VSL Sklep II Cp 28/2025

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v korist vsakokratnega lastnika parcel 0000 622/3, 0000 622/1, 0000 622/4 in 0000 622/6 obstoji služnostna pravica hoje, živinogonje in vožnje z vsemi motornimi in drugimi vozili ter kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v širini 3,3 m do 6 m in približni dolžini 41 m, ter v skupni izmeri 135 m2, glede na opis v zahtevku in v skladu s skico, ki je sestavni del te sodbe, in v breme vsakokratnega lastnika parcel 0000 623/5, 0000 623/6 in 0000 543/1, ter (II.) tožniku naložilo, da tožencu plača pravdne stroške 2.021,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dodatnim sklepom je sodbo dopolnilo tako, da je tožencu poleg že odmerjenih stroškov priznalo še 317,32 EUR.

2Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Nosilna ugotovitev, na kateri temelji zavrnitev zahtevka, da je tožnikova pravna prednica občasno uporabljala sporno pot v dogovoru s toženčevim prednikom, ki je tako uporabo dovolil kot znak prijaznosti in ne z namenom ustanovitve služnosti, nima podlage v toženčevih trditvah. Toženec ni zatrjeval dogovora med pravnima prednikoma pravdnih strank, in še manj vsebino takega dogovora. S tem je bilo kršeno razpravno načelo.

Sodišče prve stopnje je v nasprotju z napotilom višjega sodišča opustilo izvedbo glavne obravnave, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, zlasti za stališče o domnevnem dogovoru, bi moralo dopolniti dokazni postopek z opravo naroka in dodatnim zaslišanjem prič. Sodišče se pri dokazni oceni določenih prič sklicuje na pojasnilo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, a v njej ničesar ne pojasnjuje, ampak zgolj našteva sporna dejstva med pravdnima strankama. Razlogi izpodbijane sodbe so zato nejasni in je podana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP¹. Podana je tudi kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče izpovedi A. A. in B. B. ni pravilno povzelo. Priča A. A. ni izpovedal, da sporne poti ni uporabljal, B. B. pa tudi ni povedal, da se po smrti C. C. ni vozilo po poti in da sta zakonca C. C. in D. C. vozila po poti le, ko sta šla do dveh parcel, ki sta jih imela spodaj.

Ugotovitev o obstoju dogovora med C. C. in E. E. o občasni uporabi sporne poti za osebe, ki so zanjo opravljale kmetijska dela, in kot znak prijaznosti niti nima podlage v dokaznem postopku. Edini, ki je govoril o domnevnem dogovoru, je bil priča F. F., a njegova izjava je bila zgolj navržena. Povedal je le, da je C. C. imela to zmenjeno z E. E. Iz izpovedi ne izhajajo okoliščine domnevnega dogovora. Neprepričljivo je razlogovanje sodišča, da je domnevni dogovor med prednikoma pravdnih strank življenjsko logičen upoštevaje izpoved. B., ki sta ravno tako izpovedala, da sta za dostop preko poti zaprosila za dovoljenje E. E. Ocena je obremenjena z logično napako, saj sta ti dve priči izpovedovali o svojem dogovoru z E. E. za potrebe gospodarjenja svojih zemljišč. Ni življenjsko sprejemljivo sklepati o vsebini dogovora med E. E. in C. C. na podlagi dogovora med E. E., B. B. in G. B. Sodišče pa je tudi sicer izpoved priče B. B. ocenilo le kot delno verodostojno, ne da bi navedlo, v katerem delu jo šteje kot neverodostojno. Iz njegove izpovedi je razvidno, da sam sebi nasprotuje in da je negativno nastrojen proti tožnikovemu očetu H. H. Priči B. B. in G. B. sta očitno nenaklonjeni tožnikovi družini, saj sta zanikali pomoč, ki so jo H., kot je potrjeno z drugimi pričami, nudili C. C.

