Glede na obrazloženo, ker za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika velja desetletni zastaralni rok, slednji pa je bil pretrgan s prijavo terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, je tako zaključiti, da terjatev poroka do vložitve tožbe ni zastarala, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj se sodišče prve stopnje s preostalimi ugovori toženca ni ukvarjalo in bo slednje predmet nadaljnjega postopka pred sodiščem prve stopnje.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.

¹ V. Kranjc, Komentar Obligacijskega zakonika OZ, 4. knjiga, komentar k členu 1012, VSRS III Ips 25/2021 z dne 15. 3. 2022.
² VSL I Cp 40/2016 z dne 17.5. 2016.
³ VSRS sklep III Ips 83/2016 z dne 28.11.2017, VSL Cst 173/2024 z dne 9.7.2024.