VSL Sodba II Cp 1196/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se odpove stanovanjsko najemno razmerje po najemni pogodbi P-0830-2012 z dne 26. 1. 2012, sklenjeni med tožnico kot najemodajalko in tožencem kot najemnikom, za neprofitno stanovanje št. 115 večstanovanjske stavbe na naslovu A. 15, B., v velikosti 31,58 m2, in je toženec dolžan izročiti tožnici navedeno stanovanje, izpraznjeno vseh oseb in stvari, najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

2Zoper zamudno sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni, ker toženec s tožbo ni bil seznanjen, saj v času, ko naj bi mu bila vročena, dlje časa ni bil v B. Nekaj mesecev je preživel pri prijatelju C. C. v D., saj je bil psihično čisto na tleh. Šele ko je prejel sodbo, se je s tožbo seznanil in je zato zanj rok za odgovor na tožbo pričel teči šele proti koncu februarja 2025.

Gre za zelo pomembno zadevo za toženca, saj slednji lahko ostane brez strehe nad glavo, torej brezdomec. Zato bi sodišče moralo izvesti narok, da se prepriča o tožbenih navedbah. Popolnoma jasno je, da nihče, ki bi bil tožen na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja, v katerem živi, ne bi tega pasivno opazoval, ampak bi na tožbo odreagiral. To, da ni bilo odgovora na tožbo, bi moralo biti jasno opozorilo, da s tožencem nekaj ni v redu in da tožbe ni prejel. Še posebej upoštevaje dejstvo, da naj bi bila vročitev opravljena s fikcijo, kar pomeni, da sodišče niti ne ve, ali je toženec tožbo prebral. Narok, ki bi ga sodišče moralo opraviti, bi pokazal jasno sliko glede utemeljenosti zahtevka. Tako pa je vprašanje, ali toženec res ne izpolnjuje obveznosti, saj je sodišču znano samo to, kar je navajala tožnica. Sodišče navaja, da naj bi bil toženec s posledicami nevložitve odgovora na tožbo seznanjen, spregleda pa dejstvo, da toženec opozorila ni videl. Znano dejstvo je, da so poštni nabiralniki v večstanovanjskih blokih pogosto tarča vandalizma in večkrat kakšna pošta izgine in se izgubi. Tako da nikakor ni moč šteti, da je toženec pošto dobil in jo prebral zgolj zato, ker mu je bila puščena v nabiralniku. Še posebej zato, ker ga dalj časa ni bilo in je bil nabiralnik poln.

Sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker je bila vročitev opravljena s fikcijo. Gre za zadevo, ki pregrobo posega v toženčevo pravico do stanovanja, da bi lahko sodišče na podlagi fikcije štelo, da se toženec strinja z navedbami v tožbi. Toženec opomina oziroma poziva za odpravo kršitev ni prejel. Ni zadosti, da tožnica pošlje poziv, ampak mora biti ta poziv tožencu tudi vročen. Zato pogoji za odpoved najemne pogodbe niso podani.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pogoje za izdajo zamudne sodbe določa Zakon o pravdnem postopku¹ (ZPP) v 318. členu. Če stranka v roku za odgovor na tožbo ne odgovori na tožbo, sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožencu pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6V skladu z določilom prvega odstavka 142. člena ZPP se tožba stranki vroča osebno. Tretji odstavek 142. ZPP pa določa, da če takšna vročitev ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, v hišnem predalčniku pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba tožencu vročena s fikcijo 18. 10. 2024 (toženec je bil o sodnem pisanju obveščen 3. 10. 2024) in da je rok za odgovor na tožbo potekel s pretekom 18. 11. 2024. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da v času vročanja tožbe ni bil v B., temveč je bil pri prijatelju C. C. v D., vendar pa pritožba dejstva, da je bil dejanski naslov bivanja toženca na naslovu vročanja, ni z ničemer omajala. Za pavšalne navedbe, da so poštni nabiralniki pogosto tarča vandalizma, da se pošta pogosto izgubi, ter da je toženec v času vročanja prebival v D., pritožba namreč ni ponudila nobenega dokaza. Poleg tega iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bil tožencu skupaj s tožbo poslan tudi poziv k postopku mediacije. Sodni pisanji sta bili tožencu vročeni z isto pošiljko,² pri čemer je bil toženec izrecno obveščen, da mora na tožbo odgovoriti tudi v primeru, če bo podal soglasje k začetku mediacije, saj bodo v nasprotnem primeru nastopile posledice, ki jih zakon predvideva za primer, če stranka ne odgovori na tožbo. Glede na to, da je toženec dne 8. 11. 2024 podal soglasje k začetku postopka mediacije (to je v času, ko je še tekel rok za odgovor na tožbo), slednje potrjuje, da je na naslovu vročanja dejansko prebival, saj je na poziv za mediacijo, ki mu je bil vročen z isto pošiljko kot tožba, odgovoril. Zato so pritožbene navedbe, da toženec v času vročanja na naslovu vročanja ni prebival, da se s tožbo ni mogel pravočasno seznaniti, oziroma da se je z njo seznanil, ko je prejel sodbo, neutemeljene.

