UPRS Sodba III U 228/2022-22

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 434/2020 z dne 19. 9. 2022 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep

1Z izpodbijanim sklepom Bpp 434/2019 z dne 19. 9. 2022 je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se tožniku priznajo nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 v višini 25.200,43 EUR, kar povečano za 22 % DDV skupno znaša 30.744,52 EUR; višji tožnikov zahtevek se zavrne. Iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se priznani znesek tožniku izplača iz sredstev za BPP na njegov transakcijski račun v 30 dneh po prejemu e-računa; v III. točki izreka pa je še ugotovljeno, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z odločbo Bpp 434/2020 z dne 12. 2. 2020 v zvezi z dopolnilno odločbo Bpp 434/2020 z dne 25. 2. 2020 upravičencu A. A. dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 5747/2020 ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 9316/2020, od 11. 2. 2020 dalje. Kazenski postopek je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. X K 5747/2020. Za izvajanje BPP je bil z odločbo o razrešitvi Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 naknadno določen tožnik. Temu je toženka za zastopanje in zagovor obdolženca v tem kazenskem postopku s sklepom Bpp 434/2020 z dne 8. 3. 2022 predhodno že priznala delno nagrado in potrebne izdatke s povišanjem še za 22% DDV v skupni višini 30.059,73 EUR, višji zahtevek pa je zavrnila.

3Tožnik je 18. 7. 2022 priglasil nagrado in potrebne izdatke za opravljano delo po napotnici Bpp 434/2020 z dne 8. 10. 2020 v skupni višini 62.265,56 EUR. Z dodatnim zahtevkom v skupni višini 1.712,62 EUR je svoj zahtevek dodatno dopolnil. Toženka je tožnikovemu zahtevku delno ugodila ter mu priznala nagrado in potrebne izdatke skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Navedena določba ne velja za potrebne izdatke v zvezi z opravljenim delom, ki se priznajo v polni višini. Nagrada je bila tožniku odmerjena ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, ki je na dan sprejete odločitve znašala 0,60 EUR.

4Toženka pojasnjuje, da je tožniku skladno z drugim odstavkom 12. člena OT odvetniške stroške za opravljeno delo do 3. 6. 2022 odmerila po OT, veljavni v času pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev, ki so začele veljati 4. 6. 2022, za opravljeno delo od 4. 6. 2022 dalje pa skladno s Spremembami in dopolnitvami OT.

5Toženka v nadaljevanju utemeljuje število točk, ki jih je tožniku priznala za posamezna opravila. Po tar. št. 10/4 OT v zvezi s tar. št. 10/9 OT mu je za zastopanje in zagovor obdolženca na 35-ih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo od 4. 1. 2022 do 11. 7. 2022 priznala nagrado v skupni višini 8.750 točk (35 x 250 točk za vsak nadaljnji narok); po tar. št. 10/4 OT za zastopanje in zagovor obdolženca na zadnji glavni obravnavi dne 14. 7. 2022 nagrado v višini 500 točk (1/2 od 1.000 točk); po tar. št. 11/2 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT za pripravo in vložitev treh pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, ki se po ustaljeni sodni praksi štejejo kot procesni sklepi, nagrado v skupni višini 750 točk (3 x 250 točk); po tar. št. 11/2 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT za eno nadaljnjo pritožbo zoper procesni sklep o podaljšanju pripora nagrado v višini 250 točk (50 % od 500 točk); in po tar. št. 8/8 OT za obrazložen dokazni predlog nagrado v višini 25 točk (1/2 od 50 točk).

6Toženka je po tar. št. 7/3 OT tožniku za sestavo in vložitev dveh ustavnih pritožb zoper dva sklepa o podaljšanju pripora priznala nagrado v skupni višini 1.225 točk. Pojasnila je, da je nagrada za vloženo ustavno pritožbo po tar. št. 7/3 OT zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v neocenljivih zadevah določena v razponu od 400 do 1.500 točk glede na zahtevnost. Ker je ocenila, da gre v obravnavanem primeru za zahteven in dolgotrajen kazenski postopek za več kaznivih dejanj pred petčlanskim sodnim senatom in je zato bila tudi priprava in vložitev dveh ustavnih pritožb zoper dva sklepa o podaljšanju pripora zahtevno opravilo, je tožniku za vsako ustavno pritožbo priznala nagrado v višini 3/4 v razponu določene nagrade in mu tako za vsako ustavno pritožbo priznala nagrado v višini 612,5 točke (1/2 od 1.225 točk), skupaj torej 1.225 točk.

7Za preučitev dodatnega obsežnega gradiva v trajanju do štirih ur zaradi priprave predloga za izločitev dokazov, je toženka po tar. št. 46/1 OT tožniku priznala še nagrado v višini 200 točk (8 x 25 točk za vsake pol ure dela).

8Toženka ugotavlja, da tožniku na podlagi drugega odstavka 7. člena OT pripada tudi 100 % povečanje nagrade v višini 10.275 točk, saj je obdolženca branil zaradi več kot pet očitanih kaznivih dejanj. Navedeno povišanje pa se po ustaljeni sodni praksi ne prizna za priznano nagrado po tar. št. 46/1 OT za preučitev obsežnega gradiva, ki je časovno odmerjeno opravilo, in tudi ne za priznano nagrado po tar. št. 7/3 OT za pripravo in vložitev dveh ustavnih pritožb, ki nista del rednega kazenskega postopka in je nagrada zanju odmerjena po tar. št. 7/3 OT ob upoštevanju posebnih meril.