Tudi zaključek sodišča o dovoljeni občasni uporabi poti, ker je bila zatravljena ne pa utrjena, ni obrazložen. Zakaj bi bilo to življenjsko pričakovati, sploh v kmečkem okolju, sodišče ne pojasni. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z izpovedjo priče A. A., ki je povedal, da je bila sporna pot takšna, kot so bile povsod naokoli, torej kolovoz brez asfalta. Te izpovedi sodišče ni upoštevalo oziroma vključilo v dokazno oceno. Iz drugih izpovedi prič ne izhaja, da naj bi tožnikovi predniki vsakokrat spraševali toženčeve prednike za dovoljenje za uporabo. Ravno iz izpovedi priče I. I., ki je sodišče ne upošteva, izhaja, da je uporabljal pot v daljšem časovnem obdobju, ne da bi pridobil dovoljenje. Izpovedoval je tudi o redni in ne o redki uporabi poti, kot je navedeno v sodbi. Tudi priča J. J. je izpovedal, da za uporabo sporne poti ni nikogar spraševal za dovoljenje. Neutemeljeno je opiranje sodišča le na en orto-posnetek iz leta 1994. Ta ne more predstavljati dokaza o občasnosti uporabe. Sporna pot se je uporabljala za namen obdelave kmetijskih zemljišč in dostopa do spodnjega dela vasi. Kmetijskih zemljišč se ne obdeluje v vseh letnih časih enako pogosto, temveč ko obstaja potreba po obdelavi zemljišč. Pogostost je torej odvisna od potreb gospodujočega zemljišča. Če je bila pot zatravljena oziroma občasno zaraščena, to ne pomeni, da se ni uporabljala redno.

Tudi za zaključek, da dogovor ni bil sklenjen za ustanovitev služnosti, sodišče ne navaja nobenih razlogov oziroma konkretnih okoliščin, iz katerih bi to izhajalo. Tudi ne pojasni, na podlagi česa ugotavlja, da naj bi domnevni dogovor obstajal do leta 2004, ko je tožnik postal lastnik gospodujoče nepremičnine. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da sta priči A. A. in B. B. izpovedali, da je sporno pot uporabljal tudi D. C., ki je umrl leta 1982. Upoštevaje nesporno okoliščino, da je bila pot do leta 1976 javna pot, j je D. C. uporabljal pot celih 6 let, ko je bil lastnik prednik toženca. Zlasti iz izpovedi teh dveh prič ne izhaja, da bi D. C. v letih 1976 do 1982 uporabljal pot na podlagi dovoljenja pravnega prednika toženca. Zato ni življenjsko logično, da bi se po njegovi smrti režim uporabe sporne poti za njegovo ženo tako drastično spremenil, da bi naenkrat potrebovala dovoljenje za uporabo poti, ki jo je pred tem brez dovoljenja lahko uporabljal njen mož. Sporna pot je imela več desetletij status javne poti. V zavesti tamkajšnjih prebivalcev je bila utrjena predstava o uporabi poti kot javne poti in ni bilo pričakovati, da bi hitro in samoumevno sprejeli novo ureditev. Vsa dejstva in okoliščine kažejo na to, da so tožnik in njegovi predniki dejansko izvrševali služnost sporne poti neovirano in brez nasprotovanja vse od leta 1976.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Sodišče je smelo iz izpovedi prič ugotoviti odločilno dejstvo, na katerega je oprlo izpodbijano sodbo. Sodišče je iz izpovedi prič F. F. ter G. B. in B. B. pravilno ugotovilo, da je uporaba poti s strani tožnikovih prednikov oz. oseb, ki so pomagale C. C., temeljila na dovoljenju.