7Ker je bila vročitev tožbe tožencu v odgovor pravilno opravljena s fikcijo (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 142. člena ZPP), so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaradi preverjanja, ali je toženec prejel tožbo, opraviti narok, na katerem bi moralo preveriti, kako je s tožencem, neutemeljene.

8Pritožbena navedba, da izdana sodba pregrobo posega v toženčevo pravico do stanovanja oziroma doma, je neutemeljena, saj jo toženec v pritožbi uveljavlja povsem pavšalno in nekonkretizirano. Iz pritožbe ni razbrati njegovih konkretnih življenjskih okoliščin, niti njegovega premoženjskega stanja. Poleg tega je imel toženec možnost zaščite pravice do doma s sprožitvijo postopka v skladu s 104. členom Stanovanjskega zakona³ (SZ-1), česar očitno ni uveljavljal. Ta člen določa, da najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam ali osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, in katerih ni mogel predvideti oz. nanje ne more vplivati (smrt v družini, izguba zaposlitve, težja bolezen, elementarne nesreče in podobno), ni zmogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v celoti ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja ter v tem roku obvestil lastnika stanovanja.

9Kljub temu je pritožbeno sodišče zaradi pomembnosti pravice do doma opravilo tudi tehtanje med toženčevo pravico do doma in tožničino pravico do lastnine.⁴ Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic⁵ (EKČP) v 8. členu ureja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. Drugi odstavek 8. člena EKČP določa, da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zvezi s pravico do spoštovanja doma poudarilo, da je poseg vanjo dopusten le: (a) če je v skladu s pravom, (b) če je za tak poseg podan eden od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP in (c) če je nujen v demokratični družbi.⁶ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odpoved najemne pogodbe, s čimer je poseženo v pravico do doma toženca, predvidena s Stanovanjskim zakonom (SZ-1), prav tako je poseg nujno potreben zaradi zaščite ciljev, določenih v drugem odstavku 8. člena EKČP, in sicer je odpoved potrebna zaradi zaščite ekonomske blaginje lokalne skupnosti in s tem države. Toženec neprofitne najemnine in stanovanjskih stroškov ne plačuje vse od leta 2012 in je njegov dolg iz tega naslova ob vložitvi tožbe znašal že 11.265 EUR, kar pa ni zanemarljiv znesek in že lahko vpliva na ekonomsko blaginjo lokalne skupnosti. Prav tako je odpoved najemne pogodbe nujna zato, da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih interesentov do neprofitnega stanovanja v lokalni skupnosti, ki imajo do stanovanja oziroma doma enako pravico kot toženec. Nenazadnje se z odločitvijo sodišča v tem konkretnem primeru, ko se toženec že mnoga leta upira plačevanju najemnine in stroškov, preprečuje nered in varuje morala. Ob povedanem toženec v pritožbi pravico do doma uveljavlja neutemeljeno.

10S pritožbeno navedbo, da toženec ni prejel opomina za odpravo kršitev s strani tožnice, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v skladu z določilom drugega odstavka 338. člena ZPP ni dovoljen pritožbeni razlog. Zamudna sodba se namreč ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ugotovitev, da je tožnica toženca z opominom pozvala na odpravo kršitve pogodbe, ni v nasprotju z njenimi predloženimi dokazi (priloga A4 in A5).

11Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker pravdni stranki stroškov pritožbenega postopka nista priglasili, je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.

¹ Ur. list RS št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
² Vloženi sta bili v isto kuverto.
³ Uradni list RS št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Pri sklepanju tu obravnavane najemne pogodbe gre za tim. vertikalno razmerje med posameznikom in državo oziroma lokalno skupnostjo, za razliko od tim. horizontalnega razmerja, v katerem so pogodbe sklenjene med zasebnimi nosilci stvarnih in obligacijskih pravic, v katere pravica do doma praviloma ne more posegati - prim. odločbo Ustavnega sodišča RS v opombi 6 spodaj.
⁵ Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, Uradni list RS št. 7-41/1994.
⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 64/14, 10. točka obrazložitve.