9Toženka je po tretjem odstavku 11. členu OT tožniku nadalje priznala pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 439,5 točk. V skladu z ustaljeno sodno prakso je te stroške odmerila od polne nagrade v višini 43.950 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT, brez polovičnega zmanjšanja po petem odstavku 17. člena ZOdv, in sicer v višini 1 % od polne nagrade. Pri odmeri je upoštevala, da so bili tovrstni izdatki v deležu 2 % od polne nagrade do 1.000 točk odvetniku priznani že s predhodnim sklepom.

10Skupna višina priznane nagrade in pavšalnih izdatkov tako znaša 22.414,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 13.448,70 EUR.

11Tožniku je toženka po prvem odstavku 6. člena OT priznala tudi urnino za udeležbo na narokih, ki so trajali več kot eno uro v skupni višini 10.900 (218 x 50 točk za vsake začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro) in po četrtem odstavku 6. člena OT nadomestilo za odsotnost iz pisarne za 21-kratno vožnjo iz njegove pisarne v ... na Okrožno sodišče v Ljubljani in nazaj ter za 15-kratno vožnjo nadomestne odvetnice iz ... na Okrožno sodišče v Ljubljani in nazaj v skupni višini 4.320 točk (72 x 60 točk za vsako stran 36-kratne vožnje v trajanju do 1 1/2 ure). Toženka je glede na razpoložljive spletne podatke in prometne razmere upoštevala, da vožnja med ... in središčem Ljubljane kot tudi med Koprom in središčem Ljubljane v vsako smer znaša 1 1/2 ure. Urnino za trajanje narokov in nadomestilo za odsotnost iz pisarne je toženka po spremenjeni sodni praksi upoštevala kot poseben pavšalni strošek in ju je tožniku priznala v polni višini po veljavni OT.

12Skupna višina tožniku priznane nagrade, pavšalnih potrebnih izdatkov, dodatka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne tako znaša 37.634,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 22.580,70 EUR. Toženka je tožniku po 10. členu OT priznala še izdatke iz naslova kilometrine za poti, opisane v prejšnji točki, v višini 1.176,60 EUR. Pri tej odmeri se je oprla na spletne podatke Google Zemljevidi, iz katerih izhaja, da znaša najbližja cestna razdalja med tožnikovo pisarno v ... in Okrožnim sodiščem v Ljubljani v eno smer 81 km in med pisarno nadomestne odvetnice v ... in Okrožnim sodiščem v Ljubljani v eno smer 106 km.

13Po 10. členu OT je v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) toženka tožniku priznala še potrebne izdatke iz naslova dnevnic v skupni višini 170,62 EUR zaradi udeležbe na narokih. Iz listin v spisu izhaja, da je poslovno potovanje tožnika oziroma nadomestne odvetnice, upoštevajoč trajanje narokov in čas vožnje v obe smeri, desetkrat trajalo več kot šest ur, vendar ne več kot osem ur, za kar mu je priznala dnevnice v višini 7,45 EUR za vsako potovanje, devetkrat pa več kot osem ur, za kar mu pripada dnevnica v višini 10,68 EUR za vsako potovanje. Tožniku je na podlagi predloženih fotokopij parkirnih lističev priznala še potrebne izdatke iz naslova parkirnine v skupni višini 13,77 EUR (neto znesek brez vštetega DDV).

14Toženka ob upoštevanju vsega navedenega zaključuje, da znaša skupna višina tožniku priznane nagrade in vseh potrebnih izdatkov 25.200,43 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, mu je na skupno višino nagrade in izdatkov priznala še 22 % povečanje za DDV v višini 5.544,09 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) ter zaključila, da znaša skupni znesek z izpodbijanim sklepom tožniku priznane nagrade in potrebnih izdatkov 30.744,52 EUR.

Tožbene navedbe

15Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade, prizna še nagrada v višini 26.472,00 EUR (brez DDV) oziroma 32.295,84 EUR (z DDV), vse z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela ob upoštevanju določbe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ti načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, ker opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D), da je plačilo polovične nagrade po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri izvajanju BPP opravlja ravno takšne, t.j. pozitivne naloge države in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar to po tožnikovem mnenju ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, ker odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

17V zakonodajnem predlogu ZOdv-D je ena izmed preteklih vlad kot argument, da je treba odvetnika obravnavati drugače kot ostale "agente" države zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, uveljavljala takratno slabo finančno stanje. Ta argument zagotovo ne obstaja več, saj statistični podatki izkazujejo, da je finančno stanje precej boljše kot v času finančne krize, oziroma je še boljše kot v času pred krizo. Očitno se je torej finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da je mogoče za izvajanje BPP nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP. Kljub temu pa so odvetniki, ki izvajajo BPP, še vedno plačani zgolj polovično, četudi je razlog nujnih finančnih ukrepov na tem področju popolnoma odpadel. Tudi iz tega razloga zato tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

18Tožnik se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju sodba X Ips 27/2018). Tako kot Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in ki po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik zavrača stališče, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni, odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, tudi sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov.

19Kot še navaja, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP upravičencu, kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku (po OT, tar. št. 39/2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša le za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Peti odstavek 17. člena ZOdv zato odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave.