4Tožnik v pritožbi zoper dopolnilni sklep očita neobrazloženost glede potrebnosti dodatno priznanih stroškov. Glede na ugoditev tožnikovi pritožbi stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Tožnik v tožbi, vloženi novembra 2017, uveljavlja priposestvovanje služnostne pravice hoje, živinogonje in vožnje z vsemi vozili in kmetijsko mehanizacijo v korist štirih nepremičnin, parc. št. 622/3, in 622/1, ki ju je dobil v last leta 2004, ter 622/4 in 622/6, vse k. o. ...,² ki ju je dobil v last leta 2016. Trdil je, da po služečih nepremičninah 543/1, 623/3 in 623/6 teče makadamska pot v širini 3 m in dolžini 24 m, da sam po tej poti dostopa do svojih parcel v bližini in do spodnjega dela vasi O. in P. kjer ima v najemu pašnik, hodi na bencinsko črpalko in na kmetijsko zadrugo; da je pravna prednica C. C. uporabljala to pot vsaj od leta 1976; da je bila pred tem ta pot javna pot, po izbrisu iz ZK in katastra pa sta jo C. C. (umrla 2009) in D. C. (umrl 1982) mirno še naprej uporabljala za hojo, živinogonjo, vožnjo z avti in drugimi vozili in kmetijsko mehanizacijo, da je C. C. vozila tudi z volom, z vozi in drugimi priključki za potrebe obdelave južnejših kmetijskih površin (njive, travnika); da je tožnikov oče vozil za prejšnjo lastnico po tej poti drva, seno in drug potreben material in v trgovino, da so uporabljali osebna vozila in delovne stroje; da se je pot uporabljala brez nasprotovanj do leta 2016, ko ga je pričel toženec motiti v uporabi in je sam s tožbo zaradi motenja posesti uspel.

7Toženec je nasprotoval zahtevku s trditvami: - da tožnik oz. predniki niso uporabljali makadamske poti, sploh ne v takšnem obsegu in tudi ne z vsemi vrstami vozil in kmetijske mehanizacije, saj pot v zatrjevani širini še danes ne obstaja; - da niso niti izrazili potrebe po uporabi njegovih nepremičnin, - da je toženec pot v letu 2011 razširil, nato pa še nekajkrat, do trenutnega stanja, saj je v vmesnem času kupil konje in postavil ogrado zanje; - da tožnik ni uporabljal sporne poti do nakupa parcele 622/4 v letu 2016; - da so tožnik, prednica in sosedje pot uporabljali za dostop do njihovih gozdnih površin severno in južno od parcel toženca izključno z vozovi in enostavno kmetijsko mehanizacijo; - da je imela prednica tožnika le manjši traktor; - da sporna pot ni bila edina možna zveza tožnikove kmetije do javne poti; - da tožnik in njegov oče nista pomagala C. C. na njeni kmetiji; - da je sprememba tožnikovega lastništva leta 2004 pretrgala priposestvovalno dobo, zato pogoj 20 letne dobe ni mogel biti izpolnjen do vložitve tožbe; - da tožnik ne more zadostiti pogojem priposestvovanja s trditvami o uporabi kolovozne poti s strani njegovih prednikov; - da je toženec nasprotoval prehajanju čez svoje dvorišče gospodarskega objekta na služečih nepremičninah, ko je v letu 2017 postavil obvestilo o prepovedi prehoda.

8V izpodbijani sodbi je ugotovljeno:

- da se je po sporni poti vozilo po potrebi, kadar je bilo treba (pravni prednici tožnika) C. C. po moževi smrti (v letu 1982) kaj prepeljati, in da je šlo za občasne in neredne vožnje z namenom opravljanja kmetijskih del,

- da je bila pot zatravljena, kar kaže, da ni bila uporabljena redno,

- da je med C. C. in toženčevim prednikom E. E. obstajal dogovor o občasni uporabi sporne poti,

- da je C. C. uporabljala navedeno pot v dogovoru z E. E., kadar so ji drugi pomagali pri kmetijskih opravilih,

- da pred letom 2011, ko je tožnik pričel z utrjevanjem in razširitvijo poti, ni bilo poti v širini 3 m, ampak je bila vozna v obsegu kolesnic širine 1 m do 1,5 m,

- da je dogovor obstajal do leta 2004, ko je tožnik postal lastnik zemljišč, prej v lasti C. C., in da odtlej do vložitve tožbe leta 2017 ni potekla priposestvovalna doba.

9Tožnik uveljavlja obstoj stvarne služnosti s priposestvovanjem na treh nepremičninah v lasti toženca v korist štirih svojih nepremičnin, ki jih je pridobil v različnem časovnem obdobju. Gre za nepravo priposestvovanje služnostne pravice na podlagi 2. odst. 217. člena SPZ.³ Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, stvarna služnost v takšnem primeru nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.^{4, 5} Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati v primeru, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali je bila služnost dovoljena do preklica (3. odst. 217. člena SPZ).

