VSL Sodba I Cp 1975/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na svoje stroške z nepremičnine parc. št. 91, k. o. ..., odstraniti lesene stebre, železne stebre, bele PVC stebre, črne PVC stebre, električno ograjo, ovce, rezervne stebre in salonitno kritino.

2. Toženi stranki se prepove, da v bodoče posega ter s takimi in podobnimi ravnanji vznemirja tožečo stranko v mirni uporabi nepremičnine parc. št. 91, k. o. ...

3. V preostalem delu (glede zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 88, k. o. ...), se tožbeni zahtevek zavrne.

4. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji."

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica parcel št. 88 in 91, obe k. o. ... (v nadaljevanju obrazložitve bosta parceli označeni le s parcelnima številkama), na katerih je toženec postavil ogrado, v kateri pase ovce. Parc. št. 88 je javno dobro. Tožnica zahteva odstranitev vseh stvari s svojih parcel in prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Toženec trdi, da je na spornih parcelah že njegov oče pridobil lastninsko pravico na podlagi menjalne pogodbe s tožnico.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožuje toženec in navaja, da sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje, ker enkrat meni, da dogovor o menjavi ni bil sklenjen, nato pa, da ta dogovor za zadevo sploh ni pomemben. Ustna menjalna pogodba je bila sklenjena in je konvalidirala. Sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedbe toženca in ostalih prič, ki so izpovedale, da je zemljišče bilo ves čas last toženčevega očeta oziroma toženca. Sodišče ne bi smelo verjeti pričama A. A. in B. B. S Sporazumom o odškodnini je bila dogovorjena zgolj odškodnina za škodo, ki je bila povzročena na nepremičninah toženčevega očeta zaradi gradnje pločnika in javne razsvetljave. Na parceli št. 88 do vznemirjanja lastninske pravice sploh ni moglo priti, ker je ta nepremičnina javno dobro. Za sojenje o tej nepremičnini ni podana pristojnost okrajnega sodišča, ker gre za upravni spor. Preko parcele št. 91 poteka pot do domačije pokojnega toženčevega očeta in drugih parcel, ki jih obdeluje toženec, zato bi moralo sodišče prepovedni zahtevek zavrniti.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni utemeljen ugovor sodne pristojnosti. V procesnem oziroma pristojnostnem smislu je za varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika¹ tudi v primeru nepremičnin, ki so javno dobro, pristojno sodišče in ne upravni organ.²

O parceli št. 88 (javno dobro):

6Iz tožbenih navedb izhaja, da so parcelo št. 88 pred vznemirjanjem uporabljali vsi vaščani za napajanje živine in za otroško igro, sedaj pa želi krajevna skupnost na njej postaviti igrišče. Navedena parcela je javno dobro in jo kot tako lahko skladno s prvim odstavkom 19. člena SPZ v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo (splošna raba). Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je bila tožnici pravica izključujoče rabe parcele št. 88 odvzeta že pred zatrjevanim vznemirjanjem lastninske pravice, ker je parcela javno dobro in je na njej vzpostavljen režim splošne rabe, slednje pa ni mogoče varovati z lastninskimi tožbami v okviru civilnega sodnega varstva (tudi, če je tožnik lastnik stvari).³ Prav navedeno pravico do splošne rabe pa želi tožnica varovati s tožbo v tem postopku: tožnica zahteva, da toženec preneha omejevati prosti dostop do parcele, da se bo lahko uredilo otroško igrišče, ki ga bodo lahko uporabljali vsi. Tožnica torej ne želi varovanja upravičenj, ki izhajajo iz njene lastninske pravice parcele št. 88, ampak želi na parceli ponovno vzpostaviti režim splošne rabe. Navedeno ne more biti predmet odločanja v civilnopravnem postopku. Ker tožnici varstvo po 99. členu SPZ na parceli št. 88 po materialnem pravu ne pripada, je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča glede parcele št. 88 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku⁴).