20Da so njegova stališča pravilna izhaja tudi iz dejstva, da je Državni zbor RS na seji dne 29. 9. 2022 sprejel novelo Zakona o odvetništvu (Zodv-G), ki odpravlja polovično plačilo odvetniških storitev v zadevah zastopanja po uradni dolžnosti in v zadevah zastopanja po BPP. Že iz Amandmaja k predlogu zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu z dne 7. 9. 2022 izhaja, da Vlada RS predlaganim rešitvam glede odprave polovičnega plačila odvetniških storitev v zadevah zastopanja po uradni dolžnosti in v zadevah zastopanja po BPP, ni nasprotovala. Še več. Čeprav je predlog ZOdv-G določal, da se izenačitev plačila odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti, in odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP s plačilom odvetnikom, ki delujejo na trgu, na način, da bi namesto polovice zneska po OT bili upravičeni do celotnega zneska po OT, uveljavi šele s 1. 1. 2024, pa je Vlada RS sama predlagala, da se prej navedena izenačitev uveljavi že prej. Iz priloženega zapisnika Komisije za državno ureditev opr. št. 060-05-8/2022/6 z dne 16. 9. 2022 izhaja, da se je Vlada RS strinjala, da je potrebno okrepiti vlogo odvetništva v sodobnem pravnem sistemu tudi s povečanjem njegove učinkovitosti v pravosodju in ustreznim plačilom za opravljanje odvetniških storitev. Še več. Vlada RS se je izrecno strinjala, da veljavna ureditev polovičnega plačevanja odvetniških storitev v zadevah zastopanja po uradni dolžnosti in v zadevah BPP ni pravična in poštena, zato predlogu zakona ne nasprotuje. Kot dodaten razlog je Vlada RS še navedla, da se z uveljavitvijo obravnavanega zakona odpravlja neenako obravnavo strank sodnega postopka glede plačila stroškov, saj je stranka, katere nasprotnik je upravičenec do BPP, neupravičeno privilegirana. Ne zgolj Vlada RS tudi Komisija za državno ureditev je novelo zakona soglasno podprla z obrazložitvijo, da gre za problem, ki se vleče že od 2015 in povzroča težave v praksi. Peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa polovično plačilo v primeru, da gre za zastopanje po uradni dolžnosti ali pri izvajanju BPP, pa pomeni nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom, brez utemeljenega razloga.

21V 6. točki (pravilno 8. točki, opomba sodišča) izpodbijanega sklepa je toženka, sklicujoč se na določilo petega odstavka 17. člena ZOdv-D, tožniku za zastopanje upravičenca na 35-ih narokih priznala nagrado v skupni višini 9.250 točk. Glede na predhodno utemeljitev o nepravilni uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv tožnik meni, da mu je toženka za opravo vseh teh opravil odmerila za 9.250 točk oziroma 5.555,00 EUR premalo nagrade, zato v tej višini terja dodatno plačilo.

22Toženka je nadalje v 8. točki izpodbijanega sklepa tožniku za sestavo in vložitev treh pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora priznala nagrado v skupni višini zgolj 750 točk oziroma 250 točk za sestavo in vložitev posamezne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora. Toženka je zmotno štela, da je sklep o podaljšanju pripora procesni in ne materialni sklep in je zato nagrado odmerila po tar. št. 11/2 OT, namesto pravilno po tar. št. 11/1 OT, kot je to tožnik priglasil v stroškovniku. Pojasnjuje, da mora sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v primerih, ko je zoper obdolženca odrejen pripor iz razlogov po 201. členu tega zakona, vsaka dva meseca po uradni dolžnosti preveriti, ali so za pripor še izpolnjeni zakonski pogoji, pri tem pa presojati obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj vsaj enega razloga po 201. členu ZKP in razloge neogibnosti pripora za potrebe kazenskega postopka in varnost ljudi. Vse to kaže, da je sklep o podaljšanju pripora meritoren sklep. Takšno stališče je zavzela Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS), ki je v zvezi s tar. št. 11/1 OT podala Pojasnilo o uporabi 1. točke tarifne številke 11 OT, temu pa sledi tudi sodna praksa Upravnega sodišča, npr. v sodbah I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 in III U 42/2019 z dne 4. 2. 2021. Tožnik je za upravičenca vložil tri pritožbe zoper sklepe o podaljšanju pripora, zato ob upoštevanju njegovih stališč o uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv terja priznanje nagrade v višini 3.750 točk oziroma plačilo 2.250,00 EUR (brez DDV).

23Tožnik ugovarja, da mu je toženka napačno odmerila tudi nagrado za sestavo obrazloženega dokaznega predloga, dveh ustavnih pritožb in predloga za izločitev dokazov, v skupni višini 1.475,00 točk (25 + 2 x 612,5 + 8 x 25), namesto priglašenih 250 točk za sestavo obrazloženega dokaznega predloga, 3.000 točk za sestavo ustavnih pritožb in 400 točk za sestavo predloga za izločitev dokazov. Tožnik od toženke, ob upoštevanju njegovih stališč o uporabi petega odstavka 17. člena ZOdv terja, da mu dodatno prizna še "znižanih" 1.475,00 točk oziroma izplača 885,00 EUR.

24Tožnik dalje ugovarja, da mu toženka skladno z določbo drugega odstavka 7. člena OT, ne glede na to, da je upravičenca v obravnavanem kazenskem postopku zagovarjal za več kot štiri očitana kazniva dejanja, ni priznala še 100% zvišanja nagrade za storitve, ki so opredeljene po tar. št. 46/1 OT (preučitev obsežnega gradiva), po tar. št. 7/3 OT (za pripravo in vložitev dveh ustavnih pritožb) in po 6. členu OT (urnina na narokih ter čas odsotnosti zaradi vožnje iz pisarne do sodišča in nazaj). Toženka se je ob tem sklicevala na ustaljeno sodno prakso, ne da bi navedla katero, zato se tožnik o tem ne more argumentirano izjasniti. Odvetniška storitev je po 2. členu delo, ki ga odvetnik opravi za stranko v smislu zakona, ki ureja odvetništvo, odvetniški stroški pa so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV. Tudi iz obvezne razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju UO OZS) z dne 16. 3. 2004 izhaja, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in so tarifirane v posebnem ali splošnem delu OT. Upoštevaje prej navedeno tožnik uveljavlja še 100% zvišanje nepriznanih storitev: za storitev zastopanja na narokih v višini 9.250 točk in za storitev treh vloženih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora v višini 3.750 točk; ter priznanih storitev: za storitev preučitve obsežnega gradiva za sestavo predloga za izločitev dokazov v višini 200 točk, za storitev sestave dveh ustavnih pritožb v višini 1.225 točk in za urnino v višini 10.900 točk ter nadomestila za odsotnost iz pisarne v višini 4.320 točk, torej skupno 26.645 točk ter tako terja izplačilo 17.787,00 EUR (brez DDV).

