VSL Sklep II Cp 1348/2025

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor četrtega toženca zoper sklep o začasni odredbi P 11/2024 z dne 10. 10. 2024 zavrne.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (1) ugovoru četrto tožene stranke ugodilo in sklep o začasni odredbi P 11/2024 z dne 10. 10. 2024 v 3. točki izreka razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zoper četrto toženo stranko zavrnilo, (2) odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, vpisane v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o začasni odredbi P 11/2024 z dne 10. 10. 2024 pri solastniškem deležu četrto tožene stranke na nepremičninah ID znak parcela 0000 1209, ID osnovnega položaja 001; ID znak parcela 0000 1210, ID osnovnega položaja 002; ID znak parcela 0000 1212/1, ID osnovnega položaja 003 in ID znak parcela 0000 1212/3, ID osnovnega položaja 004 ter (3) sklenilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo v tej pravdni zadevi.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožnica. Navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da ji v postopku ni uspelo izkazati ne obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugi odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), ne obstoja neznatne oziroma manjše škode na strani četrtega toženca. Navedla je, da so se lastniška razmerja na spornih nepremičninah po vložitvi tožbe že spremenila, s čimer je nastala realna nevarnost, da bo prišlo do nadaljnjih pravnih prenosov ali obremenitev, ki bi bistveno otežili ali celo onemogočili uveljavitev terjatve, usmerjene v odpravo kršitve predkupne pravice. Opozorila je tudi, da četrti toženec s predlagano začasno odredbo ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ker bi šlo le za začasno omejitev razpolaganja in ne uporabe ali uživanja nepremičnin, pri čemer razpolaganje z njimi ni nujno za njeno preživetje ali nemoteno poslovanje. Utemeljila je, da bi četrtemu tožencu nastala največ neznatna škoda, kar pomeni, da ji sploh ne bi bilo treba dokazovati konkretne nevarnosti (tretji odstavek 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), a je sodišče te bistvene navedbe prezrlo oziroma jih napačno ocenilo. Sodišče je spregledalo bistveno okoliščino, in sicer, da so se po vložitvi tožbe lastniška razmerja spremenila, pri čemer je četrti toženec pridobil lastninsko pravico na deležih, ki so prej pripadali prvemu tožencu. Ta okoliščina že sama po sebi kaže na nevarnost nadaljnjih razpolaganj, ki lahko vodijo do zapletenih pravnih situacij, novih prenosov lastninske pravice in dodatnih pravnih postopkov, ki bi v celoti onemogočili ali najmanj bistveno otežili uveljavljanje tožničine terjatve. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da šele s trenutkom pravnomočne vzpostavitve predznambe ali morebitne vzpostavitve lastninske pravice na podlagi izbrisne tožbe lahko govorimo o nevarnosti. Namen začasne odredbe je prav v tem, da prepreči poslabšanje položaja upnika, dokler poteka glavni postopek. Neutemeljeno je zavrnilo tudi tožničine navedbe glede informacij o nadaljnjem prometu z nepremičninami. Tožnica ni dolžna niti zmožna dokazovati verjetnosti sklenitve novih poslov, izkazati mora le, da obstaja resna možnost, da bi nadaljnja razpolaganja povzročila otežitev ali onemogočanje izvršbe. Sodišče je na tožnico prevalilo nemogoč dokazni standard, ko je od nje pričakovalo konkretne dokaze o imenih, datumih in poteku dogovarjanj. Napačno je sodišče presodilo tudi pojem neznatne škode in zaključilo, da poseg v razpolagalno upravičenje vedno pomeni več kot neznatno škodo, čeprav ustaljena sodna praksa (primerjaj VSL sklep II Cp 1396/2011) priznava, da začasna odredba, ki zgolj omejuje razpolaganje, brez posega v rabo in uživanje nepremičnin, praviloma predstavlja neznatno škodo, če dolžniku ni onemogočeno preživljanje ali izvrševanje bistvenih funkcij njegovega poslovanja. Sodišče je prezrlo dejstvo, da gre za solastniške deleže z nizko vrednostjo, katerih odsvojitev ni nujna za preživetje četrtega toženca. Treba je opraviti tehtanje med dvema ustavno zagotovljenima pravicama, lastninsko pravico (33. člen Ustave RS) in pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Strogo upoštevanje stališča, da vsak poseg v tujo lastnino že pomeni priznano škodo, bi vodilo v popolno izničenje možnosti uporabe prepovedi odtujitve in obremenitve iz 2. točke 271. člena ZIZ. Res sicer že na abstraktni ravni vsak poseg v lastninsko pravico predstavlja okrnitev te pravice, vendar takšna okrnitev še ne pomeni konkretne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Ravno zato je potrebna natančna presoja konkretnih okoliščin, ki je sodišče prve stopnje ni opravilo. Izkazane so okoliščine, ki dajejo prednost tožničini pravici do učinkovitega sodnega varstva.

