348. člen OZ

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sporna parcela last tožene stranke, saj je ob ustanovitvi te občine ležala na njenem območju, kar izhaja že iz označbe katastrske občine. Takšen dejanski zaključek pa je najmanj preuranjen, saj temelji na zmotni materialnopravni premisi, na kar upravičeno opozarja tožeča stranka v obravnavani pritožbi. Zgolj to, da se sporna nepremičnina nahaja v k.o. C ne more biti presumptio iuris et de iure lastništva parcele.

Bistvene lastnosti občasnih terjatev so, da izvirajo iz istega pravnega naslova (v konkretnem primeru najemne pogodbe s kasnejšimi aneksi), a je mogoče s posamezno terjatvijo vseeno samostojno razpolagati, da je njihova višina določljiva oziroma določena in da dospejo periodično. Najemnine v obravnavani zadevi zapolnijo vse navedene značilnosti. Kot je sodišče jasno obrazložilo, je zastaranje terjatev iz zakupnine (najemnine) posebej urejeno s 351. členom OZ iz razloga izenačitve položaja med najemninami, ki dospejo v plačilo v enkratnem znesku ter najemninami, ki dospejo v plačilo občasno, da ne bi najemnine, ki izpolnjujejo pogoje za občasne terjatve (in zato zanje velja triletni zastaralni rok) zastarale v krajšem roku, od najemnin določenih v enkratnem znesku. Ob obrazloženem je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za občasne terjatve velja 348. člen OZ, ki določa kdaj zastara sama pravica, iz katere slednje izvirajo. Namen te določbe je varstvo dolžnika, v izogib nakopičenju njegovih dospelih terjatev. Četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP določa (pravna fikcija), da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o um

Materialno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je s predlogom za obročno plačilo toženi priznal tako temelj kot višino dolga. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna in določna. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok. Okoliščine ne smejo zbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči po dopolnjenem 18. letu upnice, torej v letu 1992, vendar tudi v najugodnejšem primeru za upnico (če bi se redno šolala), in bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti (2000), ko bi dolžnikova zakonska obveznost preživljanja upnice lahko najkasneje prenehala, je terjatev ki se izterjuje v tem izvršilnem postopku, že pred vložitvijo predloga za izvršbo v letu 2021 v celoti zastarala.

Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da posamezne anuitete niso zastarale. Res je da anuiteta ne predstavljajo občasne terjatve skladno s prvim odstavkom 347. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za katere velja, da te zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Vendar pa drugi odstavek 347. člena OZ določa, da enako (torej da zastarajo v treh letih) velja za anuitete, za katere se v enakih vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, kot je to v konkretnem primeru.

Pripoznava dolga je lahko dana izrecno ali konkludentno, pri čemer tudi iz primeroma navedenih konkludentnih dejanj v drugem odstavku 364. člena OZ, to je plačilo na račun, plačilo obresti ali dano zavarovanje, jasno izhaja zakonska zahteva, da morajo biti dolžnikova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti. Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Odločilno je, kako je izjava objektivno videti. Presoja jasnosti in določnosti dolžnikove izjave je objektivna, standard pa visok: okoliščine ne smejo vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost.

Na podlagi vsebine Protokola, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvirajo terjatve tožeče stranke, ki jih je navedla sama tožeča stranka v tožbi, iz pridobljene pravice tožeče stranke do sofinanciranja izvedbe projektov za izboljšanje infrastrukture. Te terjatve, ki izvirajo iz navedene pravice, so v Protokolu definirane tako, da jih je mogoče opredeliti kot občasne in ne kot enkratno terjatev zato, ker so predvidene za določeno časovno obdobje od leta 2008 do leta 2013, vezane so na zagotovitev sredstev v letnih proračunih in odvisne so od izvedenih projektov, s tem da je višina sredstev sofinanciranja določena v skupnem znesku in za letno porabo. Navedba višine skupnega zneska še ne pomeni, da terjatev iz pridobljene pravice ne more biti občasna. Ker je najstarejša neizpolnjena terjatev iz naslova pravice do sofinanciranja projektov v višini 1.400.000,00 EUR za leto 2008 zapadla 8. 7. 2009 in ker po njej tožena stranka ni plačala niti obveznosti za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 31. 12. 2015, torej več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008, ji je že julija 2014 zastarala pravica sama. Ker ne gre za dogov