25Sklepno tožnik opozarja na kršitev 25. člena Ustave, ker meni, da postopek priznanja nagrade in stroškov izvajalcu BPP oziroma pravno sredstvo (tožba v upravnem sporu), ki ga ima ta na razpolago, nista urejena na učinkovit način. Za razliko od ureditve, po kateri mora v skladu s tretjim odstavkom 14. člena OT sodišče o predlogu odvetnika za odmero stroškov zastopanja odločiti v roku 30 dni, zoper tak sklep pa lahko odvetnik v okviru rednega sodnega postopka vloži pritožbo, o kateri pritožbeno sodišče v celoti in pravnomočno odloči, Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določa, da organ za BPP o nagradi in stroških za zastopanje upravičenca do BPP odloči z dokončnim sklepom, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ta pa ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva. Da upravni spor ni učinkovito pravno sredstvo, ki ga ima na voljo izvajalec BPP, vidi tožnik v tem, da je v zvezi z zastopanjem po odločbi toženke, št. Bpp 3009/2016 z dne 9. 2. 2017, dne 18. 9. 2017 pri toženki vložil stroškovnik, o katerem je ta odločila s sklepom Bpp 3009/2016 z dne 14. 12. 2017, zoper ta sklep pa je nato dne 15. 1. 2018 pri naslovnem sodišču vložil tožbo, o kateri je bilo odločeno s sodbo III U 8/2018 z dne 1. 7. 2020 na način, da je sodišče ugotovilo kršitev in zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu Bpp. Ker je organ za Bpp tudi v novo izdanem sklepu, št. Bpp 3009/2017 z dne 19. 8. 2020, zmotno uporabil OT in kršil tožnikove pravice, je tožnik na naslovno sodišče vložil novo tožbo, ki se vodi pod opr. št. III U 172/2020. V zadevi doslej še ni dokončno odločeno. Enako usodo delijo tožnikove tožbe tudi še v nekaterih drugih zadevah, ki jih navaja. Pravna ureditev, ki upravičencu ne omogoča, da je o njegovi pritožbi oz. tožbi na prvi sodni stopnji dokončno odločeno v času največ nekaj mesecev, vodi k zaključku, da pravni sistem upravičencu ne nudi učinkovitega pravnega sredstva, oziroma kaže na kršitev njegove pravice do sodnega varstva v razumnem roku.

Nadaljnji potek upravnega spora

26Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu in razlogih, s katerimi ga je utemeljila, sodišču pa predlagala, naj tožbo zavrne.

27Sodišče je o tem upravnem sporu obvestilo tudi A. A., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v katere pravice ali na zakon oprte neposredne koristi bi lahko posegla ureditev spornega razmerja, ki pa ni podal izjave, da vstopa v ta postopek.

28Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 7. 2024 dodatno navedel, da oporeka stališčem, ki jih je Vrhovno sodišče glede petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 in nato še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 4. 1. 2024 (v nadaljevanju sodba X Ips 23/2022). Navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 27/2018 pritrdilo tožniku, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila svojega dela iz javnih sredstev, ter da reviziji ni ugodilo le iz razloga, ker ta ni temeljila na zatrjevanju in utemeljevanju, da pravne podlage (odvetnikom OT, izvedencem, tolmačem in cenilcem pa Pravilnik SIC in Pravilnik ST) urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Da je tožnik slednje zatrjeval in izkazal v zadevi X Ips 23/2022, pa izhaja iz odklonilnega ločenega mnenja vrhovnega sodnika dr. Erika Kerševana k sodbi X Ips 23/2022, s katero je Vrhovno sodišče po tožnikovem mnenju spremenilo stališče, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 27/2018, ter revizijo zavrnilo iz razloga, da pri navedenih poklicih ne gre za v bistvenem enak sistem plačil. Tožnik ugovarja še, da je peti odstavek 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, saj za že opisano razlikovanje plačil upravičencev iz javnih sredstev ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga, pač pa gre za arbitrarno in nedopustno odločitev zakonodajalca. Takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov je nepravično in pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica. Pri tem se sklicuje na stališče Vlade RS, ki ga je ta glede sporne določbe izrazila 31. 8. 2022 na 76. seji Komisije za državno ureditev pri Državnem svetu RS v razpravi glede sprejetja Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-G), ter poudarja, da je omenjena komisija spremembo soglasno podprla. Da gre za arbitrarno in diskriminatorno poseganje v položaj odvetništva, po mnenju tožnika potrjuje tudi to, da je ZOdv-G, ki velja od 26. 4. 2023, sporno določbo odpravil.

29Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave in navaja, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS, čeprav je šlo za zakonsko ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 in tam zavzeto stališče, da iz 137. člena Ustave izhaja najmanj obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Ta pa v zakonodajni postopek sprejemanja ZOdv-D ni bila pritegnjena, kar izhaja iz njenih dopisov Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014 in 5. 12. 2014 ter njene pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOdv-D. Tožnik pripominja, da je navedeno stališče iz odločbe U-II-1/09 sicer Ustavno sodišče s sklepom U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015 spremenilo tako, da če gre za primere zakonskega določanja tarife za zastopanje po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah in za izvajanje BPP, zadošča že možnost sodelovanja OZS v zakonodajnem postopku, tj. da se seznani s predlogom zakona in nanj poda mnenje. Vendar Ustavno sodišče ni pojasnilo, zakaj v takem primeru načelo iz 137. člena Ustave ne bi bilo kršeno; nepojasnjeni so ostali tudi razlogi za spremembo stališča iz odločbe U-II-1/09. Pač pa razloge za sprejem ZOdv-D razkriva članek odvetnice Andreje Dajčman. Tožnik navaja še, da ne drži navedba v sklepu U-I-2/15-11, da OZS na prejeta gradiva Vlade z dne 4. 12. 2014 ni imela pripomb, saj njeno argumentirano nasprotovanje zakonodajni spremembi izhaja iz že omenjenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 5. 12. 2014. Tožnik dodaja, da se je s tožbenimi stališči strinjal tudi Državni svet, saj je 8. 6. 2022 na Ustavno sodišče vložil zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je bila zaradi razveljavitve te določbe z ZOdv-G nato zavržena.

Presoja sodišča

K točki I izreka:

30Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost zavrnilnega dela I. točke izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka v presežku nad priznanim zneskom 30.744,52 EUR (z vključenim DDV) zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje nagrade in stroškov za izvajanje BPP.

31Tožba je utemeljena.

Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv¹

32Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v tem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

33Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,² določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

34Sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi pojasnjuje, da je že predlagatelj ZOdv-D, s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, izhajal pa je tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato določanje cen teh odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato izpostavil, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

35Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče, in sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018, v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in narekuje, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Razlikovanje mora služiti ustavno dopustnemu cilju, ta cilj mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu, uvedeno razlikovanje pa mora biti primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

36Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh omenjenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti prima facie, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače.

37Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022, s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) ter zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. Tudi v sodbi X Ips 23/2022 (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja.

38Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Vrhovno sodišče poudarja, da so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

39Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

40Za razliko od odvetnikov (kot nadaljuje Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak pravzaprav dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

41Kot nato v sodbi X Ips 23/2022 (19. do 21. točka obrazložitve) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),³ pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov, in bi po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudari, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona, slednje namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče.

42Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik tudi že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval.

43Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. Navedeno Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov. Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je še izpostavilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti spornega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Vrhovno sodišče glede na vse obrazloženo sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se ključne navedbe tožnika bistveno ne razlikujejo od tistih, ki so bile podane v zadevi X Ips 23/2022. Ker tožnik kot primerjano kategorijo omeni tudi vročevalce, sodišče le še dodaja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku (ki je urejal položaj vročevalcev), ni več veljal,⁴ tožnik pa tudi sicer v zvezi s tem ni podal nobenih konkretnejših navedb.

44Tožnik navaja še, da neutemeljeno razlikovanje plačil upravičencem iz javnih sredstev, poleg kršitve pravice iz 14. člena Ustave pomeni tudi kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, ter dodaja, da je takšno razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov nepravično in da gre za razvrednotenje odvetniškega poklica. Zakaj razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter plačili nagrad sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem na drugi strani ne predstavlja kršitve drugega odstavka 14. člena Ustave, je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah te obrazložitve. S sklicevanjem na takšno (dopustno) razlikovanje med udeleženci sodnih postopkov tožnik tudi ne more izkazati kršitve načela pravne države oziroma načela pravičnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Prav tako kršitve tega člena Ustave ne more utemeljiti s sklicevanjem na dejstvo, da se je z novelo ZOdv-G sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv spremenila, niti s sklicevanjem na mnenja OZS, Vlade, Komisije za državno ureditev ali drugih subjektov, ki so bila podana v zvezi z ZOdv-G in so se nanašala na določbo petega odstavka 17. člena ZOdv, saj je presoja skladnosti zakonov z Ustavo v pristojnosti sodišč in ne drugih subjektov. Sicer pa so v tožnikovih vlogah povzeta stališča navedenih subjektov (da določba petega odstavka 17. člena ZOdv ni pravična in poštena ter da predstavlja nerazumno porušeno razmerje med opravljeno storitvijo in dejanskim plačilom) splošna in niso podprta s konkretnimi razlogi, ki bi omogočali njihovo presojo z vidika kršitve načela pravne države in načela pravičnosti.

45Tožnik ugovarja še kršitev 137. člena Ustave, ki je, kot navaja, posledica tega, da novela ZOdv-D, s katero je bil sprejeta tudi sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ni bila sprejeta ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, čeprav je šlo za ureditev, ki ureja ustavni položaj odvetništva. Prav o tem vprašanju pa se je, kot izrecno navaja tožnik sam, že izreklo Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15-11 z dne 3. 12. 2015, s katerim je pobudo OZS za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenega zakonskega člena zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi je ponovilo stališče iz svoje odločbe U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009, da iz načela samostojnosti in neodvisnosti odvetništva iz 137. člena Ustave izhaja obveznost zakonodajalca, da v primeru, ko sam določa tarifo z zakonom, v zakonodajnem postopku predvidi obvezno sodelovanje OZS. Navedeno stališče pa je v nadaljevanju posebej opredelilo (in ne spremenilo, kot navaja tožnik) za primere, ko je treba v zvezi z zahtevo po sodelovanju OZS upoštevati, da v primerih obvezne obrambe v kazenskih postopkih in obveznega zastopanja v postopkih BPP odvetniki dejansko opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in ki jih država tudi v celoti financira. Ustavno sodišče je pojasnilo, da mora imeti OZS tudi v teh primerih možnost sodelovanja v zakonodajnem postopku, vendar je zahteva po sodelovanju blažja oziroma zadošča, da je OZS s predlogom tarife seznanjena in ima možnost podati svoje mnenje. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v tej smeri (enako sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 65/2021 z dne 2. 3. 2021).