3Četrti toženec je na pritožbo odgovoril. Nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

Dosedanji potek postopka

5Tožnica je 20. 2. 2024 vložila tožbo, s katero kot solastnica spornih nepremičnin zaradi kršitve njene predkupne pravice zahteva: (1) razveljavitev prodajnih pogodb, sklenjenih med prvimi tremi toženci kot prodajalci in četrtim tožencem kot kupcem, (2) ugotovitev neveljavnosti vknjižb predznamovane lastninske pravice v korist četrtega toženca in (3) od prvih treh tožencev, da so dolžni zaradi uresničitve tožničine zakonite predkupne pravice v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe z njo skleniti prodajno pogodbo pod enakimi pogoji.

6Dne 8. 10. 2024 je predlagala zavarovanje svoje terjatve z izdajo začasne odredbe. Glede verjetnosti terjatve je navedla, da ji je bila kršena zakonita predkupna pravica, v bistvenem se je sklicevala na navedbe v tožbi. Izpolnjenost pogoja/pogojev iz drugega odstavka 272 člena ZIZ je izkazovala z naslednjimi trditvami: po začetku tega postopka je prišlo do spremembe lastništva pri solastninskih deležih nepremičnin, ki so bili v času vložitve tožbe v lasti prvega toženca, in sicer v korist četrtega toženca, prišlo je tudi do vpisa predznambe lastninske pravice v korist četrtega toženca pri nepremičninah v lasti druge toženke in tretjega toženca; če bi bili deleži na spornih nepremičninah ponovno prodani ali bi bilo z njimi drugače razpolagano, bi to privedlo do novih postopkov; po njenih informacijah četrti toženec že izvaja aktivnosti za nadaljnji promet z nepremičninami; toženci z izdajo začasnega zavarovanja zahtevka, tudi če bi se izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje zavarovanja lahko nastale tožnici, z odreditvijo začasnega zavarovanja jim ne bo onemogočena uporaba in uživanje nepremičnin, temveč le razpolaganje z njimi; ne bodo smeli nadalje odsvojiti ali obremeniti svojih lastniških deležev, kar pa predstavlja največ neznatno škodo, zaradi česar tožnici sploh ni treba dokazovati nevarnosti.

7S sklepom z dne 10. 10. 2024 je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in drugi toženki ter tretjemu in četrtemu tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev njihovih deležev na nepremičninah, ki so bili predmet prodajnih pogodb.

8Po vzpostavitvi kontradiktornosti postopka je z izpodbijanim sklepom ugovoru četrtega toženca zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, sklep o izdaji začasne odredbe v ugodilnem delu v tem obsegu razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe glede njega zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožničina terjatev verjetno izkazana, ni ji pa uspelo s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati ne obstoja nevarnosti, da je (bo) uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ne obstoja neznatne škode na strani četrto tožene stranke (tretji odstavek 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ), ne manjše škode na strani četrtega toženca (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

O verjetnem obstoju terjatve

9Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v tej fazi postopka tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper prvega toženca, drugo toženko ter tretjega in četrtega toženca nastala. Ni sporno, da je tožnica v razmerju do prvih treh tožencev zakonita predkupna upravičenka (tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika), sporno pa je, kdaj je bila tožnica o prodajnih pogodbah obveščena in posledično, ali je tožbo vložila v predpisanem šestmesečnem roku, šteto od dne, ko je zanje izvedela (prvi odstavek 512. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Nepravočasnost tožbe je četrti toženec utemeljeval s sklicevanjem na overjeno izjavo tožničine sestrične (sicer solastnice nepremičnin, ki so predmet tega postopka), da je bila tožnica že aprila 2023 seznanjena s prodajnimi pogodbami, ki jih je četrti toženec sklenil s prvimi tremi toženci. Po trditvah četrtega toženca prodajalci niso želeli overiti svojega podpisa, zato je zoper njih vložil tožbe na izstavitev ZK dovolila za opravičbo predznamb lastninske pravice. Ker po pravilnem stališču sodišča prve stopnje subjektivni rok iz prvega odstavka 512. člena OZ začne teči šele, ko je predkupni upravičenec seznanjen tako z zavezovalnim kot z razpolagalnim pravnim poslom¹, ni odločilno, kdaj se je tožnica seznanila s pogodbami, ki so predstavljale le zavezovalni pravni posel. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da je začel šestmesečni rok teči od seznanitve z razpolagalnim poslom (to je z vknjižbo lastninske pravice na četrtega toženca pri deležu prej v lasti prvega toženca²), ob vpogledu v zemljiško knjig dne 4. 10. 2024. Čeprav postopka zoper drugo toženko in tretjega toženca še nista zaključena (kar pomeni, da do kršitve predkupne pravice še ni prišlo), pritožbeno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da bo tožnici njena nedenarna terjatev tudi v razmerju do njiju še nastala.