Ob upoštevanju izjavljenega odstopa ene stranke od pogodbe, morebitno vztrajanje druge stranke pri njenem nadaljevanju ni pravno pomembno. Pogodbe, ki je bila razvezana na podlagi izjave o odstopu, namreč ni mogoče enostransko obnoviti, saj je z uveljavitvijo odstopa od pogodbe prenehalo pogodbeno razmerje med strankama. "Pravne podlage ni več." Merilo za začetek teka objektivnega roka je, da je škoda že nastala (izjema je predvidljiva bodoča škoda). Vprašanje nastanka škode pa je dejansko vprašanje, kar pomeni, da okoliščin v zvezi z nastankom škode (ali je škoda nastala, kdaj je nastala, v kolikšnem obsegu in višini) ni mogoče izpodbijati z revizijo. Ugotovitev o nastanku škode je namreč odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, pri čemer se pri začetku teka objektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je škoda nastala, medtem ko se pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je oškodovanec zvedel za (nastalo) škodo, kar je oboje dejanska ugotovitev, pri čemer pa trenutek nastanka škode ne sovpada nujno s trenutkom vednosti oškodovanca o škodi (o vseh elementih, na podlagi katerih bi mogel opredeliti obseg ene ali več pojavnih oblik pra

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ob upoštevanju 9. člena Splošnih pogojev, po katerem zaseg predmeta leasinga s strani javnih oblasti ne vpliva na pogodbo, in glede na to, da gre za indirektni finančni leasing, da je leasingojemalec izbral predmet leasinga in ima po pogodbi pravico uveljavljati ugovore iz naslova pravnih napak do dobavitelja vozila, ni podlage za zaključek, da se pogodba šteje za razdrto, kar Splošni pogoji predvidevajo za primer uničenja predmeta leasinga. Zastaranje glede posameznih obrokov leasinga prične teči z njegovo zapadlostjo. Vložitev tožbe za plačilo četrtega do osmega obroka leasinga ni pretrgala teka zastaranja glede ostalih obrokov. Plačila po sodni poravnavi, sklenjene v pravdi zaradi plačila četrtega do osmega obroka leasinga, ni mogoče šteti za pripoznavo ostalih terjatev iz pogodbe o leasingu.

Vnaprejšnja odpoved uveljavljanju pravice do preživnine (to je v bodoče zapadlim zneskom preživnine) ni pravno veljavna, medtem ko je odpoved že zapadlim zneskom iz naslova pravice do preživnine dopustna. V nasprotju z institutom pobota pri zakonski ureditvi odpusta dolga ni izrecno navedeno, da terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne bi mogla prenehati na tak način.

Po 1. odstavku 184. člena ZPP lahko tožnik spremeni tožbo do konca glavne obravnave, v takem primeru zato ne velja prepoved navajanja novot iz 286. člena ZPP. Uporabnina je po svoji naravi obogatitveni zahtevek, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok.

Uporabnina, torej terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ni občasna terjatev. Gre za neposlovno obveznost, ki že po naravi ne more biti redna, občasna, čeprav je njena višina obračunana glede na mesečna časovna obdobja. Če je (stranka) ugovarjala zastaranje glavne terjatve, je v tem ugovoru obsežen tudi ugovor zastaranja obresti.

Pri določanju višine penalov premoženjsko stanje dolžnika ni relevantno. Za omejitev sodnih penalov na najvišji skupni znesek ni podlage. Nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov ni mogoče ugotavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov. Ob izdaji takega sklepa o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bo dolžnik svojo obveznost izpolnil oziroma kdaj bo upnica vložila predlog za izvršbo in s tem ustavila tek določenih sodnih penalov. Dolžnik vseskozi zatrjuje svojo pripravljenost izpolnjevati obveznosti iz sodne poravnave in navaja razloge na strani upnice, zakaj tega ne izpolnjuje, to pa ni zatrjevanje izpolnjevanja obveznosti.

Podelitev procesne legitimacije upniku je smiselna le ob izkazani možnosti, da bo upnik v sledečem stečajnem postopku prišel do (vsaj delnega) poplačila svoje terjatve. Temu služi že v predhodnem postopku zahtevana presoja verjetnosti upnikove terjatve do dolžnika tako v fazi presoje njegove procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, kot tudi v fazi dolžnikovega ugovora zoper navedeni upnikov predlog. Dolžnik se predlogu lahko upira tako z ugovorom, da ni insolventen, kot tudi z ugovorom, da upnikova terjatev ne obstaja. V zvezi s slednjim dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve. V zvezi s slednjim ugovorom pa dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve.

Zahtevek za zvišanje prisojene rente (rentni zahtevek) ima odškodninsko naravo, zato se za presojo zastaranja ne uporabijo določbe, ki urejajo zastaranje občasnih terjatev.

Materialnopravno zmotno je sklepanje, da bi v posledici petletnega neizpolnjevanja svojih obveznosti iz naslova kritja obratovalnih stroškov, imelo za posledico prenehanje obveznosti za vse nadaljnje obveznosti iz naslova pripadajočih obratovalnih stroškov.