46Tako kot Ustavno sodišče, tudi tukajšnje sodišče ugotavlja, da je iz gradiva Vlade (EVA 2014-2030-0052 z dne 4. 12. 2014), ki vsebuje predlog ZOdv-D, razvidno, da je bilo gradivo posredovano v usklajevanje OZS, ki nanj ni imela pripomb. Na 13. in 14. strani tega gradiva je namreč navedeno, da je bilo gradivo na spletni strani Ministrstva za pravosodje objavljeno 28. 11. 2014 in posredovano v strokovno usklajevanje (med drugim) tudi OZS ter da slednja nanj ni imela pripomb. Da je OZS gradivo prejela 28. 11. 2014, izhaja tudi iz njenega dopisa Ministrstvu za pravosodje z dne 2. 12. 2014, v katerem OZS prosi za primeren rok, da se na predlagane zakonske spremembe odzove, pripomb na predlog ZOdv-D pa tam ne podaja. Te pripombe je podala šele v dopisu omenjenemu ministrstvu z dne 5. 12. 2014, zato je razumljivo, da v gradivu z dne 4. 12. 2014 niso vsebovane. Kot je ugotovilo že Ustavno sodišče, iz Poročila Odbora za pravosodje z dne 12. 12. 2014 k predlogu ZOdv-D (EPA 215-VII) izhaja, da je Odbor kot matično delovno telo obravnaval predlog tega zakona na seji 10. 12. 2014 ter da sta bila na tej seji navzoča predsednik in podpredsednik OZS, ki sta tudi izrazila stališče OZS do predloga zakona. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti z navedbami, da ZOdv-D ni bil sprejet ob sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku, posledično pa so v zvezi s tem neutemeljeni njegovi očitki o protiustavnosti postopka sprejemanja ZOdv-D.

47V zvezi s člankom Andreje Dajčman, na katerega se sklicuje tožnik pri argumentiranju, zakaj naj bi bil v resnici sprejet ZOdv-D, pa sodišče dodaja, da iz obrazložitve predloga ZOdv-D z dne 4. 12. 2014 izhaja, da je zakonodajalec določitev nižjega plačila utemeljil (tudi) z nujnostjo omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji odvetniški tarifi, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter so ob tem izpostavljeni potencialni negotovosti glede plačila. Kot je še pojasnjeno, je Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v nasprotju z novo OT v obsežnem 6. poglavju (32. do 40. člen ZOdvT) določal pravila v zvezi z nagradami postavljenih ali dodeljenih odvetnikov. Da to drži, je razvidno iz Tarife ZOdvT, po kateri je nagrada ali količnik nagrade določen različno glede na to, ali gre za izbranega odvetnika ali pa dodeljenega ali postavljenega odvetnika. Tako je npr. v 4. delu Tarife, ki se nanaša na kazenski postopek, določena nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrajnim sodiščem (tar. št. 4312) v razponu od 40 EUR do 265 EUR za izbranega odvetnika ter 120 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika, nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer tričlanskim senatom (tar. št. 4322) v razponu od 45 EUR do 310 EUR za izbranega odvetnika ter 140 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika ter nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred okrožnim sodiščem, in sicer petčlanskim senatom (tar. št. 4332) v razponu od 70 EUR do 515 EUR za izbranega odvetnika ter 235 EUR za postavljenega oziroma dodeljenega odvetnika. Glede na navedeno po presoji tukajšnjega sodišča iz namena zakonodajalca ne izhaja, da bi določitev nižjega plačila predstavljala oblasten in nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva, saj je zakonodajalec razloge za sprejem ZOdv-D pojasnil, tožnik pa kot drugačne razloge za njegov sprejem podaja navedbe iz članka, za katere ne predloži dokazov. Upoštevajoč vse povedano po presoji sodišča peti odstavek 17. člena ZOdv tudi ni v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj so, kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 23/2022, vse gospodarske dejavnosti, tudi odvetništvo, do določene mere regulirane.

48Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Glede upoštevanja petega odstavka 17. člena ZOdv pri odmeri nagrade za zastopanje upravičenca na narokih, za sestavo obrazloženega dokaznega predloga, za sestavo dveh ustavnih pritožb in predloga za izločitev dokazov

49Tožnik odmeri nagrade za navedene storitve oporeka zato, ker meni, da toženka pri odmeri ne bi smela uporabiti določbe petega odstavka 17. člena ZOdv in da bi mu zato morala nagrado odmeriti v višini, kot jo za posamezne storitve določa OT, ne pa zgolj v višini polovice take nagrade. Po presoji sodišča je taka odločitev toženke pravilna in utemeljena na zakonu, sodišče pa ji pritrjuje iz razlogov, ki so pojasnjeni v 32. do 48. točke te obrazložitve.

Glede nagrade za pritožbe zoper priporne sklepe

50Tožnik ugovarja tudi, da mu je toženka nagrado za sestavo in vložitev treh pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora nepravilno odmerila po tar. št. 11/2 OT, t.j. kot nagrado za pritožbe zoper procesne odločbe, čeprav gre za pritožbe zoper meritorne odločbe in bi zato nagrado morala odmeriti po tar. št. 11/1 OT.

