VSL Sklep I Cpg 360/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženke za prekinitev postopka do pravnomočnosti odločitve kazenskega sodišča ter odločilo, da toženka sama nosi stroške vloženega predloga.

2Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena (drugi odstavek 206. člena ZPP).

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve toženke v razmerju do stečajnega dolžnika družbe A., d. o. o. - v stečaju, zato odločitev o tožbenem zahtevku po materialnem pravu ni odvisna od ugotovitve, ali sta tožnik in stečajni dolžnik A., d. o. o. - v stečaju ravnala na način, ki je hkrati kaznivo dejanje. S tem je sodišče prve stopnje navedlo razloge o odločilnem dejstvu, ki so vodili v zavrnitev predloga za prekinitev postopka in omogočajo pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je potrebno postopek prekiniti, ker bosta civilno in kazensko sodišče obravnavali iste (pravnorelevantne) okoliščine oziroma isti historični dogodek. Pravila iz drugega odstavka 206. člena ZPP ni mogoče razširiti na primere, ko pravdno in kazensko sodišče rešujeta identično dejansko stanje. Teorija in sodna praksa prekinitev pri identičnem dejanskem stanju zavračata.¹

7Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje v pravdnem postopku le v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je kaznivo dejanje nujen pogoj za nastanek določene pravne posledice na civilnopravnem področju in je v pravdi odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. Da v konkretnem primeru temu ni tako, potrjuje že pritožnica sama, saj predlog za prekinitev postopka utemeljuje s tem, da je isti historični dogodek podlaga tako za odločanje v kazenskem kot za odločanje v pravdnem postopku. Ker bo zato pravdno sodišče ista dejstva presojalo v smislu norm civilnega prava, kazensko sodišče pa v smislu norm kazenskega prava, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko o tožbenem zahtevku odloči brez ugotovitve, ali iz obravnavanega dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za nastanek civilne obveznosti, izhaja tudi, da je tožnik storil kaznivo dejanje zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).

8Za prekinitev postopka obstoji pravna podlaga takrat, ko je obstoj kaznivega dejanja element abstraktnega dejanskega stanja v civilnem sporu. To pa v konkretnem primeru ni, saj tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da ne obstoji terjatev, ki jo je toženka prijavila v stečajnem postopku nad dolžnikom A., d. o. o. - v stečaju v višini 70.339,23 EUR, ker naj bi bil med njima sklenjen dogovor o neodplačnem prevzemu dolga. Ali je bil takšen dogovor med toženko in stečajnim dolžnikom res sklenjen, kot to uveljavlja tožnik, lahko sodišče prve stopnje ugotovi brez obsodilne kazenske sodbe. To pomeni, da lahko o tožbenem zahtevku odloči tako v primeru, če je tožnik, kot takratni zakoniti zastopnik toženke in stečajnega dolžnika, s sklenitvijo zatrjevanega dogovora storil kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kot v primeru, če kaznivega dejanja ni bilo. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od ugotovitve, ali je tožnik ravnal na način, ki je hkrati kaznivo dejanje.

9Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni seznanilo z argumentom, da se zoper tožnika že vodi predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanje po 240. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da predložen dopis Policijske uprave B. z dne 11. 4. 2025 – B 33 potrjuje, da se kazenski postopek zoper tožnika še ni začel. Zato v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, ko bi kazensko in pravdno sodišče obravnavala identično dejansko stanje v smislu 14. člena ZPP. Vezanost glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca nastane po navedenem členu šele s pravnomočnostjo obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku.

10Višje sodišče se je ob presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbah (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

¹ Rijavec, V.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 308, VSL I Cp 3267/2011, VSL I Cp 4495/2010, VSL I Cp 1600/2014 in druge.