O pogojih iz drugega odstavka 272. člena ZIZ

10Upnik mora za uspeh s predlogom za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve poleg pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka) ali, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

O pogoju iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ

11V obravnavani zadevi je predmet zavarovanja nedenarna terjatev, zato mora biti za izpolnjenost pogoja iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ verjetno izkazana t. i. objektivna nevarnost za uveljavitev terjatve. Ta je relevantna ne glede na to ali izvira iz delovanja dolžnika, tretjega ali višje sile, torej ne glede na to, kaj jo povzroča.³

12Tožnica je verjeten obstoj navedenega pogoja v bistvenem utemeljevala s tem, da je po vložitvi tožbe prišlo do spremembe lastništva pri osnovnih položajih prej v lasti prvega toženca v korist četrtega toženca. Četrti toženec je v ugovoru trdil, da je do spremembe lastništva prišlo zaradi zaključka postopka predznambe vpisa lastninske pravice, ki se je začel že pred vložitvijo tožbe in več kot leto dni pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Navedeno drži. Prvi trije toženci na prodajnih pogodbah, sklenjenih dne 16. 11. 2021, 16. 3. 2023 in 19. 3. 2023 s četrtim tožencem, ki sicer vsebujejo ZK dovolilo, kot že omenjeno, niso overili svojih podpisov, zato so bile proti njim vložene tožbe za izstavitev ZK listine, pri njihovih deležih pa zaznamovane predznambe pridobitve lastninske pravice v korist četrtega toženca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je četrti toženec po vložitvi 0bravnavane tožbe opravičil predznambo lastninske pravice, prej vknjižene pri spornem solastniškem deležu prvega toženca (52. člen Zakona o zemljiški knjigi), postopka za opravičbo predznamb v razmerju do druge toženke in tretjega toženca pa sta še v teku.⁴

13Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje (22. točka obrazložitve), da na podlagi spremembe lastništva pri deležih prvega toženca v korist četrtega toženca o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev tožničine nedenarne terjatve onemogočena ali precej otežena, ni moč govoriti, ker je je do kršitve predkupne pravice in s tem do nastanka tožničine terjatve⁵ do prvega toženca prišlo šele s trenutkom vknjižbe lastninske pravice na četrtega toženca, enako pa bo veljalo, če bo četrti toženec dosegel vknjižbo lastninske pravice tudi na solastniških deležih druge toženke in tretjega toženca. Vprašanje, ali je tožničina terjatev že nastala oziroma kdaj bo nastala, je vprašanje izpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Poleg tega ni potrebno, da se je ob vložitvi predloga to, kar bo onemogočilo ali precej otežilo uveljavitev terjatve že začelo; sodišče presoja potencialno ogroženost v prihodnosti.⁶

14Z opisanim položajem, ko se je med postopkom četrti toženec vpisal kot lastnik pri solastniških deležih prvega toženca, je kljub temu, da je šlo le za končanje pred vložitvijo obravnavane tožbe začetih postopkov, nastal položaj, ko četrti toženec lahko s tako pridobljenimi deleži nadalje razpolaga. Za verjeten obstoj objektivne nevarnosti sicer načeloma ne zadošča le možnost, da bi četrti toženec s pridobljenimi deleži razpolagal, vendar je v okoliščinah obravnavanega primera glede na specifičnost terjatve⁷ pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena verjetno izkazan. Če bi do nadaljnjega razpolaganja s pridobljenimi deleži v korist dobroverne tretje osebe dejansko prišlo še pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari, v pravdi pa bi se nato (z dokaznim standardom prepričanja) izkazalo, da je bila tožničina predkupna pravica res kršena, bi to onemogočilo oziroma vsaj znatno otežilo uveljavitev njene terjatve. Ni namreč mogoče pritrditi stališču četrtega toženca, da bi tožnica svojo zakonito predkupno pravico lahko uveljavljala tudi proti novemu lastniku.

15Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor četrtega toženca zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

16Glede na to, da je po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, se z obstojem ostalih zatrjevanih in v izpodbijanem sklepu obravnavanih pogojev (iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ in iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) ni ukvarjalo.

17Stroški, nastali v zvezi z začasno odredbo, so del pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Prim. sklep VSRS III Ips 11/2022 z dne 16. 7. 2022.
² Na podlagi sodbe.
³ VSL sklepi I Cp 21/2025 z dne 5. 3. 2025, II Cp 1470/2024 z dne 16. 9. 2024, I Cp 1766/2014 z dne 2. 7. 2014.
⁴ Kot izhaja iz priloženih spisov P 51/2024 in P 69/2024.
⁵ Iz 22. točke obrazložitve: "do oživitve tožbenega zahtevka iz 512. člen OZ"
⁶ Prim. Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, stran 41.
⁷ Specifičnost terjatve je bila poudarjena tudi v VSL sklepu I Cp 505/2022 z dne 4. 4. 2022.