10Izpodbijana odločitev, sprejeta v ponovljenem postopku, temelji na presoji, da dovoljenje za občasno uporabo poti, dano iz prijaznosti, predstavlja zlorabo zaupanja, ki ne vodi k priposestvovanju služnosti.

11Pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi z obstojem dogovora o občasni uporabi služečih nepremičnin je utemeljen. V skladu s 7. in 212. členom ZPP morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranke so tiste, ki poznajo življenjski primer in nosijo odgovornost za to, kako bodo zasnovale konkreten spor. Trditveno (in dokazno) breme glede dejstev o nepoštenem izvrševanju služnosti je na strani lastnika služeče nepremičnine. Dokazi manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti.

12Tožnik je trdil, da je več kot dvajset let (skupaj s prednico) nemoteno brez nasprotovanja lastnikov služečih nepremičnin uporabljal sporno pot (ni trdil, da bi obstajala služnost na podlagi pravnega posla, da torej temelji na obstoju zakonitega temelja); uveljavlja nepravo priposestvovanje služnosti. Kot je razvidno iz (v spisu navedenih in zgoraj povzetih) trditev toženca, toženec ni zatrjeval, da bi med tožnikovo prednico in njegovim prednikom obstajal dogovor o uporabi sporne poti, ki bi lahko utemeljeval zlorabo zaupanja ali morebiti služnost do preklica. Sodišče prve stopnje je ugotovitev temeljilo na izpovedi priče F. F. (tč. 65 obrazložitve).

13Zmotno je toženčevo stališče v odgovoru na pritožbo, da je sodišče smelo iz izvedenih dokazov sklepati, ali je občasna uporaba poti temeljila na dovoljenju/dogovoru.⁶ Toženec je nasprotoval zahtevku iz drugih razlogov (da je sprememba lastništva pretrgala priposestvovalno dobo, da se pot v zatrjevanem obsegu ni uporabljala, da je tožnik ni uporabljal, da sporna pot ni bila edina pot, in da tožnik in njegov oče nista pomagala prednici C. C.), ne pa iz razlogov, ki bi utemeljevali uporabo 3. odst. 217. člena SPZ. Z ugotovitvijo odločilnega dejstva, ki ni bilo zatrjevano, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP).

14Zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V presoji, ali zadevo vrniti v novo sojenje ali samo odločiti v zadevi, je pritožbeno sodišče ovrednotilo dolgotrajnost postopka in pravico do pritožbe. V izpodbijani sodbi ni ugotovitev, ki bi utemeljevale odločitev o obstoju predpostavk za priposestvovanje - obsegu, namenu in trajanju uporabe sporne poti. Ker ocena obsežnega dokaznega postopka ni bila izvedena, prejkone pa bo potrebna tudi njegova dopolnitev, je treba prednost dati pravici do pritožbe.

15Ker je zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe treba razveljaviti tudi odločitev o stroških v dopolnilnem sklepu (3. točka 365. člena ZPP), odgovor na pritožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo ni potreben.

16Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je razpravljajoča sodnica že dvakrat izdala enako odločitev, je senat sklenil, da se zaradi izognitve vtisu o dokončno izoblikovanem stališču v obravnavani zadevi nadaljnje obravnavanje zadeve in dokončna odločitev razbremeni tega dejavnika in se zadeva dodeli drugemu sodniku (356. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami
² Ker gre za isto katastrsko občino, bo navedba te v nadaljevanju opuščena.
³ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Takšna je bila tudi vsebina pred letom 2003 veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v 54. členu.
⁵ Ne zahteva se dobra vera priposestvovalca in zato tudi ni nujno, da bi ta izvrševal služnost na podlagi pravnega naslova, potrebnega za njeno pridobitev. Bistveno je redno dvajsetletno izvrševanje stvarne služnosti, ki ji lastnik služeče stvari ni nasprotoval.
⁶ Zmotno pa tudi meni, da bi moral tožnik po zaslišanju prič podati trditve v smislu zanikanja uporabe poti na podlagi dovoljenja. Ob odsotnosti trditev to ni bil dolžan, saj izpoved priče manjkajočih trditev ne more nadomestiti.