51Tarifna številka 11 OT, ki ureja nagrado za pravna sredstva v kazenskem postopku, v besedilu, ki je relevantno za obravnavano zadevo, določa, da se za pritožbo zoper meritorno odločbo, odgovor na pritožbo in odgovor na mnenje državnega tožilca odmeri nagrada po 1. do 5. in 7. točki tarifne številke 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT); nagrada za pritožbo zoper procesno odločbo v postopku pa znaša 50 % nagrade iz 1. do 5. in 10. točke tarifne številke 10 (2. točka tar. št. 11 OT).

52Sodišče glede na tožbene ugovore ugotavlja, da toženka svoje odločitve v tem delu ni obrazložila, kot zahteva zakon. Obrazložitev sklepa, kot je izpodbijani, mora glede na določbe prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi z 228. členom tega zakona in drugim odstavkom 34. člena ZBPP, obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Izpodbijani sklep v tem delu takšnih razlogov nima in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Toženka je namreč zgolj točkovala pritožbe zoper predmetne sklepe po tar. št. 11/2 OT in navedla, da se po ustaljeni sodni praksi štejejo kot pritožbe zoper procesne sklepe, ni pa konkretno navedla sodne prakse, na katero se sklicuje (vsaj z navedbo sodišč, ki so te odločitve sprejela, in opravilnih številk teh zadev), da bi bilo to njeno sklicevanje mogoče preveriti. Prav tako svojega stališča ni utemeljila glede na določbe ZKP, ki urejajo pripor oziroma njegovo podaljšanje.

53Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo. Kot je navedlo, je za podaljšanje pripora (enako kot pri njegovi odreditvi) treba opraviti presojo, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali je hkrati podan kateri izmed pripornih razlogov, določenih v prvem odstavku 201. člena ZKP. Čeprav je standard obrazložitve pri sklepu o podaljšanju pripora nižji kot pri njegovi odreditvi, mora senat pri presoji utemeljenega suma in pripornih razlogov vseeno upoštevati vsebino dokazov in iz njih izhajajoča dejstva ter na njihovi podlagi sklepati, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in ali je podan kateri izmed pripornih razlogov, zato taka vrsta odločitve ne more predstavljati procesne odločbe, saj se z njo ne odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. V sodbi II U 168/2022 z dne 29. 1. 2024, v kateri je zavzelo enako stališče kot v sodbi I U 251/2019, pa je Upravno sodišče navedlo še, da iz ZKP s komentarjem (mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 251 in 252) izhaja, da so sklepi, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali obveznostih procesnih udeležencev (npr. sklep o priporu), t.i. procesne meritorne odločbe. Sodišče še izpostavlja, da je sedaj veljavno besedilo tar. št. 11 OT drugačno, in sicer se v kazenskem postopku nagrada za redno pravno sredstvo zoper sodbo in odgovor nanj odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, zvišano za 25 % (1. točka tar. št. 11 OT), nagrada za redno pravno sredstvo zoper drugo sodno odločbo v postopku in odgovor nanj pa se, če gre za meritorno odločbo, odmeri po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10 (prva alineja 2. točke tar. št. 11 OT), če gre za nemeritorno odločbo pa po 1. do 5. in 7. točki tar. št. 10, znižano za 50 % (druga alineja 2. točke tar. št. 11 OT), iz česar izhaja, da loči (pritožbe zoper) sodbe in druge meritorne sodne odločbe.

54Glede na opisana stališča Upravnega sodišča in upoštevajoč, da je v ZKP podaljšanje pripora različno urejeno glede na fazo kazenskega postopka, v katerem se pripor odreja oziroma podaljšuje, je po presoji tukajšnjega sodišča potrebno, da se toženka v ponovnem postopku jasno opredeli, za kakšne sklepe v obravnavanem primeru gre, in nato glede na podlago, na temelju katere je bil posamezen sklep izdan, pojasni, ali ga je glede na vse relevantne določbe zakona šteti kot meritorno ali kot procesno odločbo. Če se bo pri tem sklicevala na sodno prakso, naj to konkretno navede in utemelji, zakaj je relevantna za obravnavano zadevo.

Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT

55Za tožnika je sporna tudi odločitev toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je to povišanje (glede na to, da je tožnik upravičenca zagovarjal za več kot štiri kazniva dejanja) treba uporabiti tudi za urnino ter za nadomestilo za odsotnost iz pisarne.

56Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS dne 16. 3. 2004, je treba poudariti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladnosti splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut exceptio illegalis je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in je kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme ali z njimi soglaša minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča⁵ niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi,⁶ sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka s tem, ko je iz povečanja skupne vrednosti storitve izvzela urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, pravilno uporabila materialno pravo.

57Glede na predhodno citirano določbo drugega odstavka 7. člena OT se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da odvetniški stroški zajemajo dve vrsti stroškov: 1. stroške za odvetniške storitve in 2. izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, tj. urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz že citiranega četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

58Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah⁷ že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas obravnavati kot izdatek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga ob upoštevanju 9. člena OT, ki med izdatki našteva (tudi) dnevnice, te pa so v petem odstavku 10. člena OT določene glede na čas odsotnosti odvetnika iz kraja odvetnikove pisarne. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in omenjeno nadomestilo nista izrecno našteta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti (argumentum a simili ad simile) sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva zvišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na ti dve časovno ovrednoteni postavki. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,⁸ ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tudi urnine, nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

Glede povečanja plačila po 7. členu OT iz naslova preučitve gradiva

59Tožnik ugovarja odločitvi toženke, da ni upravičen do povečanja plačila po drugem odstavku 7. člena OT za preučitev gradiva po 46/1 OT zato, ker gre za časovno ovrednoteno opravilo.

