VSL Sodba II Cp 2142/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.032,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo dalje. Višji tožbeni zahtevek (za 5,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo dalje)¹ je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v višini 499,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno laično pritožbo s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prav tako naj razveljavi sklep o izvršbi, saj zanj ni podlage. Pritožbi prilaga potrdilo o overitvi podpisa, ki izkazuje, da je bilo dano izbrisno dovoljenje za izbris služnostne pravice stanovanja. Navaja še, da je tožeča stranka po svojem občutku zaračunavala ogrevanje stanovanja, v spornem obdobju pa tudi ni bil odčitan števec za porabo vode, kar pomeni, da je tožeča stranka vodo zaračunavala brez upoštevanja stanja dejanske porabe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka kot upravnica v večstanovanjski stavbi na naslovu A. ulica 41, X. s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine od toženca terjala plačilo stroškov upravljanja in obratovanja za obdobje od novembra 2021 do avgusta 2022 v skupnem znesku 1.038,37 EUR. Izvršilno sodišče je s sklepom Vl 72765/2022 - 2 z dne 11. 10. 2022 dovolilo izvršbo. Po toženčevem ugovoru je izvršilno sodišče s sklepom z dne 5. 12. 2022 omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo. Ker sklep o izvršbi ne obstoji več, je brezpredmeten toženčev predlog za njegovo razveljavitev. Hkrati je izvršilno sodišče v omenjenem razveljavitvenem sklepu odločilo, da se bo o zahtevku tožeče stranke in stroških odločalo v pravdnem postopku.

5Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugotovilo, da se vtoževani stroški upravljanja, obratovanja, vzdrževanja in zavarovanja nanašajo na stanovanje z ID ... v omenjeni večstanovanjski hiši, na katerem ima toženec služnost stanovanja. Navedena pravnorelevantna okoliščina določa njegovo pasivno legitimacijo oziroma položaj zavezanca za plačilo omenjenih stroškov. Po prvem odstavku 237. člena v zvezi z 248. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) namreč upravičenca do služnosti stanovanja bremenijo vsi stroški rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve, ne glede na korist, ki jo ima od užitka stanovanja zavezanec za plačilo teh stroškov.

6Napačno je toženčevo pritožbeno stališče, da ni zavezanec za plačilo navedenih stroškov, ker se je že v letu 2020 odpovedal služnostni pravici stanovanja. Sodišče prve stopnje je tožencu že v izpodbijani sodbi pojasnilo, da služnost stanovanja na podlagi odpovedi preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige in da je izbris v tem primeru konstitutiven (drugi odstavek 241. člena v zvezi z 248. členom SPZ). To pomeni, da odpoved služnostni pravici učinkuje šele z njenim izbrisom iz zemljiške knjige, ne pa z izjavo o odpovedi pravici. V obdobju, na katerega se nanaša vtoževano plačilo, je bil toženec še vedno vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik omenjene pravice in zato zavezanec za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja.

7Toženec nastanka stroškov, njihove višine in ključev delitve ni obrazloženo prerekal, zato jih je sodišče štelo za priznane. Šele v pritožbi očita tožeči stranki napačno zaračunavanje ogrevanja stanovanja in porabe vode. Tak pritožbeni očitek pa ni le prepozen, ampak tudi nedovoljen, saj toženec z njim izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Obravnavani spor se namreč obravnava po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti.² V teh sporih pa se sodba ne sme izpodbijati iz pritožbenega razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8Glede na navedeno toženčeva pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (343. člen ZPP).

¹ Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da navedeni znesek predstavlja stroške vodenja rezervnega sklada, za plačilo katerih je zavezanec etažni lastnik in ne toženec.
² Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).