O parceli št. 91:

7Toženec je zatrjeval, da je do prenosa lastninske pravice s tožnice na njegovega očeta prišlo na podlagi pravnega posla, in sicer na podlagi sklenjene menjalne pogodbe. Navedeno stališče materialnopravno ni pravilno, kar je sodišče prve stopnje že obrazložilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). Na podlagi sklenjene menjalne pogodbe, ki je zavezovalni pravni posel, ne pride do prenosa lastninske pravice; za prenos je potreben tudi razpolagalni pravni posel. Sklenitve slednjega toženec niti ni zatrjeval, nesporno pa je tudi, da je zemljiškoknjižna lastnica tožnica. Četudi bi ustno sklenjena menjalna pogodba zaradi realizacije konvalidirala, toženčev oče zgolj na podlagi te okoliščine ne bi postal lastnik nepremičnin. Realizacija ima pomen za presojo veljavnosti pogodbe, pri nepremičninah pa ne pomeni tudi pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice.⁵

8Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je toženčev oče na podlagi ustno sklenjene menjalne pogodbe pridobil vsaj pravico do posesti. Z menjalno pogodbo se vsak pogodbenik zavezuje nasproti svojemu sopogodbeniku, da mu bo izročil zamenjano stvar, tako da bo ta pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 528. člena Obligacijskega zakonika⁶). Kot je razloženo zgoraj, lastninska pravica na podlagi ustno sklenjene menjalne pogodbe ne more biti prenesena in toženec torej ni pridobil pravice do posesti kot enega izmed lastninskopravnih upravičenj. Pravico do posesti se lahko sicer pridobi na podlagi različnih pogodb, vendar je toženec tekom postopka ves čas zatrjeval, da je bila sklenjena menjalna pogodba, s katero se ne prenaša sama pravica do posesti stvari, ampak lastninska pravica. Da bi bila sklenjena kakšna druga pogodba, s katero bi se prenesla zgolj pravica do posesti, ali da bi bila taka dejanska vsebina ustno sklenjene menjalne pogodbe, pa toženec tekom postopka niti ni zatrjeval.

9Upoštevajoč navedena materialnopravna izhodišča se izkaže, da ugotovitev dejanske sklenitve menjalne pogodbe in njene pravne veljavnosti za ta postopek nista relevantni: tudi, če je bila ustna menjalna pogodba sklenjena in je veljavna, se lastninska pravica in s tem pravica uporabljati stvar na toženčevega očeta ni prenesla. Morebitna napačna ugotovitev dejanskega stanja glede sklenitve menjalne pogodbe torej na pravilnost odločitve ni imela nobenega vpliva, zato se pritožbeno sodišče iz razloga smotrnosti ne bo vsebinsko opredeljevalo do pritožbenih očitkov glede napačne ocene dokazov, s katerimi je toženec dokazoval sklenitev menjalne pogodbe. Ob upoštevanju navedenega pa pritožbeno sodišče kot pravilno šteje odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot irelevantne zavrnilo dokaze, ki se nanašajo na Sporazum o odškodnini (oprava poizvedb pri Banki X., postavitev izvedenca grafološke stroke, zaslišanje toženca v zvezi s temi dejstvi). Z navedenim sporazumom se lastninska razmerja na spornih nepremičninah niso urejala, zato njegova veljavnost in izpolnitev ne moreta vplivati na odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je zavrnitev teh dokaznih predlogov kot irelevantnih tudi obrazložilo v 4. točki obrazložitve in odločitev sodišča je mogoče preizkusiti - pritožbeno sodišče se strinja, da dejstva, ki naj bi se z navedenimi dokazi dokazovala, za ta postopek niso pravno odločilna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vpogled v spis P 24/2022. Toženec namreč niti ni zatrjeval, katera pravno pomembna dejstva bi se z vpogledom ugotovila.

10Pritožbene navedbe o uporabi poti, ki preko parcele št. 91 pelje do domačije pokojnega očeta, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP).

Sklepno in stroški:

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede parcele št. 88 materialnopravno zmotna, zato jo je spremenilo, kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem delu (glede parcele št. 91) ni ugotovilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnica ni specificirala, koliko stebrov, metrov električne ograje, ovac, rezervnih stebrov in salonitne kritine se nahaja na posamezni parceli, zato je pritožbeno sodišče iz besedila izreka izpustilo število stebrov in metrov električne ograje, ki bi morali biti odstranjeni s parcele št. 91. Izrek je kljub temu določljiv (gre za vse tiste in samo tiste v izreku določene stvari, ki se nahajajo na parceli št. 91). V tem delu ne gre za dejansko, ampak le za redakcijsko spremembo, ki je potrebna zaradi zavrnitve dela zahtevka in ki omogoča izvršljivost sodbe v potrjenem delu.

13Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je po spremembi na pritožbeni stopnji deloma zmagala v pravdi, njen uspeh je približno polovičen, zato mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² Sklep VSRS II Ips 238/2014 z dne 19. 5. 2016.
³ Prav tam. Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 1105/2023 z dne 7. 2. 2024.
⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Sodba VSRS II Ips 251/2000 z dne 7. 2. 2001.
⁶ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.