60Kot je sodišče pojasnilo v 55. in 58. točki te obrazložitve (in se na ta stališča, da bi se izognilo ponavljanju, na tem mestu sklicuje), se je upravnosodna praksa izrekla, da povečanje iz določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene. Sodišče meni, da je časovno ovrednotena tudi nagrada za pregled gradiva po tar. št. 46/1 OT, saj ta določa, da pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk. Četudi gre za storitev, ki je umeščena v posebni del OT, je po prepričanju sodišča treba izhajati iz njene vsebine, to pa je časovno ovrednotenje nagrade. Prav zato, ker gre za storitev, katere plačilo je odvisno od porabljenega časa in ne od vsebine gradiva, ki se pregleduje in tudi ne od tega, za koliko kaznivih dejanj odvetnik zagovarja obdolženca, je po mnenju sodišča presoja toženke, da tožnik neupravičeno zahteva povečanje plačila za pregled gradiva po 46/1 OT, pravilna.

Glede povečanja plačila po 7. členu OT iz naslova sestave dveh ustavnih pritožb zoper sklepa o priporu

61Tožnik oporeka tudi odločitvi toženke, ki mu ni priznala povečanja plačila po drugem odstavku 7. člena OT za sestavo dveh ustavnih pritožb zoper sklepa o priporu. Svojo odločitev je toženka utemeljila s stališčem, da ustavna pritožba zoper sklep o priporu ni del rednega kazenskega postopka in da se zato nagrada za to storitev odmeri po tar. št. 7/3 ob upoštevanju posebnih meril.

62Sodišče meni, da je tako stališče toženke samo s seboj v nasprotju. Upravičencu je bila BPP dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 5747/2020 ter za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 9316/2020. Toženka je tožniku (sicer brez povečanja plačila po 7. členu OT) v okviru tako dodeljene BPP priznala nagrado za sestavo dveh ustavnih pritožb zoper sklepa o priporu na podlagi tar. št. 7/3 OT in s tem očitno štela, da sta vloženi ustavni pritožbi zoper sklepa o priporu storitvi v okviru dodeljene BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku. S tem, ko pa toženka pojasnjuje, da tožnik ni upravičen do povečanja plačila za ti storitvi zato, ker ustavni pritožbi nista del rednega kazenskega postopka, prihaja v nasprotje s tem, da je tožniku plačilo za vloženi ustavni pritožbi zoper sklepa o priporu vendarle priznala, saj bi morala, kolikor bi menila, da nista del kazenskega postopka (in s tem tudi ne storitvi, za kateri je bila upravičencu dodeljena BPP), tako plačilo zavrniti oziroma tožnika/upravičenca napotiti, da za taki storitvi vloži samostojno(i) prošnjo(i) za dodelitev BPP.

63Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu glede zahtevanega povečanja plačila po 7. členu OT za vložitev dveh ustavnih pritožb nejasna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Opisana neskladja bo morala toženka v ponovljenem postopku odpraviti, pri tem pa pri odločanju o zahtevanem povečanju plačila po 7. členu OT upoštevati tudi pojasnila sodišča o razlikovanju med časovno ovrednotenimi storitvami in storitvami, ki so umeščene v posebni del OT (57. točka te obrazložitve).

Glede kršitve 25. člena Ustave

64Ustava v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Da tožniku ne bi bilo zagotovljeno pravno sredstvo zoper dokončno odločitev organa za BPP o odmeri nagrade in stroškov za izvajanje BPP, tožnik ne navaja, temveč zatrjuje, da sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu ni učinkovito. S tem pa vsebinsko drugačne odločitve o obravnavani tožbi ne more izposlovati.

Sklepno

65Po povedanem je sodišče iz razlogov, kot so pojasnjeni v 50. do 54. točki in v 61. do 63. točki te obrazložitve, zavrnilni del I. točke izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

66Sodišče pojasnjuje še, zakaj je zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek in zakaj torej v tem upravnem sporu ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik. Pogoje za takšno odločanje določata prvi odstavek 7. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno, ter dalje prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče o stvari sami odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Izhajajoč iz načela delitve oblasti pa upravni spor kot sodni postopek, ki je primarno namenjen sodni kontroli zakonitosti aktov uprave, ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah in s tem prevzemanja vloge ter funkcije druge veje oblasti. Glede na naravo konkretne zadeve, ko gre za odmero odvetniških stroškov iz naslova BPP, s tem pa za obveznost, ki jo iz svojega proračuna izvršuje organ, ki BPP odobri, sodišče meni, da je utemeljeno, da v še odprtem delu tožnikovega zahtevka ob upoštevanju stališč sodišča odloči toženka.

K II. točki izreka:

67Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče tožniku, ker v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po prvem odstavku 3. člena omenjenega Pravilnika v višini 15,00 EUR. Pavšalni znesek vključuje vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Toženka mora navedeni znesek tožniku plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

68Za tožbo plačano sodno takso v višini 148,00 EUR pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ To določbo je toženka uporabila pri določitvi nagrade za zastopanje in zagovor upravičenca na 35-ih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo, za zastopanje in zagovor upravičenca na zadnji glavni obravnavi dne 14. 7. 2022, za sestavo in vložitev treh pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora ter za eno nadaljnjo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, za obrazložen dokazni predlog, za sestavo in vložitev dveh ustavnih pritožb zoper dva sklepa o podaljšanju pripora in za preučitev obsežnega gradiva zaradi priprave predloga za izločitev dokazov.
² Ta določba je bila nato spremenjena z ZOdv-G, ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa.
³ Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 19. 9. 2022.
⁴ Ta je namreč prenehal veljati 19. 4. 2019.
⁵ Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014.
⁶ Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019.
⁷ Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022.
⁸ Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.